Franco Moschino, modni provokator, ki je uspel, ker se je norčeval iz visoke mode

Medtem ko se je večina modnih oblikovalcev jemala blazno resno, si je Italijan Franco Moschino iz visoke mode drznil delati norca. Z ironijo, humorjem in ostrimi napisi je razkrival njene pretiranosti, hinavščino in absurd. A čeprav so ga mediji radi označili za »modnega dvornega norčka« ali »porednega fanta mode«, je bil Moschino v resnici izjemno resen ustvarjalec. Bil je mojster krojenja, ki je modni industriji nastavil ogledalo in v njej hkrati uspel. 

Želel je postati slikar

Rodil se je 27. februarja 1950 v Abbiategrassu, majhnem industrijskem mestu blizu Milana. Njegova družina je imela livarno železa, oče pa je upal, da bo sin nekoč prevzel družinski posel. Toda Franco je že kot otrok kazal drugačne interese. Namesto da bi ga zanimalo železo, ga je privlačilo umetniško ustvarjanje, zato se je med dnevi, ki jih je preživljal v livarni, kratkočasil z risanjem vzorcev in figur v prašna tla ter sanjal, da bo nekoč postal slikar. 

Ko je bil star komaj štiri leta, mu je umrl oče in to je družino močno zaznamovalo. A k sreči je imela mama posluh za sinove želje in je Franca spodbujala pri risanju ter mu dovolila, da se je pri osemnajstih letih preselil v Milano. Leta 1968 se je vpisal na znamenito umetniško akademijo Brera, kjer je želel študirati slikarstvo.

Da bi si financiral študij, je delal kot modni ilustrator za modne hiše in revije. Prav ta stik z modo je spremenil njegovo pot. Ugotovil je, da ga bolj kot platno zanimajo oblačila, zato je zapustil akademijo in se vpisal na milanski Istituto Marangoni, kjer je začel sistematično študirati modo. 

Učil se je pri Versaceju

Po končanem šolanju leta 1971 je postal ilustrator pri Gianniju Versaceju, s katerim je sodeloval kar šest let. To obdobje je bilo zanj ključnega pomena, saj je Versace predstavljal bleščečo, ambiciozno, samozavestno italijansko modo sedemdesetih let. Moschino je tako od blizu spoznal delovanje velike modne hiše. 

Preden je v 80. letih zbral pogum in ustanovil svojo modno hišo, je pet let še pilil svoj občutek za modo pri italijanski znamki Cadette, nato pa leta 1983 končno zajadral na svoje s podjetjem, ki ga je imenoval Moonshadow. Še istega leta je lansiral linijo Moschino Couture!, v kateri je sprva predstavljal predvsem praktična dnevna oblačila in džins, kmalu pa razširil svoj oblikovalski opus tudi na večerno toaleto, perilo, obutev, moško modo in parfume. Leta 1988 je svoji znamki dodal še cenovno dostopnejšo linijo Cheap and Chic, ki je dodatno utrdila njegov položaj na trgu. 

Oblačila, kot jih dotlej še ni bilo

Kar je kupce vleklo k Moschinu je bil njegov smisel za humor in ekscentričnost, ki se je odražal v inovativnih in nenavadnih kreacijah. Črno prešito mini krilo iz džinsa je denimo okrasil s plastičnimi ocvrtimi jajci, njegove jakne so se zapirale z gumbi v obliki zamaškov za steklenice, zamislil si je uhane v obliki električnih vtičnic, ustvarjal korzete iz varnostnih sponk, na elegantno obleko, v kateri se ženska odpravi na večerjo, je hudomušno prišil nož in vilice. Skratka, njegova domišljija ni poznala meja, pri oblikovanju pa ni imel zadržkov, ampak je še tako nore ideje prelil na krojaške lutke. 

Zaradi tovrstne provokativnosti so ga pogosto primerjali z Jean-Paulu Gaultierjem, a je bila med njima očitna razlika. Gaultier je eksperimentiral s formo, medtem ko je Moschino spoštoval klasično krojenje in tradicionalne tehnike, vendar jih z nekonvencionalnimi materiali subverzivno obračal na glavo. Kljub humorju je bil pri svojem delu izredno discipliniran, cenil je kakovost, zato so bila njegova oblačila vedno brezhibno narejena in nosljiva. 

Moschinove kreacije so pogosto parodirale visoko modo samo. Na jakne iz kašmirja, je denimo izvezel zlate napise »Expensive Jacket«, in s tem prikazal ironijo »tihega luksuza«, klasične jakne v stilu Chanela, ki so bile do tedaj v umirjenih peščenih in črno belih odtenkih, pa je namerno okrasil s kričečimi obrobami. S temi potezami ni napadal mode kot take, temveč njeno cenovno nedostopnost in dejstvo, da se je jemala tako resno. 

Ironično je Moschino prav zaradi te satire postal del istega sistema, ki ga je kritiziral – visoke mode. Njegova oblačila so množično nosile slavne osebnosti, kot so bile princesa Diana in Madonna, na začetku 90. pa mu je ogromno reklamo naredila igralka Fran Drescher, ki je v kultni televizijski nanizanki Varuška pogosto oblekla njegove odbite kreacije, kar je seveda obnorelo gledalke tedanjega časa. 

Skrival usodno bolezen

Žal pa njegov karierni uspeh ni pripomogel k njegovemu zdravju. Leta 1992 je prestal operacijo zaradi tumorja v trebušni votlini, septembra 1994 pa umrl star komaj 44 let. Za uradni razlog njegove smrti je bil podan srčni zastoj kot posledica zapletov po operaciji, vendar pa je kasneje na dan prišlo, da je bil njegov prerani odhod povezan z aidsom. Da je bolezen skrival, ni presenečenje, saj je konec 80. in na začetku 90. let okoli aidsa še vedno vladala velika stigma v družbi. Mnogi ljudje so bili prepričani, da se lahko okužiš zgolj z dotikom, zato je bilo tako prelomno, ko je leta 1987 princesa Diana obiskala bolnike z aidsom in se z njimi rokovala. Čeprav Moschino o svoji bolezni ni govoril na glas, pa je pred smrtjo zbiral sredstva za hospic za otroke z aidsom. 

Smrt »porednega fanta mode« je pomenila konec ene najbolj duhovitih, a tudi najbolj inteligentnih modnih zgodb osemdesetih in zgodnjih devetdesetih let. Po njegovi smrti je kreativno vodenje Moschinove modne hiše prevzela njegova dolgoletna sodelavka Rossella Jardini, veliko vrnitev priljubljenosti znamke pa je sprožil oblikovalec Jeremy Scott, ki je mesto kreativnega direktorja zasedel leta 2013. Ta je s svojimi popkulturnimi referencami nadaljeval Moschinovo tradicijo provokacije in privabil mlajšo zvezdniško klientelo, s Katy Perry, Kylie Minogue, Miley Cyrus in Nicki Minaj na čelu. Kdor je v zadnjih dveh desetletjih s svojimi modnimi izbirami želel hudomušno izstopati, je vsekakor znova oblekel Moschina.

Scotta je na mestu kreativnega direktorja predlani nasledil argentinski oblikovalec Adrian Appiolaza, ki je prav tako znan po oblikovalskem poigravanju z ironijo.