Manolo Blahnik: Kako je deček s Kanarskih otokov postal čevljarski bog visokih petk

Manolove visoke petke so že od nekdaj sinonim elegance, lahkotnosti in domišljije. A pot do tega statusa ni bila ne načrtovana ne samoumevna. Bila je polna naključij, igrivosti, radovednosti in kar nekaj posebnih žensk, ki so zaznamovale njegovo življenje. 

Mislil je, da bo postal scenograf 

Manolo Blahnik se je rodil 27. novembra 1942 v Santa Cruz de La Palmi na Kanarskih otokih. Njegova mama je bila Španka, oče pa Čeh, ki je na španski otok v Atlantiku pobegnil iz Prage, ko se je v 30. letih prejšnjega stoletja v Evropi začel krepiti fašizem. Družina je imela v lasti veliko plantažo banan in tako je Manolo odraščal v objemu eksotične narave, v stiku z zemljo, rastlinami in živalmi, kar ga je kasneje večkrat navdihnilo pri ustvarjanju kolekcij čevljev. 

A življenje na otoku mlademu dečku ni ponujalo dovolj širine, sta menila njegova starša, ki sta Manola po nekaj letih šolanja na domu zgodaj poslala na celino v švicarski internat. Želela sta si, da bi postal diplomat, in ga usmerila v študij mednarodnih odnosov v Ženevi. Vendar je mladi Španec tam zdržal le kratek čas. 

Ker je čutil, da ga politika ne izpolnjuje, se je raje usmeril v študij književnosti in arhitekture. Leta 1965 je v Parizu diplomiral iz umetnosti in gledališke scenografije, leta 1969 pa se je preselil v London, kjer se je zaposlil v modni trgovini in občasno pisal o moški modi za italijansko moško izdajo revije Vogue - L'Uomo Vogue. 

Prepričan, da njegova kariera leži v scenografiji, je še istega leta odpotoval v New York, kjer mu je prijateljica Paloma Picasso uredila srečanje s slovito urednico ameriškega Voguea Diano Vreeland. Blahnik ji je pokazal svoje skice za scenografijo Shakespearove predstave Sen kresne noči, a namesto scene je urednici v oko padla ena sama podrobnost. Čevlji, ki si jih je Manolo zamislil za glavno junakinjo. »Osredotočite se raje na okončine, mladi mož,« mu je dejala Vreeelandova. »Lotite se izdelovanja čevljev!« In s tem stavkom je Špancu zapečatila kariero. 

Pri 83. letih Manolo Blahnik še vedno vsak dan rad riše. Foto: Profimedia

Mama in teta sta ga navdušili nad čevlji in modo

Da se je Blahnik na skicah gledališke scenografije poigraval z idejami o obutvi igralcev, ni naključje, saj so ga izjemni in umetelni čevlji spremljali že od malega. Njegova mati je bila naravnost obsedena z njimi in ker na otoku ni našla takšnih, ki bi ji bili pri srcu, se je pri lokalnem čevljarju naučila osnov obrti in si čevlje začela izdelovati sama. Uporabljala je svilo, čipke, trakove, brokat in Manolo je ure in ure presedel ob njej, opazujoč, kako nastaja lepota iz nič. V avtobiografskem filmu Manolo: The Boy Who Made Shoes for Lizards je celo razkril, da je kot deček na plantaži lovil kuščarje in jim iz ovitkov čokolade izdeloval drobcene čeveljce. 

Druga oseba, ki je v Manolu zasejala ljubezen do lepega, pa je bila njegova teta, pri kateri je živel, ko je študiral na celini. Bila je strastna ljubiteljica umetnosti in mode, Manola je vodila po galerijah, ga spodbujala k risanju ter mu pokazala, da moda ne služi samo funkciji oblačenja, ampak da je prav tako medij, skozi katerega lahko izraziš svojo kreativnost. 

PREBERITE ŠE -> Brez tega italijanskega oblikovalca bi ženske danes nosile povsem drugačne čevlje 

Ko je Špancu urednica Voguea svetovala, naj se osredotoči na oblikovanje čevljev, torej ni potreboval prepričevanja. Nemudoma se je vrnil v London in sklenil postati čevljar. A ne kakršenkoli. Brez formalne čevljarske izobrazbe je bil kot nepopisan list, z neobremenjenimi idejami, ki se niso ukvarjale s tem, ali je nekaj mogoče ali ne. In prav to je bilo tisto, kar je njegove stvaritve naredilo izjemne in edinstvene, in zaradi katerih se je kmalu vpisal v sam vrh čevljarske umetnosti. 

Čevlji Manola Blahnika veljajo za male umetnine in veliko jih ima status zbirateljskih primerkov. Foto: Shutterstock

Mojster brez šole 

Blahnik je imel ideje o obutvi, a da se je naučil, kako jih realizirati, se je podal neposredno do čevljarskih mojstrov. Obiskal je angleške in italijanske tovarne ter ure in ure opazoval delo obrtnikov, jih spraševal o ravnotežju pete, konstrukciji kopita, o napetosti materiala, o tem, kako se stopalo giblje v čevlju. Njegovo znanje ni prišlo iz knjig ali učbenikov, ampak iz prakse, ki jo je radovedno srkal kot goba. 

Zanimivo je, da ji je še danes zvest, saj kot eden redkih še vedno oblikuje svoja kopita in ročno izrezuje pete svojih čevljarskih mojstrovin. Zaradi svojega pristopa upravičeno velja za enega zadnjih velikih čevljarskih mojstrov 21. stoletja. 

Manolo Blahnik ni obiskoval čevljarske šole, ampak se je znanja naučil pri rokodelcih v tovarnah. Foto: Shutterstock

A na začetku njegove čevljarske poti ni vse teklo gladko. Ko je denimo leta 1971 začel sodelovati z britanskim modnim oblikovalcem Ossiejem Clarkom, je v visoke petke, ki jih je oblikoval za njegovo kolekcijo, pozabil vstaviti jeklene ojačitve. To je povzročilo nestabilnost in vplivalo na hojo manekenk, ki so se v teh čevljih sprehodile po modni pisti. Manolo je bil obupan nad napako in prepričan, da to zanj pomeni konec čevljarske kariere, a kritiki so zibajoči efekt pozdravili, in dejali, da je mladi čevljarski oblikovalec izumil nov način hoje. 

Sledilo je še več sodelovanj z različnimi modnimi oblikovalci, v Manolov londonski butik, ki ga je leta 1970 odprl v modni četrti Chelsea, pa so začela prihajati slavna imena, ki so si vsa po vrsti želela na stopalih nositi »manolke«. Ena takšni je bila tudi Anna Wintour, ki mu je v 80. letih nato odprla vrata v ameriški modni svet. 

Sodelovanje v hollywoodskih filmih in Seksu v mestu 

Da »manolke« danes poznajo tako rekoč vsi, ne samo modni navdušenci, pa je gotovo kriva popularna kultura. Obutev španskega oblikovalca je namreč nastopila v nekaterih največjih filmskih hitih zadnjih desetletji. Kultne čevlje je oblikoval za skoraj vse filme avstralskega režiserja Baza Luhrmana (Rome + Julija, Moulin Rouge!, Elvis). Obul je sloviti lik Cruelle de Vil, ki ga je v filmu 101 dalmatinec upodobila Glenn Close, in za zgodovinsko romantično dramo Marija Antoaneta izdelal prave male umetnine, ki so jih navdihnili resnični dekadentni čevlji poslednje francoske kraljice. 

Kolekcija čevljev, ki jih je Manolo Blahnik oblikoval za zgodovinski film o Mariji Antoaneti. Foto: Shutterstock

Še največjo reklamo pa mu je naredila franšiza Seks v mestu. V priljubljeni seriji je bila Carrie Bradshaw dobesedno obsedena z njegovimi čevlji in v nekaterih epizodah bi lahko rekli, da so zasedli skoraj eno izmed glavnih vlog (denimo takrat, ko se Carrie sredi ulice v New Yorku znajde bosonoga, ker ji ropar zagrozi s pištolo in jo popiha z njenim redkim modelom »manolk«).

Seveda pa se nič ne more primerjati z motivom, ki ga je kasneje ponudil še film Seks v mestu, kjer Gospod Big Carrie v drugo namesto s prstanom zaroči kar s parom Blahnikovih salonarjev – modelom Hangisi v modrem satenu s kristalno zaponko, ki vse od tedaj veljajo za enega najbolj kultnih (pa tudi kopiranih) dizajnov ženskih čevljev. 

Modri satenasti model Hangisi z briljantno zaponko je zahvaljujoč filmu Seks v mestu postal kulten. Foto: Shutterstock

PREBERITE ŠE -> Francoski oblikovalec, ki je ustvaril najbolj neverjetne čevlje z visoko peto

Čevljarski mavzolej 

Blahnik danes še vedno živi v Angliji, kamor ga je pot prinesla konec 60. let prejšnjega stoletja. Dom si je ustvaril v zgodovinskem zdraviliškem mestu Bath, v stari gregorijanski hiši, ki jo sam v šali imenuje »čevljarski mavzolej«, saj v njej hrani do trideset tisoč prototipov svojih modelov. Pri 83 letih še vedno vsako jutro riše s svinčniki in akvareli ter na papir preliva ideje z veliko natančnostjo. Njegovo podjetje ostaja v družinski lasti, saj ga od leta 2013 vodi njegova nečakinja Kristina Blahnik, vendar Manolo še vedno ostaja ustvarjalni duh znamke, ki ne potrebuje predstavitve, dovolj je zgolj ena beseda – »manolke«.