Ganljivo življenje modnega oblikovalca, ki so ga klicali kralj oprijetih oblek

Na današnji dan leta 1935 se je rodil tunizijsko-francoski modni oblikovalec Azzedine Alaïa, katerega kreacije so še danes ene najbolj cenjenih in iskanih med modnimi navdušenkami in zvezdnicami. Velja za enega zadnjih velikih oblikovalskih mojstrov, ki je modo razumel kot umetnost, ne pa kot podjetništvo. Bil je samouk in obrtnik v pravem pomenu besede, saj ni samo risal modnih skic, dejansko izdelavo oblačil pa naprtil šiviljam, kot marsikateri drugi modni oblikovalci, ampak je sam tudi krojil, šival in pomerjal oblačila na svojih strankah. 

S svojimi 158 centimetri višine (zaradi česar je bil znan kot najmanjši oblikovalec visoke mode) in črnimi opravami ni rad vzbujal pozornosti in je bolj kot slavo ter bogastvo cenil zasebnost. V modni industriji, ki je znana po kruti tekmovalnosti, je veljal za samoroga, saj je bil izredno dobrosrčen in zaščitniški, vedno pripravljen pomagati drugim oblikovalcem, zlasti še neuveljavljenim, pa tudi modelom (na neki način je posvojil mlado Naomi Campbell). Čeprav je bil homoseksualec, so bile njegova največja strast ženske, katerih lepoto in moč je slavil s svojimi kreacijami – poslanstvo, ki se je v njem izoblikovalo že v zgodnjem otroštvu, saj je odraščal med močnimi ženskimi liki. 

Od babice in sestre do šivilje 

Rodil se je 26. februarja 1935 v Tunisu kot Azzedine Ben Alaya. Njegova starša, Ismaël in Frida, sta bila kmeta, ki sta na podeželju pridelovala pšenico, svoje tri otroke, poleg Azzedina še njegovo sestro dvojčico Hafido in brata Abdelhamid pa sta med letom zaupala svojim starim staršem v Tunisu, saj sta vedela, da bodo tam deležni boljše izobrazbe. Prav Azzedinova babica Manou Bia, ki je bila zelo svobodnega duha, je mlademu fantu privzgojila občutek neodvisnosti, ki ga ni nikoli izgubil. Kasneje je oblikovalec večkrat poudaril, da je bila babičina vzgoja izjemna in da mu je dala samozavest, da je šel svojo pot. 

Poleg biološke babice je Azzedine veliko časa preživel tudi v hiši ženske, ki je pomagala pri njegovem rojstvu, francoske babice Madame Pineau. O njej je pogosto dejal, da mu je bila kot druga mati. Prav ona ga je namreč navdušila nad umetnostjo in modo, mu dajala knjige o velikih slikarjih in ga spodbujala, naj kopira Velázqueza in druge mojstre. Pri petnajstih letih ga je vpisala na Šolo za likovno umetnost v Tunisu in se učiteljem zlagala o njegovi starosti, da ga ne bi zavrnili, saj je bil leto premlad za vpis. Čeprav Azzedine na šoli ni ostal dolgo, pa je tam usvojil nekaj, kar se je izkazalo kot ključno za njegovo nadaljnjo kariero – znanje anatomije in kiparstva. S tem je dobil občutek za proporce, volumen in strukturo, kar je čez leta odražalo na njegovih izjemnih kreacijah. 

Poleg dveh babic je pomembno vlogo v njegovem življenju odigrala tudi sestra dvojčica Hafida. V šoli, ki jo je obiskovala, so jo učili šivanja, a ker jo je to dolgočasilo, je za pomoč prosila brata. Azzedine je užival v ročni spretnosti, tako da sta veliko noči presedela skupaj na postelji in šivala, in to ne samo za Hafidino šolsko delo, ampak tudi za lokalno šiviljo Madame Richard, ki je premožni tunizijski klienteli ponujala reprodukcije modelov velikih pariških hiš. Na ta način sta si služila žepnino. Madame Richard je bila še ena ženska figura, ki je odigrala pomembno vlogo v karieri mladega Tunizijca, saj mu je prav ona, potem ko je videla, kako spreten je s šivanko, svetovala, da se resno posveti modi. Poleg tega ga je spoznala tudi z vplivnimi Tunizijkami, ki so imele veze v Parizu, prestolnici mode. Ena od njih je bila tesno povezana z modno hišo Christiana Diorja in je Azzedinu priskrbela pripravništvo pri sloviti instituciji. 

Krut pariški začetek 

Vendar vse ni šlo kot po maslu. Ko se je leta 1956 Azzedine odpravil v Pariz, je bil to zaradi alžirske vojne za neodvisnost politično zelo občutljiv čas za priseljence iz Severne Afrike. Ker njegovi dokumenti niso bili urejeni, so ga pri Diorju, ki ga je takrat vodil Yves Saint Laurent, po štirih dneh odslovili, a Azzedine ni obupal nad francosko prestolnico. Rešili sta ga dve aristokratinji, ki sta ga vzeli k sebi pod pretvezo, da bo varuška njunim otrokom in mu zaupali šivanje svojih oblek. Prek ene od njiju je začel ustvarjati za pisateljico Louise de Vilmorin, ki ga je predstavila pariški umetniški srenji, ta pa se je navdušila nad njegovimi kreacijami, ki jih je sprva ustvarjal v ateljeju uveljavljenega oblikovalca Guy Larocha. Kmalu je oblačil francosko filmsko zvezdo Arletty, hollywoodsko ikono Greto Garbo, dedinje dinastije Rothschild, najbogatejše družine, kar jih je kdaj obstajalo, in še mnoge druge. 

Azzedine je imel izjemen talent za visoko modo, še posebej blizu mu je bil osebni pristop strankam, želel jih je spoznati globlje, da bi razumel njihove oblačilne potrebe, ne samo skozi meritve proporcev. Nenehno je eksperimentiral s svojim oblikovanjem in sam zase dejal, da je večni vajenec, saj se nenehno uči novih stvari. Poseben je bil tudi v tem, da je raziskoval materiale in svoje ideje za nove tekstile naročal neposredno tovarnam. Kreacije je ustvarjal od prvega reza do zadnjega zlikanega šiva pogosto pozno v noč, tako predan je bil oblikovalski obrti. 

Kralj oprijetih oblek 

Leta 1979 je končno odprl svojo modno hišo, po tem, ko je sredi 60. let črkovanje svojega imena spremenil v bolj francosko zveneče Alaïa. Čeprav je ljubil visoko modo, narejeno po meri stranke, je prisluhnil duhu časa, ki je naznanjal priljubljenost konfekcije, in svojo prvo kolekcijo ustvaril kot prêt-à-porter, vključevala pa je gumijaste trenčkote in izrazito zapeljiva ulična oblačila. Kupci so bili sprva zadržani, a revija Elle jo je podprla, newyorški Barneys pa odkupil celotno kolekcijo. 

V osemdesetih letih je slog Alaïe postal sinonim za močno, samozavestno žensko. Njegove oprijete obleke so slavile obline in so bile še lepše na telesu kot na fotografijah, mediji pa so mu nadeli vzdevek »King of Cling« (kralj oprijetih oblek). Oblačil je pevko in igralko Grace Jones, za katero je oblikoval tudi kostume za koncertne turneje in film o Jamesu Bondu Od tarče do smrti (A View to a Kill), Tino Turner, Madonno, Lindo Evangelisto, Cindy Crawford in Naomi Campbell. Z Naomi sta spletla zelo posebno prijateljstvo, saj ji je ponudil zatočišče v svojem ateljeju, ko je kot šestnajstletnica sama prišla v Pariz in bila nemudoma oropana. Azzedine jo je vzel pod svoje okrilje, ji predstavil modi posel in umetniško sceno, ter jo varoval pred pastmi industrije, Naomi pa ga je ljubkovalno klicala očka oziroma »papa« in stanovala pri njem vsakič, ko je obiskala Pariz. 

Alaïa je bil znan tudi po tem, da je ustvarjal po svojem urniku. Za razliko od drugih modnih oblikovalcev se ni oziral na tedne mode in zapovedane sezone. Svoje kolekcije je predstavljal javnosti, ko je bil sam prepričan, da so končane, zato je revije prirejal kar na svojem domu v sloviti pariški četrti Marais, ki ga je spremenil v atelje in trgovino za svoje najbližje stranke. 

Boleča izguba, umik in poslednja modna revija

Sredi devetdesetih let se je umaknil iz rednega modnega ritma, saj ga je močno potrla smrt sestre dvojčice Hafide. Obdržal je le zasebne stranke, a kljub temu ostal finančno stabilen in zavračal ponudbe velikih modnih velikanov, ki so želeli odkupiti njegovo modno znamko. 

Leta 2000 je klonil Pradi, ki je kupila delež v njegovem podjetju, kar je njegovo delo ponovno postavilo na modni zemljevid, a je leta 2007 znamko Alaïa odkupil nazaj in jo nato prodal skupini Richemont pod pogojem, da lahko ustvarja v svojem tempu, brez agresivnega oglaševanja. V tem času si je pridobil nove vplivne oboževalke, med njimi Beyoncé, članice družine Kardashian in tedanjo ameriško prvo damo Michelle Obama. 

Julija 2017 je po petih letih premora znova priredil veliko modno revijo, po kateri se je sprehodila tudi njegova ljubljena Naomi Campbell. To je bil oblikovalčev labodji spev, čeprav se takrat še nihče ni zavedal tega. Umrl je namreč le nekaj mesecev kasneje, 17. novembra 2017, star 82 let, in sicer za posledicami hudega padca po stopnicah, ki ga je utrpel v svojem pariškem domu. 

Azzedine Alaïa za seboj ni pustil le izjemne znamke, ampak tudi dragoceno modno zapuščino, saj je bil strasten zbiratelj del drugih velikih modnih mojstrov. Tekom svoje kariere je odkupil in shranil kreacije Cristóbala Balenciage, Madeleine Vionnet, Madame Grès, Gabrielle Chanel, Else Schiaparelli, Paula Poireta, pa tudi sodobnikov, kot so Jean-Paul Gaultier, Rei Kawakubo, Martin Margiela, Yohji Yamamoto in Rick Owens. Leta 2007 je ustanovil fundacijo Fondation Azzedine Alaïa in vanjo prenesel svojo modno zbirko z namenom, da mojstrske presežke mode ohrani za mlade generacije, ki se bodo iz njih lahko učile o konstrukciji, proporcih in materialih. V času hitre mode in padajoče kakovosti oblačil je to njegovo dejanje še posebej neprecenljivo.