Je novi Viharni vrh res film, ki ga bo razumela samo generacija Z?
Sinoči je v slovenske kinematografe prišel dolgo in težko pričakovani celovečerec Viharni vrh, ki že vse od napovedi snemanja razdvaja filmske in literarne kritike ter ljubitelje književnosti. Gre namreč za najnovejšo filmsko adaptacijo ene najslavnejših in oboževanih klasik angleške književnosti – istoimenskega romana pisateljice Emily Brontë iz leta 1847. Po mesecih ugibanj, ali bo nova ekranizacija, pod taktirko z oskarjem nagrajene angleške režiserke Emerald Fennell, ki je znana po kontroverznih filmskih projektih (Obetavna mladenka, Saltburn), srž romana uspela prenesti na filmsko platno ali ne, se bodo sedaj o tem končno lahko prepričali tudi gledalci.
Filmska turneja, ki spremlja izid filma po svetu, je zastavljena že skoraj klišejsko, po promocijski formuli, ki smo ji v Hollywoodu priča zadnjih nekaj let, da sta se glavna igralca, sicer odlična Margot Robbie in Jacob Elordi, strastno zaljubila med snemanjem (čeprav je Robbie poročena). Ali bo to dovolj, da bodo gledalci bolj verjeli tudi njunima filmskima likoma, je vprašanje naslednjih nekaj tednov, a filmski kritiki ob premieri niso bili navdušeni. Čeprav so njihova mnenja močno deljena, je večina razočaranih nad podvigom, ki je obetal veliko v vseh pogledih filmske produkcije.
Moti jih predvsem, da nova filmska adaptacija tako zelo odstopa od literarne predloge, kar sicer ni bilo nepričakovano, saj se je režiserka odločila naslov filma postaviti v narekovaje in je v intervjujih večkrat poudarila, da gre za njeno osebno vizijo romana oziroma za interpretacijo, kakor ga je doživela, ko ga je prebrala kot štirinajstletnica.
Kljub temu pa je absurdno, da literarno pripoved o obsesivni, divji, neizprosni in destruktivni ljubezni med glavnima junakoma romana Catherine Earnshaw in Heathcliffom, novi film oglašuje kot »največjo ljubezensko zgodbo vseh časov«. Pisateljica Emily Brontë je namreč ni napisala kot romantične, saj je bil roman že ob izidu v 19. stoletju nerazumljen, in tudi sodobni bralci jo dojemajo kot tragično, še manj pa idealno.
A ta pogled se bo verjetno spremenil pri gledalcih, ki knjige niso prebrali in se bodo z zgodbo prvič srečali v novem filmu. To sicer ni nekaj novega, saj se je nekaj podobnega v zadnjih sto letih dogajalo vsakič, ko je bil roman ekraniziran. Prva filmska priredba iz leta 1939 se je denimo osredotočila le na prvo polovico romana, različica iz leta 1992 z oskarjevcema Juliette Binoche in Ralphom Fiennesom je zajela obe plati zgodbe, zadnja iz leta 2011 pa je znana po naturalističnem pristopu. Na vrhuncu MTV-ja je glasbena postaja posnela celo televizijski film, ki je Catherine in Heathcliffa spremenila v sodobna najstnika, leta 2009 pa je nastala tudi zgodovinska miniserija s Tomom Hardyjem v glavni vlogi.
Nova različica z Robbijevo in Elordijem v glavni vlogi je tako že četrta filmska adaptacija (in gotovo ne zadnja). In čeprav močno odstopa tako od zgodbe kot tudi od njene zgodovinske umestitve (kostumi in scenografija so daleč od tistih, ki bi jih videli v 19. stoletju), nekateri kritiki pravijo, da je s književnimi klasikami preprosto tako, da v vsaki generaciji dobijo svojo podobo. Enako se namreč dogaja tudi z deli Jane Austen, kjer so mnenja gledalcev različnih generacij prav tako deljena glede tega, katera adaptacija Prevzetnosti in Pristranosti jim je najljubša.
Najnovejši Viharni vrh z bolj nazornimi strastnimi prizori je torej zgodba za generacijo Z, ki je vajena barvitih in erotično nabitih adaptacij v stilu Bridgertona, ne pa žalostnih posnetkov klišejsko sive preteklosti. Dodaten namig, da cilja na tako imenovane »zoomerje«, je tudi dejstvo, da film vključuje glasbo med gen Z priljubljene ustvarjalke Charlie xcx. Ali bo letošnji Viharni vrh osvojil tudi srca milenijcev in starejših generacij ter predvsem prestal zob časa za prihodnje rodove, kot to uspeva knjižnemu originalu, pa zaenkrat ostaja uganka.
O literarni mojstrovini in njeni pisateljici
Viharni vrh je edini roman angleške pisateljice Emily Brontë, ene izmed slovitih treh sester Brontë, ki so s svojimi literarnimi deli pomembno zaznamovale angleško književnost. Emily je roman umestila v divjo višavsko naravo zahodnega Yorkshira, ki jo je s sorojenci tako dobro spoznala v otroštvu in mladosti. Zgodba pripoveduje o dveh tamkajšnjih izmišljenih družinah, Earnshawih in Lintonih, ter o njihovih burnih in odnosih s prišlekom Heathcliffom, ki ga gospodar Earnshaw posvoji iz Liverpoola. Čeprav je del pripovedi tudi obsesivna in destruktivna ljubezen, ki se vzplamti med Heathcliffom in hčerko Catherine Earnshaw, je glavno sporočilo romana to, kako tragične in daljnosežne posledice ima nestrpnost, saj mladostniško trpinčenje s strani posvojene družine Heathcliffa tako zaznamuje, da v odraslem življenju izvede brutalno maščevanje nad vsemi družinskimi člani.
Viharni vrh tako nikakor ni največja ljubezenska zgodba vseh časov, kot jo želi prikazati najnovejša filmska adaptacija, saj je pisateljica Emily Brontë v tekstu zaobjela tematike duševne in telesne krutosti, nasilja v družini, razredne neenakosti in diskriminacije na podlagi rase (Heathcliff je namreč opisan kot »temnopolti Cigan«). Zato sodobne kritike poleg romantizacije tako zelo moti dejstvo, da je Heathcliffa tokrat upodobil belopolti Avstralec Jacob Elordi. Glede na aktualno družbeno klimo in krepitev rasizma ter ksenofobije v svetu, se zdi zamujena priložnost, da režiserka Emerald Fennell filmskega projekta ni izkoristila za odpiranje širših vprašanj o tem, kako globoke generacijske rane povzroča človeška okrutnost.
Tragična družinska zgodba sester Brontë
Poleg Emilyjinega Viharnega vrha sta najbolj znana še predvsem roman Jane Eyre najstarejše Charlotte Brontë in roman Agnes Grey, ki ga je spisala najmlajša Anne Brontë, vsi trije pa veljajo za ene največjih presežkov gotskega romana v viktorijanski dobi, čeprav sta Viharni vrh in Agnes Grey zaslovela šele po smrti svojih avtoric.
Rojene na začetku 19. stoletja na severu Anglije v grofiji Yorkshire so sestre Brontë ustvarjale pod moškimi psevdonimi, izbrale so si priimek Bell, in si nadele imena Currer (Charlotte), Ellis (Emily) in Acton (Anne). Njihovo mračno in tragično pisanje so močno navdihnile osebne izgube družine Brontë, saj so deklice že zgodaj pokopale mamo in kmalu še dve starejši sestri Mario in Elizabeth (obe sta umrli za tuberkulozo, po tem, ko sta se v internatu okužili s tifusom). Očeta Patricka Brontëja je smrt dveh hčera tako pretresla, da si svoje štiri preostale otroke (Charlotte, Emily in Anne so imele tudi brata Branwella) ni več upal poslati v neizprosne razmere internata, in se jih je odločil šolati kar doma v župnišču v Hawthornu (bil je namreč duhovnik). To je imelo na štiri sorojence odločilen vpliv, saj so v domačem okolju veliko brali, dolgčas pa so si začeli preganjati z izmišljevanjem in pisanjem zgodb, ki so kmalu dobile obliko romanov, kot jih poznamo danes.
A kljub ukrepu njihovega očeta, sorojencem Brontë zdravje ni prizanašalo. Slabe higienske razmere 19. stoletja so bolezen prinesle tudi v njihov dom. Prvi je podlegel brat Branwell Brontë, znan predvsem po svoji poeziji in slikah (naslikal je slavne portrete svojih sester). Branwell je že mlad zapadel v odvisnost od alkohola in opija ter umrl leta 1848, star komaj 31 let zaradi posledic tuberkuloze. Ta za tiste čase smrtna bolezen je bila usodna tudi za poslednje tri sestre, 30-letno Emily je pokopala nekaj mesecev za Branwellom, 29-letno Anne leto kasneje, zadnjo živečo Charlotte, ki je dočakala 38 let, pa naj bi tuberkuloza vzela leta 1855 (čeprav zgodovinarji danes menijo, da je poslednja sestra Brontë umrla zaradi zapletov nosečnosti).
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
