Tako žalostna usoda je doletela zadnjega velikega oblikovalca visoke mode

Emanuel Ungaro se je rodil 13. februarja 1933 v Aix-en-Provence v družini italijanskih priseljencev, ki so pred fašističnim režimom pobegnili iz italijanske južne pokrajine Apulije. Oblikovanje oblačil mu je bilo dobesedno položeno v zibko, saj mu je njegov oče Cosimo, po poklicu krojač, že pri treh letih za igračo podaril šivalni stroj in ga kasneje izučil v krojaški obrti. Šole ni veliko obiskoval, saj je v otroštvu zbolel za tuberkulozo in več let preživel po sanatorijih, zato ni imel formalne izobrazbe, vendar pa je bil izredno radoveden najstnik in je v času zdravljenja veliko bral in si tako sam širil obzorja. Ko je končno ozdravel in preživel nekaj let v krojaški delavnici pod budnim in strogim vodstvom svojega očeta, ga je zamikal svet visoke mode in odločil se je odpotovati v njegovo prestolnico – Pariz. 

Ko je kot mladenič pri 22. letih jug Francije pustil za sabo, ni imel prebite pare, pa tudi zvez, ki bi mu obljubljale službo v Parizu, ne, zato je sprejel delo v prvi krojaški delavnici, ki ga je vzela. A njegov talent in znanje nista ostala neopažena dolgo, leta 1958 so mu ponudili službo v ateljeju tedaj slovitega španskega modnega oblikovalca Cristóbalu Balenciage, v katerega je bil zaljubljen ves Pariz, vključno s samim Christianom Diorjem. 

Prav ta izkušnja je odločilno zaznamovala Emanuelovo ustvarjanje. Pri Balenciagi je namreč več let spoznaval zakonitosti visoke mode, ki temelji na ročni izdelavi po meri, kar je postalo temelj njegovega dela in ga tudi na vrhuncu kariere razlikovalo od konkurence, zaradi česar si je prislužil naziv poslednjega velikega mojstra visoke mode. 

Balenciago se je odločil zapustiti po treh letih, ko ga je v svojo novonastalo modno hišo povabil André Courrèges, oblikovalec, s katerim sta delala pri Balenciagi. Courrèges je bil mlad in poln svežih futurističnih idej, ki so vlekle Ungara, in nekaj časa sta lepo sodelovala, dokler ni Emanuel leta 1965 zbral poguma in v Parizu odprl lastno modno hišo Ungaro. 

Vendar to ni bila velikopotezna odločitev, saj Emanuel še vedno ni imel veliko denarja. Svojo prvo kolekcijo, ki je štela komaj 17 kosov, niti eden pa ni bil do tedaj obvezna večerna toaleta, je tistega leta tako predstavil kar v majhnem pariškem stanovanju. A se je kljub temu izkazala za uspešno, Ungaro pa je dejstvo, da si ni mogel privoščiti oblikovanja prestižnih večernih kosov, upravičil z besedami, da žensk ne zanimajo več neuporabna formalna oblačila za redke salonske priložnosti, ampak moda, ki jo lahko nosijo vsak dan. To v njegovem pogledu seveda ni pomenilo, da morajo biti zgolj funkcionalna in dolgočasna, ravno nasprotno. Zahvaljujoč južnoitalijanskim koreninam je Ungaro ljubil barve in pisane vzorce, ženskam pa želel pokazati, da so v njih lahko sofisticirane in zapeljive hkrati. 

Kmalu je postal eden ključnih predstavnikov futurističnega modnega gibanja, znanega pod nazivom »Space Age« oziroma »vesoljska« moda. Podobno kot njegovi sodobniki Courrèges, Pierre Cardin in Paco Rabanne je ustvarjal geometrične silhuete, kratkih krojev, pogosto izdelane iz novih materialov, nošene z visokimi škornji, čeladami in vizirji, vendar se je Ungaro od sodobnikov razlikoval predvsem po svoji mehkobi in barvitosti. Pri tem je ključno vlogo odigrala tekstilna oblikovalka Sonja Knapp, s katero je sodeloval pri razvoju lastnega vzorčastega blaga, futuristično obutev za spremljavo oblačilom pa mu je oblikoval sloviti čevljarski mojster Roger Vivier. 

V sedemdesetih letih se je Ungarov slog postopoma umiril, vrhunec kariere pa je dosegel v osemdesetih letih, ko je njegova estetika popolnoma sovpadla z duhom časa. Medtem ko je moda poveličevala poudarjena ramena in teatralnost, je Ungaro ponudil drugačno interpretacijo ženstvenosti z drapiranjem, naborki, bogatimi potiski in razkošnimi svilenimi tkaninami. Njegove obleke so poudarjale žensko postavo in je niso utesnjevale, delovale so čutno, a nikoli vulgarno. 

Ni torej naključje, da so Ungarove kreacije oboževale tudi najbolj slavne ženske na svetu. Njegova dolgoletna muza in prijateljica je bila francoska filmska igralka Anouk Aimée, oblačila pa je vse od nekdanje ameriške prve dame Jacqueline Kennedy Onassis, do Catherine Deneuve, Biance Jagger in Isabelle Adjani. 

V 90. letih je njegova priljubljenost začela ugašati. Minimalizem in grunge sta izrinila barvitost in Ungarova estetika je v luči novih trendov delovala preveč razkošno. Hkrati se je korenito spremenila tudi modna industrija, v kateri so neodvisne modne hiše postopoma izginjale, nadzor pa so prevzemali veliki finančni konglomerati. Leta 1996 je tudi Ungaro, ki je pri lastništvu vztrajal najdlje od svojih sodobnikov, klonil pritiskom, ko je delež svoje znamke prodal italijanskemu Ferragamu in za kreativnega naslednika izbral rimskega oblikovalca Giambattista Vallija. Valli in Ungaro sta nekaj let uspešno sodelovala in pritegnila zanimanje zvezdnic mlajše generacije, kot so bile Sarah Jessica Parker, Jennifer Lopez in Britney Spears, nato pa je Valli zaradi spora z Emanuelovo ženo, modno hišo Ungaro leta 2004 zapustil. 

Emanuel je vztrajal še dobro leto po tem, nato pa 2005. znamko Ungaro prodal ameriškemu investitorju in se upokojil. Čeprav je novi lastnik za življenjsko delo oblikovalca odštel 84 milijonov dolarjev, to ni bila več garancija za poslovno uspešnost. Nespametne izbire kreativnih vodij, ki so se v naslednjih letih izmenjavali kot po tekočem traku, so oslabile ugled modne znamke in dosegle vrhunec leta 2009, ko je lastnik v želji po publiciteti za umetniško svetovalko imenoval ameriško filmsko zvezdnico Lindsay Lohan. Kolekcija, ki jo je igralka ustvarila s pomočjo mlade španske oblikovalke Estrelle Archs in predstavila na pariškem tednu mode, je bila velika polomija, kritiki so jo raztrgali, Emanuel pa je bil tako razočaran, da jo je označil za katastrofo. Čeprav se je Lohanova po debaklu nemudoma umaknila, pa je ta nepremišljena poteza postala simbol sprememb v modni industriji, v kateri so po novem več pomenila zvezdniška sodelovanja, kot pa umetniška vrednost in oblikovalska obrt. 

Emanuel Ungaro je žal bil priča temu razkroju vrednot. Živel je namreč vse do 21. decembra 2019, ko je umrl po dolgotrajni bolezni, star 86 let. O žalostni usodi svoje znamke po prodaji je nekoč dejal: »Ko smo jim prodali svoje modne hiše, smo jim prodali tudi svoje duše.« 

PREBERITE ŠE -> So prestižne modne znamke sploh še vredne svoje cene?

Nepremišljene poteze novega lastnika, ki je od Ungara naposled kupil modno hišo, so ustanovitelja globoko prizadele. Foto: Procopio/Fotogramma/Ropi/Profimedia

Trenutno se občasno pojavljajo govorice o morebitni obuditvi modne hiše Ungaro. Izziv naj bi si zadal ameriški zvezdniški stilist Law Roach, znan po modnih sodelovanjih z Zendayo, Ariano Grande, Céline Dion in Anyo Taylor-Joy. Ali mu bo uspelo ponovno oživiti duh tega izjemnega oblikovalca, poslednjega mojstra visoke mode, ali bo šlo le še za en ponesrečeni marketinški trik, pa bo pokazal čas.