Fenomen »gatekeeping«: prikrivanje informacij v svetu lepote

Najbrž nisem edina, ki se je srečala s tem fenomenom, čeprav sploh nisem vedela, da se tako imenuje. Gre namreč za prikrivanje informacij oziroma pretvarjanje, da nekomu stvari uspevajo brez posebnega truda, vlaganja energije, denarja in časa.

Šokirana sem bila, da mi ni povedala resnice

Neko znanko, ki je imela izklesano postavo in je z obraza izbrisala vsaj pet let, sem vprašala, kako skrbi za svoj videz. Pričakovala sem, da mi bo povedala, da vsaj trikrat na teden trenira v fitnesu in da je vsaj enkrat obiskala estetskega kirurga, a me je presenetila. »Nič posebnega ne počnem. Na srečo imam dobre gene.«

Toda njena prijateljica mi je povedala drugačno zgodbo o njej. Zelo sem bila presenečena, ko sem izvedela, da gre vsaj petkrat na teden na skupinsko vadbo, pa tudi botoks uporablja že več let. Ni mi bilo jasno, zakaj bi nekdo to prikrival.

Ali niso časi, ko so ženske govorile, da je koža brez gub posledica mazanja z navadno kremo, že mimo?

Očitno ne.

Podobno izkušnjo je imela novinarka Manda Javorina, ki je v članku za hrvaški Buro zapisala: »Moja prva izkušnja s fenomenom »gatekeeping« se je zgodila, preden sem vedela, da ima ta pojav v svetu lepote sploh ime. V šoli sem sedela s čudovitim dekletom. Imela je sijočo kožo (tudi jaz sem jo imela, zahvaljujoč genetiki, ki me je rešila tovrstnih najstniških težav), zelene oči in nohte, ki sem jih gledala z občudovanjem.

Moja prijateljica je imela še nekaj: čudovite lase. Bili so kodrasti, gosti in svilnati. Zdeli so se mi kot največji blagoslov. Neštetokrat sem jo vprašala, kako ji uspe imeti takšne lase, in odgovorila mi je: "Samo umijem si jih." Ker sva hodili k istemu frizerju (sledila sem ji v upanju, da se bom nekega dne tudi jaz zbudila s takimi lasmi), sem po dveh letih izvedela, da si redno hodi sušiti lase s fenom v frizerski salon in da si jih pravzaprav zelo redko sama umiva doma.

Šokirana sem bila, da mi ni povedala resnice, čeprav je vedela, kako zelo se trudim, da bi imela podobne lase kot ona. Leta pozneje pa sem izvedela, da se tovrstno prikrivanje informacij imenuje gatekeeping.«

Vsaka ženska ima pravico do lepotnih skrivnosti in zasebnosti, dokler nam ne prodaja nečesa, kar temelji na lažnih obljubah. Foto: Shutterstock

Pravica do lepotnih skrivnosti

Seveda nam nihče ni dolžen ničesar priznati. Vsaka ženska ima pravico do lepotnih skrivnosti in zasebnosti, dokler nam ne prodaja nečesa, kar temelji na lažnih obljubah. »Moji prijateljici, ne glede na to, kako blizu sva si bili v srednji šoli, ni bilo treba povedati, da si lase umiva pri frizerju. Jennifer Lopez pa bi se morala sramovati, ker trdi, da je njena koža videti takšna, kot je, ker uporablja kreme z olivnim oljem (seveda s svojim podpisom). Razlika je očitna,« izpostavlja Manda Javorina.

Prijateljica, ki pravi, da je njen sijoči obraz brez podočnjakov posledica osmih ur spanja in dveh litrov vode na dan (ne pa ambulantnega posega s posebnimi hialuronskimi polnili za področje oči), ima seveda pravico, da vam zamolči lepotni poseg.

»Varovanje informacij o svojih lepotnih navadah ni nujno zlonamerno. V resničnem življenju je pogosto posledica pritiska, da smo skromni, nevsiljivi, a hkrati občudovanja vredni. Živimo v paradoksalnem svetu, kjer se od nas pričakuje, da delimo vse, a nikoli ne priznamo ničesar, kar zahteva trud, denar ali energijo,« pravi Manda Javorina.

PREBERITE ŠE -> Kako pilates preoblikuje telo in um (in zakaj to ni zgolj vadba)

Iluzija, da je vse enostavno

»Bistvo problema ni v tem, da ženske včasih kaj zadržijo zase, temveč v načinu, kako se ustvarja iluzija, da je vse enostavno, naravno in doseženo brez napora. Vsak od nas pozna vsaj eno osebo, ki bo ponosno trdila, da "nič ne počne", hkrati pa ima redne termine pri estetskem kirurgu in uporablja lepotne izdelke, ki jih skriva, kot da bi podpisala pogodbo o nerazkrivanju informacij. To ni prikrivanje, to je pretvarjanje. In tukaj ne gre več za zdravo zasebnost, temveč za performativno skromnost, ki le še potrjuje mit o ženski, ki se naravno zbudi popolna. Ta mit je, odkrito povedano, dolgočasen in škodljiv. Razumem, če se kdo temu podredi iz strahu, ampak iskrenost bi bila kljub temu zaželena,« je zapisala Manda Javorina.

Bistvo problema ni v tem, da ženske včasih kaj zadržijo zase, temveč v načinu, kako se ustvarja iluzija, da je vse enostavno, naravno in doseženo brez napora. Foto: Shutterstock

Orodje za ohranjanje iluzije

Toda ženske iz vsakdanjega življenja s tem, ko ne razkrivajo svojih lepotnih navad in ritualov, nikomur ne škodijo. Povsem drugače pa velja za spletne vplivnice in zvezdnice, ki na družbenih omrežjih delijo lepotne nasvete, govorijo o svoji rutini in negi, medtem ko skrivajo ključne informacije – tretmaje, posege, ... Skratka vse, kar resnično opredeljuje njihov videz.

»Ni nujno, da vsi razkrijejo vsako podrobnost svojega življenja, če pa že gradite kariero z dajanjem nasvetov in prodajo izdelkov, potem iskrenost ni več stvar intimnosti, temveč profesionalne etike. Ne morete promovirati minimalizma in v resnici ohranjati videza z maksimalnim paketom tretmajev. To ni diskretna zasebnost; to je prevara.

Tu se pojavi največji razkorak: ženske, ki zaradi sramu ne razkrijejo svojih lepotnih skrivnosti, se pogosto počutijo krive, medtem ko ženske, ki to varujejo zaradi lastnih interesov, ne čutijo krivde. Paradoks je, da prva skupina v resnici le ščiti sebe, druga pa izkorišča zaupanje občinstva – in obe vedenji se od zunaj pogosto obravnavata enako. Pa nista,« poudarja Manda Javorina.

Pomembno je torej vedeti, zakaj nekdo prikriva, kako skrbi za videz. Nič ni narobe s tem, če nočete razkriti svojega parfuma in vam je nerodno priznati, da uporabljate botoks. Težava nastane, ko nekdo prodaja izdelek, recimo kremo proti gubam, in trdi, da je napeta koža posledica redne uporabe kreme ter vas nagovarja, da jo kupite, v resnici pa že več let uporablja botoks ali polnila.

PREBERITE ŠE -> Oblikovane roke kot statusni simbol: 'Jaz bom dobla močne roke, ti pa malo ...'

»Problem nastane, ko se zasebno predstavi kot javno, ko se trud predstavi kot genetika, ko se postopek predstavi kot "dobra krema", ko se polresnice uporabljajo kot marketinško orodje ali družbeni kapital. Gatekeeping kot osebna odločitev je popolnoma legitimen. Če ga uporabljamo kot orodje za ohranjanje iluzije, pa je to nekaj drugega. In je tudi skrajno nadležno,« trdi Manda Javorina.