»Živela sem v dveh različnih svetovih,« svoje pripovedovanje v zavetju glinenih sten svojega doma začenja Ana Torkar Kus. Prihaja iz mesta jekla. Z »osmega štuka na Jesenicah«. A njeno otroštvo sta zaznamovala vonj po mokri zemlji in prostrani gozdovi. Njena mama je namreč poletne mesece preživljala kot pastirica na Pokljuki, kamor ji je sledila vsa družina.

Če velja, da kri ni voda, potem vprašanje, ali bo tudi Ana umetnica, v resnici ni bilo nikoli nič drugega kot zgolj retorično. Sestra je slikarka. Stric in sestrična – oba slikarja in grafika. In ko je prišlo do skorajšnjega vpisa na likovno akademijo tudi pri sogovornici, ji je mama svetovala, naj izbere raje »kaj bolj praktičnega«. »Aha, praktičnega?« se spominja Ana. »Hočeš reči, nekaj, da bom imela denar? … In sem šla na sociologijo.« 

Izziv je biti unikaten

V zadnjih petih letih je glina postala izjemno popularen umetniški medij. Samo na internetu lahko vsak dan najdemo vsaj tri nove spletne trgovine s keramičnimi izdelki. Tudi družbena omrežja so naredila svoje. »Izziv je biti unikaten,« priznava Ana, ki ustvarja v Studiu Kuskus, kjer se srečujeta glina in glasba, studio občasno namreč gosti tudi glasbene vaje njenega partnerja Janeza Dovča, in eden od naslednjih projektov bo tudi ustvarjanje z glino ob glasbi v živo. 

Ana pri svojih izdelkih ohranja kar se da pristen naravni videz. Rada ima zemeljske barve, poigrava se s teksturo gline. K oblikovanju pristopa kot ustvarjalka in ne obrtnica. Kot bi ustaljene potrošniške navade obrnili na glavo in začeli pri bistvu. Najprej je človek in njegove potrebe, nato izdelek, ki je ustvarjen zanj. In v tem Ana Torkar Kus izstopa v množici drugih oblikovalcev glinenih izdelkov. Tu pride na plano njen sociološki pristop: »Najbolj uživam, ko pridejo k meni, naročijo šest skodelic, a mi hkrati pustijo proste roke. Takrat jih povabim, da se malo pogovarjamo. In ko človeka začutim, se z njim uglasim, vem, kakšen bo izdelek. In nastane nekaj unikatnega, narejenega z mislijo nanj.« 

Popularizirana trajnost

Četudi se v današnjem času ravno to dogaja, sta popularizacija in trajnost pojma, ki se hočeš nočeš izključujeta. Trajnost lahko samo živiš, vse drugo je izkoriščanje v promocijske namene. Začenši z nakupovanjem: »Če kupuješ unikatno keramiko, ne boš nikoli kompulzivno kupoval. Kupil boš s premislekom, neko stvar, ki ima zate veliko vrednost,« je prepričana Ana. »Tisto boš uporabljal, jo čuval in bo s tabo. Če pa krožnik kupiš v veleprodajalni, ti pade iz rok, in rečeš, ah bom kupil novega!« 

Umetnico, ki ji je od materialov blizu tudi les, so skozi 15 let oblikovanja vodile preproste življenjske potrebe. Tako je nastala solnica ali pa recimo držalo za zobne ščetke, paleta in druga uporabna umetnost, ki dopolnjuje njen dom. »Ko pridem v hišo in vidim kredenco polno reklamnih skodelic, jaz kar trpim! Mene to duši! To so stvari brez duše,« pospeši tempo pripovedovanja. Spomni se ene od tečajnic, ki jo je po zaključenih delavnicah navdušeno poklicala: »Jedla sem zajtrk s svojih krožnikov! To je čisto drug okus!« In ja, pravi tudi Ana, skodelica ali krožnik, nekaj, kar sam izdelaš, ali pa nekdo ročno izdela zate, z mislijo nate, je drugačen. Obred uživanja ob njem je drugačen. Predmeti s seboj prinašajo energijo, ki skupaj z njimi vstopa v hišo. 

Nazaj k naravi

»Če greš v gozd in vzameš glino … je polna življenja in zgodb! Tu se spomnim na citat Martine Vermeulen Creating (The Life Worth Living),  na katerega sem naletela pred leti: "Glina je dež, listi, prah, naši prednik, narava." In ko iz take materije narediš nek predmet, le ta v sebi nosi vse te zgodbe, odmeve. Toplino ima,« strastno razlaga Ana Torkar Kus in mi že v samem štartu pove, da se bo ognila klišejskemu odgovoru o štirih elementih, ki jih glina nosi v sebi: zemljo, ogenj, zrak in vodo. Četudi je to res. In četudi je prav zaradi tega tako zelo privlačna. Glina. 

Glina jo je naučila potrpežljivosti 

Ana najraje ustvarja z visokotemperaturnimi glinami – tistimi, ki se pečejo pri 1100-1300° C – in s šamotirano glino – nekoliko bolj grobo, kamnito. Je pa keramičarstvo neskončno morje raziskovanja. Vsako vrsto gline je treba preučiti, se ji posvetiti. »Glina te nauči biti potrpežljiv. Nauči te, da ni vedno tako, kot si zamisliš,« govori iz izkušenj. »Izdelala sem 50 čudovitih skodelic, a so mi prodali slabo glazuro. Odprem peč … Vse je bilo pokvarjeno, glazura v mehurjih …. A glina in črepinje sodijo skupaj.« 

Izkaže se, da ima za ušesom že nov izziv: izdelovati izdelke iz lokalne gline. Tiste, s katero so se kot bosonogi otroci igrali ob vodi in napajalnikih za živino. Na prvo žogo se sliši enostavno uresničljivo. »Ni tako lahko kot se zdi, za to je potrebno veliko znanja in neuspelih poskusov, glina je medij, ki vedno znova preseneti,« nekoliko resneje zaključi sogovornica. »Delam izdelke, ki bi jih imela v svoji sanjski hiši, sredi gozda. Iz lesa. Na Pokljuki. Tam je res čarobno … A tudi Pokljuka se počasi spreminja, ni več kot je bilo, vedno več  je posek in prevelikih kamionov ... Dandanašnji je zares pomembno, da živimo trajnostno in čimbolj v stiku z naravo.«