Audrey Hepburn: Kako je podhranjena deklica preživela vojno in postala največja modna ikona
Ko danes pomislimo na Audrey Hepburn, pred očmi skoraj instinktivno uzremo vitko silhueto v črni Givenchyjevi obleki, z velikimi sončnimi očali, biseri okoli vratu in rogljičkom v roki pred izložbo Tiffanyja. Toda za podobo, ki je postala sinonim za brezčasno eleganco, se skriva življenje, ki je bilo veliko bolj boleče, dramatično in kompleksno, kot ga slika glamurozna hollywoodska mitologija. Audrey Hepburn ni bila le modna ikona in filmska zvezdnica. Bila je otrok vojne, ženska z globokimi ranami zapuščenosti, perfekcionistka, ki nikoli ni verjela, da je zares lepa, in humanitarka, ki je zadnja leta življenja namenila otrokom, lačnim in pozabljenim od sveta.
Vojna, lakota in sanje o baletu
Njena zgodba se je začela daleč od hollywoodskega blišča. Rodila se je 4. maja 1929 v bruseljski občini Ixelles kot Audrey Kathleen Ruston v aristokratski družini. Njena mati Ella van Heemstra je bila nizozemska baronica, potomka stare plemiške rodbine, oče Joseph Victor Anthony Ruston pa Britanec avstrijskih in češko-nemških korenin, ki si je kasneje priimek spremenil v Hepburn-Ruston, saj je verjel, da je družinsko povezan s škotskim plemstvom. Audrey je otroštvo preživljala med Belgijo, Anglijo in Nizozemsko, v svetu privilegijev, velikih hiš, elegantnih oblek in večjezične vzgoje. Že kot deklica je govorila angleško in nizozemsko, kasneje pa tekoče še francosko, italijansko, nemško in špansko.
Toda razkošje njenega zgodnjega otroštva se je kmalu sesulo. Oče, ki je simpatiziral s fašističnim gibanjem in celo podpiral britanske fašiste, je družino zapustil, ko je bila Audrey stara šest let. Ta trenutek je pozneje opisala kot najbolj travmatičen dogodek svojega življenja. Prav občutek zapuščenosti jo je spremljal vse življenje in močno zaznamoval njene odnose z moškimi.
Ko je leta 1939 izbruhnila druga svetovna vojna, se je njena mati odločila, da se z Audrey vrne na Nizozemsko, v prepričanju, da bo država ostala nevtralna. Toda leto kasneje so Nizozemsko okupirali nacisti. Audrey je zaradi angleškega imena začela uporabljati ime Edda van Heemstra, saj je bilo vse, kar je zvenelo britansko, za okupatorje razlog sumničenja.
Najstnica Audrey je med vojno doživela nepredstavljive grozote: videla je deportacije Judov, člani njene širše družine so bili usmrčeni zaradi povezav z odporniškim gibanjem, njena polbrata pa sta bila prisiljena v skrivanje in prisilno delo. Tudi sama je pomagala odporniškemu gibanju z nastopi na skrivnih baletnih večerih, kjer so zbirali denar za odpor, poleg tega pa je tudi prenašala sporočila in zdravila ter pomagala v bolnišnici.
Čeprav so bila ta dejanja med vojno skrajno tvegana in bi Audrey lahko stala življenje, pa ji je resnična nevarnost pretila proti koncu vojne. Po izkrcanju zaveznikov v Normandiji so Nemci okrepili svoj primež nad Nizozemsko z oviranjem prehranskih trgovskih poti, kar je državo pahnilo v hudo lakoto. Prebivalstvo je stradalo, med njimi tudi Audreyjina družina. Sledili so vladnim napotkom, naj uživajo čebulice tulipanov, kar je Audrey ohranilo pri življenju, da je dočakala konec vojne, a je zaradi podhranjenosti vseeno zbolela za zlatenico, slabokrvnostjo in hudimi dihalnimi težavami. Njena mati je na črnem trgu tedaj začela prodajati cigarete, da je zaslužila denar za penicilin, ki je hčerki pomagal ozdraveti.
PREBERITE ŠE -> Ste vedeli, da so tulipani užitni? Audrey Hepburn jih je jedla za preživetje, danes so delikatesa
Vseeno pa je vojna lakota pustila posledice na telesu mlade Audrey. Po vojni se je z materjo preselila v London, kjer je želela postati balerina in začela študirati pri sloviti Marie Rambert, a so se ji zaradi oslabljene konstitucije izmuznile sanje o prima balerini. To je Audrey močno strlo, a žal ni imela več privilegija, da bi se vdajala žalosti. Morala si je zaslužiti za preživetje. Njena družina je med vojno namreč izgubila večino premoženja, zato si je bila njena aristokratska mama prisiljena poiskati delo kot hišna pomočnica, Audrey pa se je začela preživljati kot model in plesalka v muzikalih londonskega West Enda.
PREBERITE ŠE -> Neverjetno življenje ene največjih modnih oblikovalk: Njena smrt še danes buri duhove
Od neznanega obraza do oskarjevke z enim samim filmom
Kamera je drobno temnolaso dekle hitro vzljubila. Po nekaj manjših filmskih vlogah jo je med snemanjem filma Monte Carlo Baby opazila francoska pisateljica Colette in zahtevala, da Audrey igra glavno vlogo v broadwayski adaptaciji njenega romana Gigi. Pravi preboj pa je prišel s filmom Rimske počitnice leta 1953, v katerem je zaigrala ljubko princeso Anne ob tedaj priljubljenem zvezdniku Gregoryju Pecku. Čeprav je bila do tega trenutka neznana, je film Audrey čez noč izstrelil med največje hollywoodske zvezde, za svojo igro pa je osvojila oskarja, zlati globus in bafto – izjemno redko trojno čast za kateregakoli igralca ali igralko, zlasti pa za povsem svež obraz v filmski industriji.
Po tem dosežku so se ponudbe Hepburnovi vrstile in v naslednjih letih je nanizala filmske uspešnice, kot so Sabrina, Vojna in mir, Smešni obraz, Zgodba nune, Zajtrk pri Tiffanyju, Charade in muzikal My Fair Lady. Vmes je nastopila tudi na gledališkem odru in si za vlogo v predstavi Ondine prislužila nagrado tony, poleg tega pa se je pri tem projektu tudi zaljubila v svojega soigralca Mela Ferrera, s katerim sta se leta 1954 poročila.
Modno sodelovanje, ki se je zapisalo v zgodovino
A kaj je bilo tako posebnega na Hepburnovi, da je tako silovito očarala filmsko industrijo in javnost? Tako kritiki kot sama, so priznali, da ni bila najboljša igralka ali pevka, a imela je neverjetno karizmo. Poleg tega pa je predstavljala svež veter v času, ko so Hollywoodu kraljevale fatalne ženske, kot sta bili Marilyn Monroe ali Elizabeth Taylor. Audrey je bila drugačna od njih, ni imela poudarjenih oblin in seksapila v slogu pin-up deklet, ampak je bila drobna, fantovsko vitka, z baletno postavo, kratkimi lasmi in izrazitimi črnimi obrvmi. Delovala je skoraj krhko z velikimi temnimi očmi kot prestrašena srnica. In prav ta drugačnost je navdušila ljudi, da so se moški zaljubljali vanjo, ženske pa želele izgledati kot ona.
Da je postala tako nepozaben lepotni in modni ideal, je botrovalo tudi njeno dolgoletno sodelovanje z legendarnim francoskim modnim oblikovalcem Hubertom de Givenchyjem, s katerim sta spletla tesno prijateljstvo. Vendar se to skoraj ne bi zgodilo, če ne bi prišlo do spleta srečnih okoliščin. Audrey je leta 1953 namreč odšla v Pariz po kostume za film Sabrina in se napotila k velikemu Cristóbalu Balenciagi, ki pa jo je zavrnil. Namesto tega jo je poslal k svojemu nekdanjemu vajencu, mlademu Givenchyju, ki je bil takrat še na začetku kariere. Givenchy je pristal na srečanje, misleč, da bo spoznal tedaj slavno gospodično Katharine Hepburn, a je doživel neprijetno presenečenje, ko se je Audrey prikazala v njegovem salonu, in je odkril, da je bilo govora o drugi, precej neznani Hepburnovi. Če bi bila katera druga igralka, bi jo oblikovalec verjetno odslovil, tako pa je Audrey Huberta povsem očarala s svojo sramežljivo in ljubko karizmo.
Nujno sodelovanje se je nadaljevalo tudi po filmu Sabrina, saj je Givenchy ustvaril kostume še za druge igralkine filme, poleg tega pa je Audrey oblačil tudi zasebno za rdeče preproge. Za podelitev oskarjev leta 1954, ko je Hepburnova osvojila svoj prvi kipec za Rimske počitnice, ji je izdelal nepozabno belo čipkasto obleko s poudarjenim pasom in elegantnim ladijskim izrezom, kreacija pa še danes velja za eno najlepših vseh časov.
Sedem let pozneje je Givenchy z Audrey še enkrat pisal modno zgodovino z malo črno obleko, ki jo je ustvaril za njen film Zajtrk pri Tiffanyju. V kombinaciji z biseri, dolgimi satenastimi rokavicami, ogromnimi sončnimi očali in elegantno spetimi lasmi je postala kulturni fenomen in ena najbolj prepoznavnih podob 20. stoletja ter popularizirala priljubljenost »male črne obleke« v ženski garderobi.
Oblačila in dodatki Audrey Hepburn, ki jih še danes nosimo
A ženske niso želele posnemati zgolj večerne toalete Audrey Hepburn, še veliko bolj jih je navdihoval njen vsakodnevni slog oblačenja, ki je bil na ogled v njenih filmih. Ikoničen je postal njen črni puli iz filma Smešni obraz, ki ga je kombinirala s cigaretnimi hlačami in mokasini. Prav tako je Audrey popularizirala nošenje udobnih balerink, ki so bile zanjo več kot praktična obutev, ampak spomin na mladostniške baletne sanje.
Hepburnova je oboževala tudi ozke hlače z gingham oz. vichy karo vzorcem, moške bele srajce, črtaste mornarske majice, kratke hlače z visokim pasom, okrogle srajčne ovratnike, črne pajkice, naglavne rute in obroče za lase, sončna očala ter krila in obleke s poudarjenim ozkim pasom. Vse te trende je nosila s takšno eleganco, da so postali večni in so še danes izredno šik, modna industrija pa jih skupaj z igralkino podobo obuja iz sezone v sezono.
Nesojene ljubezni in spontani splavi
In čeprav Audrey Hepburn še danes velja za poosebljenje hollywoodskega glamurja, njeno zasebno življenje tudi po tem, ko je zaslovela, ni bilo vedno filmsko. V zakonu s prvim možem Ferrerjem se jima je rodil sin Sean Hepburn Ferrer, a je igralka pred njegovim rojstvom doživela več spontanih splavov, ki so jo močno prizadeli. Poleg tega je bil odnos s Ferrerjem turbulenten in zaznamovan z ljubosumjem, zato sta se leta 1968, po 14 letih zakona, ločila.
Nato je spoznala italijanskega psihiatra Andrea Dottija, s katerim sta se poročila leta 1969 in leto kasneje dobila sina Luco Dottija, Audrey pa je nato leta 1974 še enkrat doživela spontani splav. Žal se je tudi ta zakon končal, in sicer zaradi obojestranske nezvestobe, proti njegovemu koncu pa je Hepburnova spoznala in se zaljubila v nizozemskega igralca in vdovca Roberta Woldersa. Ta ji je naposled prinesel mir. Čeprav nista nikoli stopila pred oltar, je Audrey dejala, da je z njim preživela najsrečnejša leta svojega življenja in da kljub temu da tega nista storila, čuti, kot da bi bila poročena.
PREBERITE ŠE -> Miuccia Prada, oblikovalka, ki je iz estetike grdega ustvarila največji trend v modi
Prepozno odkrita bolezen
V poznih sedemdesetih letih se je igralska ikona začela umikati iz filmskega sveta. Hollywood je izgubljal zanimanje za elegantne aristokratske junakinje, Audrey pa je vedno bolj čutila potrebo po drugačnem smislu življenja. Leta 1988 je postala ambasadorka UNICEF-a in se odpravila na območja, ki so odzvanjali njeno mladostniško travmo – med lačne otroke vojne in revščino. Potovala je po Afriki, Aziji, Južni in Srednji Ameriki ter javno opozarjala na katastrofalne razmere otrok po svetu. Ni bila le obraz kampanj, ampak ženska, ki je sedela med sestradanimi otroki, in jih objemala, ko so drugi v previdnosti ohranjali razdaljo.
Ko se je leta 1992 vrnila iz Somalije, je začela čutiti hude bolečine v trebuhu. Diagnoza je bila redka oblika raka trebušne votline. V Los Angelesu so jo operirali in jo začeli zdraviti s kemoterapijo, a je bilo že prepozno, rak se ji je razširil po telesu. Hubert de Givenchy ji je v zadnjih tednih življenja organiziral zasebno letalo, da se je lahko iz Los Angelesa za božič vrnila na svoj ljubljeni dom v švicarskem Tolochenazu. Tam je umrla 20. januarja 1993, stara 63 let.
Toda Audrey Hepburn nikoli ni zares odšla. Ostala je ideal elegance in dokaz, da je največji modni luksuz v izčiščeni preprostosti.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
