S keramiko se profesionalno ukvarjate že 12 let, najprej v obliki nakita, kasneje v obliki posode, nedavno pa smo lahko videli tudi vaše stenske inštalacije. A ljubezen do keramike vam je bila pravzaprav položena v zibko, saj je tudi vaša mama Sliva Karim likovna umetnica in oblikovalka keramike. Kako se je vse skupaj začelo in zakaj prav glina? Ste se preizkušali tudi v drugih materialih in tehnikah? Vaš oče Azad Karim je namreč priznani akademski slikar. Vas v ta medij ni potegnilo?  

Keramika me spremlja že vrsto leto; ko sem jih imela 10, si je moja mama Silva omislila peč za keramiko pri nas doma in kmalu zatem sem se ji pridružila v njenem ateljeju. Težko rečem, kaj točno me je pritegnilo. Vsekakor je glina zelo odziven in taktilen medij, vsak pritisk s prstom pusti odtis in tako ponuja neskončno število oblik. Že kot otrok in tudi kasneje me je zelo fasciniral nakit in keramika je ponujala uresničitev še tako izzivalnih in avantgardnih skic. Včasih je bil kakšen kos zaradi teže sicer malo manj praktičen, je pa vsak tak izziv ponudil raziskovanje tehnik in možnosti, ki jih keramika prenese. Kasneje, ko sem se ulovila še v svet lončenine, sem ugotovila, da keramika pri meni ne izključuje drugih aspektov ustvarjanja – ko govorimo o keramičnem izdelku, lahko govorimo o modi, skulpturi ali industrijskem oblikovanju – ko barvite izdelke različnih velikosti in oblik polagam na belo površino v kompozicije, me to močno spominja na slikanje. 

Mislim, da se je v Sloveniji zavest o pomenu unikatnih izdelkov že močno popravila in približala tisti, ki sicer vlada v svetu. Do sedaj večinoma ljudje razumejo, da je to resno delo in ne več samo hobi. To vidim tudi sama, ker so me ljudje prenehali spraševati, kaj je moja druga, »prava« služba.  

Pred šestimi leti ste odprli svoj prvi keramični studio, kjer so zaživele tudi ustvarjalne delavnice. Namenjene so tudi tistim, ki se z glino srečajo prvi, kajne? Nam lahko opišete, kaj vse počnete na njih. 

Res je, od leta 2016, ko sem odprla studio, je bilo povpraševanja po tečajih keramike veliko. Sedaj, potem ko smo preživeli dve leti koronskega dolgočasja, ki je marsikoga pahnilo v raziskovanje ročnih spretnosti, je interesa še več. Moje delavnice so zasnovane zelo sproščeno, udeležijo se jih lahko tako tisti, ki se z glino srečujejo prvič, kot tisti, ki že imajo izkušnje. Važna je le želja po ustvarjanju. Svojim tečajnikom rada rečem, da pustijo pretirani perfekcionizem doma; v glini, tako kot še v marsikateri stvari v življenju, stvari pač ne gredo kar tako, čez noč. 

Ni skrivnost, da ljudje marsikatero obrt začnemo ceniti šele, ko se preizkusimo v njej. Predstavljam si, da tisti, ki pri vas na delavnici spoznajo delo z glino, nato še bolj cenijo izdelke, tako svoje kot vaše, in koliko truda je bilo vloženega v njih? 

To pogosto slišim in me veseli, da imajo tečajniki priložnost pokukati v fascinanten in izzivov poln svet ustvarjanja z glino. Sploh v času, ko so družbeni mediji polni pospešenih posnetkov, v katerih se v nekaj sekundah nekaj skuha, nariše, naredi skodelico itd., človek hitro izgubi občutek o vloženem trudu, ki ostane skrit. V delu s keramiko je tudi veliko nefotogeničnega dela, prahu in umazanije, na žalost tudi črepinj. 

Ko sva ravno pri črepinjah, kdor se še ni sam preizkusil v ustvarjanju z glino, niti ne ve, da ni nikoli nobene garancije, da bo izdelek, ki si ga s takšnim trudom izpopolnil, tudi prestal peko v peči. Koliko takšnih »žrtev« se zgodi na pečenje in kako ste se sprijaznili s to izgubo, ki je pač del lončarske umetnosti? 

Črepinje in eksperimenti, ki gredo v napačno smer, so vsakodnevni spremljevalec dela s keramiko. Opravka imamo z nečim lomljivim, ki tudi ne ponuja vseskozi kontrole nad končnim izidom in na delavnicah vseskozi poudarjam, da je tudi to del tečaja, navsezadnje pa tudi dobra šola za življenje. Mene osebno črepinje ne prizadenejo več oz. zelo redko, ker si vedno rečem, ah, bom pa naredila nekaj novega. Pot do tega »zenovskega« prenašanja neuspehov in razbitin je pa prav gotovo tlakovana z leti frustracij in včasih tudi solz ... 

Ne vem, s čim točno je zaznamovana moja paleta, ampak barva in intuitivna oblika sta moje vodilo iz katerega se ne morem in nočem izviti. Na lovu za najljubšo glazuro sem neprestano, če bi jo dobila, bi postalo moje življenje dolgočasno. 

Kako pa bi ocenili odnos Slovencev do uporabne umetnosti in keramike? Za vaše izdelke se zanima ogromno ljudi iz tujine, je tam več posluha za unikatno posodo ali se tudi pri nas spet prebuja zavedanje, da bi morali podpirati ročno delo namesto masovne proizvodnje in velikih korporacij? 

Mislim, da se je v Sloveniji zavest o pomenu unikatnih izdelkov že močno popravila in približala tisti, ki sicer vlada v svetu. Tudi sama sem bila del premika, ki se je zgodil s pojavom družbenih medijev pred dobrim desetletjem. Prav ta premena je omogočila vsakomur, da se je neposredno predstavil svetu, istočasno pa se je intenzivneje začel pojavljati diskurz o vrednosti unikatnega oblikovanja in pomenu njegovega izročila tako za kulturo kot za podjetniško smer. Do sedaj večinoma ljudje razumejo, da je to resno delo in ne več samo hobi. To vidim tudi sama, ker so me ljudje prenehali spraševati, kaj je moja druga, »prava« služba. 

Nam lahko zaupate iz katerih držav pa prihaja največ vaših kupcev? In ali se vam je kateri še posebej vtisnil v spomin? 

Največ mojih kupcev prihaja z Bližnjega vzhoda in iz ZDA. Všeč mi je ustvarjati za ljudi, ki imajo specifičen odnos do detajlov v svojih domovih. Pogosto prejmem fotografije njihovih interierjev, miz, stolov, kuhinj in v čast mi je, da me stranke spustijo tako blizu v svojo intimo. Zavedam se, da bodo moje izdelke uporabljali vsak dan, včasih za hiter zajtrk, ko se jim bo mudilo, spet drugič bodo gostili prijatelje na večerji. In moji krožniki bodo tam z njimi. 

Vaše izdelke zaznamujejo barve, zato ne moreva mimo vprašanja, ali imajo kakšen poseben pomen in seveda, ali imate morda najljubšo barvno glazuro ali se to spreminja iz obdobja v obdobje? 

Tu ne moreva mimo omembe mojega očeta, slikarja kolorista Azada Karima. Moj tata je po rodu iz iraškega Kurdistana in je v svojo umetnost vnesel prav poseben kolorit, s katerim živim že celo življenje. Pred časom mi je poznavalec bližnjevzhodne umetnosti povedal, da imajo Kurdi sijajen smisel za barve, ker so obkroženi s tako raznoliko pokrajino. Ne vem, s čim točno je zaznamovana moja paleta, ampak barva in intuitivna oblika sta moje vodilo iz katerega se ne morem in nočem izviti. Na lovu za najljubšo glazuro sem neprestano, če bi jo dobila, bi postalo moje življenje dolgočasno. Trenutno je moj najljubši odtenek globoka lapis lazuli modra, ki sem jo odkrila prejšnji teden in še nima imena. Imaš kakšno idejo? :) 

Morda globoka modrina ali maroške sanje? 

Maroške sanje, krasno, hvala! Definitivno vidim poleg še ostale živahne odtenke kakšne tržnice v Marakešu! 


Ko človek zagleda vašo keramiko, najprej pomisli, da je prelepa in predragocena, da bi jo uporabljal vsak dan. A pred časom ste mi zaupali, da jo vi redno dajete tudi v pomivalni stroj. Še več, uporabljate posebno glino kamenino, ki je bolj kvalitetna kot marsikaj, kar lahko kupimo v trgovini, kajne? 

Res je. Ne da bi se pretirano spuščala v teorijo, vendar na kratko povedano, je lončenina, ki jo sicer v splošnem poznamo tudi iz zgodovine, večinoma žgana na nizki temperaturi (okrog 1060 stopinj Celzija), se hitreje obrabi oz. razbije ter mora biti glazirana, da postane uporabna oz. vodoodporna. Kamenina pa je žgana na višji temperaturi, okrog 1240 stopinj, ima sicer nižjo plastičnost, kar pomeni, da jo je malo težje oblikovati, vendar je mnogo bolj trpežna.

Kot sva že omenili, se s keramiko ukvarja tudi vaša mama. Kaj je bil najboljši nasvet, ki ste ga kdaj prejelo od nje (četudi ni bil povezan z glino)? 

Vsekakor nekaj na temo potrpežljivosti. (smeh) Zdi se mi, da sem bila včasih veliko bolj neučakana in površna. Rekla bi, da sta mama in glina najboljši učiteljici. 

V vašem studiu se povezujete tudi z drugimi slovenskimi ustvarjalci, vaša želja je ustvariti kotiček, kjer bi se srečevale različne vrste umetnosti. Nam lahko poveste več o tem in zakaj je po vašem mnenju pomembno, da se tudi ustvarjalci podpirajo med sabo, ne pa, kot je veljalo včasih, da med njimi vlada zavistna tekmovalnost, ko je vsak ljubosumno skrival recept za uspeh? 

Moj studio je že takoj po odprtju postal stičišče mešanja različnih kreativnih energij in prijateljstev. Začelo se je s sedaj skoraj izumrlim pojmom vajeništva, ko se mi je v ateljeju pridružila Janža Dolinšek, tedaj še brez izkušenj in z veliko željo po oblikovanju keramike. Danes sem ponosna, ko vidim njen razvoj, veseli me, da sem bila lahko del te zgodbe. Od tedaj sem ustvarjala z veliko krasnimi ženskami, ki jih imam za dobre prijateljice. Da počastimo skupno ljubezen do gline in oblikovanja, bomo naslednji teden v petek, 1. julija, v mojem ateljeju na Vilharjevi 3, skupaj z Janžo, Anamarijo Cvelbar, Tatjano Kotnik ter Anito Miklavčič gostile pop-up dogodek, na katerem bo na voljo ogromno unikatne keramike, pa tudi nekaj printov in oblačil. Upam, da se vidimo!