Pokukajte v nenavaden dom naše sodelavke, kjer je vsak prostor drugačen

Ležim na kavču in gledam skozi steklena vrata terase. Zunaj se listje na drevesih že barva rumeno. Prihaja jesen. Svetloba v mojem stanovanju je trenutno povsem drugačna kot na začetku poletja, sredi pomladi ali globoko pozimi. Tapete s skoraj 150-let starim vzorcem limon in granatnih jabolk britanskega oblikovalca Williama Morrisa v mehkih jesenskih sončnih žarkih sijejo v nekoliko drugačnih odtenkih. Kot kameleon se zdi, da odražajo letni čas, ki je pred vrati. 

Smešno, pomislim, na belih stenah preteklih stanovanj, v katerih sem bivala v študentskih letih, tega namreč nisem nikoli opazila. Bele stene … O teh bi lahko napisala marsikaj. V mojem domu ni več niti ene. Ne vem, kdaj se mi je zamerila belina zidu. Mogoče že v otroštvu, saj je tudi moja mama skoraj vse stene naše družinske hiše prebarvala z različnimi barvami. Tako ni nič čudnega, da sem si že na začetku prenove doma zadala cilj, da bo nekoč vsak prostor v njem okrašen z drugačnimi tapetami.  

Morda se zdi nekoliko čudno tako čustveno pisati o arhitekturi stanovanja, a trdno sem prepričana, da je to znak, da se v svojem počutim resnično doma. Pravzaprav se zdaj, ko sem končno položila še zadnjo tapeto in inštalirala poslednji starinski lestenec, kar ne morem načuditi neizmerni sreči, ki me prežema, ko se vsako jutro po stopnišču, polnem slik in drobnih zakladov, iz spalnice spustim v spodnje prostore, kjer se v enem odprtem planu združujejo kuhinja, jedilnica, dnevna soba in pisarna. 

Prenova dvoetažnega stanovanja v starejši hiši mi je vzela dobra štiri leta ... Preberite več TUKAJ, na Deloindom.si.