Ko se je Tanja s kolesom vozila na srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, se spomni, kot bi bilo včeraj, da je velikokrat pogledala v izložbo Žikinega krojaštva, gospoda, ki je bil strokovnjak za uniforme. Prostor se kot gnil zobek, pravi oblikovalka, naslanja na Narodno in univerzitetno knjižnico, a njegov duh ostaja živ. »Ne vem natančno, kdaj sem se začela ukvarjati z zgodovino,« pove, ko sredi prostora sedeva na stole z nogami iz okvirjev za slike. »Pojmu nostalgija sem želela odvzeti melanholični prizvok, zato sem po nekem obisku Berlina za svojo vzela novotvorjenko – ostalgija. Med pripravljanjem prav te razstave pa me je zadelo, da so spomini univerzalni 'problemi', ob njih prej ali slej naletimo na težavo, zato sem z njo obiskovalcem omogočila, da svoje pospravijo v različne predale.«
Odnesi s sabo vsaj pogled
Škatlica za razglednice, ali kot se rada pošali, jugoslovanski prainstagram. In velik kovinski zemljevid Jugoslavije, ki danes mladim, rojenim po osamosvojitvi, pomeni neznano tvorbo. Zapiše, da je bila sprememba velike domovine v malo kot selitev iz velike hiše z vrtom v garsonjero z razgledom brez kopalnice. Zato prijateljem, ki za vedno odhajajo iz hiš, stanovanj, svetuje, naj s seboj odnesejo pogled skozi okno.
Torta in rdeča srajčka
Ko jo vprašam, kateri so predmeti njene razstave, ki ji pomenijo največ, se najprej ozre h kvačkani rjavi torti, ki jo je nekoč kupila na boljšem sejmu. Ko jo drži v rokah, si predstavlja, da jo je davno kvačkala neka mama, medtem ko so soprog in njuni trije sinovi na televiziji spremljali tekmo. Nato tista rdeča karirasta srajčka s čipkastimi obrobami! »Zašila mi jo je mama. Spomnim se, da sem ob petkih morala samo izreči, katero novo oblačilo si želim, nato je mama ves konec tedna šivala in šivala. Zvečer sem zaspala ob pogledu na kuhinjo, polno blaga, sukancev, krojev, zbudila pa sem se v jutro s sveže oprano in zlikano obleko, ki sem jo lahko odnesla s sabo v Ljubljano.« V spominski mapi, posvečeni prav njej, mami, so rdeče-bel karo vzorec, nagelj, sveže oprana bela bluza, pehtranova potica in vonj po kemični čistilnici.
Moški svet
Za najinim hrbtom je prav tista stena, ki se naslanja na NUK. Na njej so obešeni leseni krožnički velikih slovenskih pesnikov in pisateljev. Ženske nobene. Zato jih je izobesila sama. Pravice žensk in zgodovino njihove ustvarjalnosti je treba redno vzdrževati, je prepričana, njihove knjige postavljati na police, jih jemati z njih in brisati prah z njihovih besed. Še vedno je svet, v katerem živimo, pretežno moški. Tudi sama se v njem bori, najprej z majhnimi koraki, potem pa vse bolj svobodno. In ne nazadnje ustvarja tudi svoje besede. Tanja že od leta 1994 izdeluje rokovnike, ki so postali v tem času že prav legendarni. Petindvajset se jih je nabralo. Njen najljubši je tisti z naslovom Prvi stavek, v katerem je imel vsak dan prav to – prvi stavek 365 knjig.
Pletem, kvačkam, mizarim
Čeprav razstava nosi naslov Nabiralci prahu, kajti prav tako imenujemo vse to, kar imamo na stenah, policah in le redko primemo v roke, te nepremične spomine. A iztočnica zanjo je bila drugje: »Živimo v kaotičnem svetu digitalizacije, a vse bolj na površje plavajo pretekli utrinki. Vse več ljudi plete, kvačka in mizari. Vsi predmeti na razstavi so zato rezultat ravno tega popoldanskega dela, narejeni na roke, narejeni doma.«
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: