Ženska in moški praviloma dosežeta soglasje za vstop v spolno razmerje, malo drugače pa je z izstopom. Eden namreč ima več, drugi pa manj razlogov zanj, zato se pogosto zgodi, da prvi ne more z drugim, drugi pa ne more brez prvega. Tako nastane čustveno asimetrično spolno razmerje. Dejstvo, da je veliko razmerij, ki kljub asimetričnosti trajajo, nam pove, da partnerja molče sprejemata novonastalo stanje.
Z navadami in upanjem z roko v roki so možna srečna in dolgotrajna razmerja tudi brez spolne ljubezni, če v njih kdaj pa kdaj sprovociramo iskro erotičnosti.
Veliko je razlogov, ki prispevajo k potrpljenju in medsebojni toleranci. Med najpomembnejše sodijo navade, ki so močnejše od ljubezni, morda skupni otroci, premoženje ali prijatelji, socialna varnost in glej čuda, »kaj pa bi rekli ljudje, če greva narazen«. Ne bi verjeli, a v asimetričnih razmerjih velikokrat prevladajo empatija, strpnost in razumevanje, kar vse skupaj nadomesti »izhlapelo« zaljubljenost. Torej, rodi se ljubezen posebne vrste, čeprav erotično izpraznjena. Tudi ta in tako nastala nova normalnost ljubezni ima svojo lepoto, na katero mnogi žal ne počakajo in odidejo iz razmerja. Nobenega dvoma ni, zaradi navad je brez ljubezni mogoče živeti. »Mimo svoje volje tako živi devetindevetdeset odstotkov ljudi.« (John Stuart Mill) Seveda je možno tako živeti, in se tako v mnogih primerih tudi živi, ampak ne zato, ker je to najboljša izbira, temveč zato, ker bi bila zaradi različnih razlogov vsaka druga izbira še slabša.
Ljubi, ampak glej, da si tudi ljubljen
Kakovost žensko-moških razmerij določa ljubezen kot ideologija smisla, ne pa ideologija uspeha, ki razjeda trajnostni princip človekove naravne in socialne eksistence. Za številne je danes veliko pomembneje biti uspešen kot biti z nekom srečen. Uresničevanje smisla je v skrivnosti doživetja ljubezni. Torej, »težko je ljubiti. Še težje je ne ljubiti, medtem pa je zagotovo najtežje najti ljubljeno osebo, ki tebe ljubi.« (A. S. Puškin) Od zgodnje mladosti do konca življenja si ljudje prizadevamo biti z ljubljeno osebo, živeti z nekom, ki nas osrečuje. Pri tem pogosto nismo pozorni na to, ali smo tudi sami ljubljeni. Če verjamete ali ne, še vedno obstajajo zaljubljenci za vedno in »za ves denar«. Drugim, ki to niso, je v tolažbo, da si za to prizadevajo. Osrečujoč žensko-moški odnos ne temelji zgolj na seksu, ampak še veliko več drugega, kar telesno združenje naredi za vzvišeno doživetje. Občutek, da ljubiš in da si ljubljen, je najbolj prijetno socialno zavetrje, v katerem vzklije občutek zadovoljstva, varnosti in sreče kot najboljše vsebine smisla človekovega bivanja v svoji spolni identiteti.
Nihče ne dvomi o pomenu ljubezni za doseganje smisla v partnerskem razmerju, gre za to, da se ta iz različnih razlogov številnim nekako izmuzne in ne postane stalnica njihovega življenja. Če ne bi bilo tako, ali bi mi danes uživali v tako edinstvenih stvaritvah v svetu umetnosti vseh žanrov? »Pravzaprav, vsi se z umetnostjo zdravimo pomanjkanja ljubezni kot osrednje vsebine kakovostne spolnosti, čeprav vsak na svoj način.« (Vladan Desnica) Seveda, večina pa se sprijazni s tem, da je krilatica ljubiti in biti ljubljen ideal, za katerega si je treba prizadevati.
Upanje je vera v dobro
»Upanje ni prepričanje, da se bo nekaj dobro izšlo, ampak prepričanje, da je nekaj smiselno ne glede na to, kako se izide.« (Vaclav Havel) In kljub temu je veliko spolnih razmerij čustveno praznih, v njih ni ljubezni, pa vseeno trajajo. Ravno tako je veliko odnosov, v katerih sta ženska in moški zaljubljena in kljub temu nista skupaj oziroma se ljubita platonsko ali morda še kako drugače »na skrivaj«. Vse več je spolnih razmerij, v katerih je ena oseba čustveno vezana na »partnerico/partnerja, medtem ko je druga popolnoma ravnodušna. Moči za odhod iz razmerja pa nimata ne eden ne drug. Skratka veliko je spolnih razmerij po načelu: ti z mano ne moreš, jaz pa brez tebe tudi ne. Vsa srečna razmerja med žensko in moškim so si zelo podobna, medtem ko so nesrečna vsako po svoje in na drug način (parafraza F. M. Dostojevskega). Nobenega dvoma ni, veliko razmerij je izpraznjenih ljubezni in kljub temu trajajo na drugačnih postulatih sreče.
K temu največ prispevajo spolna rutina in tako imenovano zapovedano zadovoljstvo ali seks zaradi (in tak' je moj/a) skupnega življenja. Ko vstopijo v razmerje monotonija, rutina in dolgčas, se začneta čustveno oddaljevanje in odtujevanje. Tisti udeleženec v razmerju, ki manj ljubi, prvi čustveno otopi in postane ravnodušen. Ljubezenska matematika pravi, da je v razmerju močnejša tista stran, ki manj ljubi. Seveda ta formula velja samo, če ona in on ne najdeta drugih vsebin za popestritev odnosa. »Ko pride ravnodušnost, ni poti nazaj, ni kesanja. Nasprotje ljubezni ni sovraštvo, ampak ravnodušnost.« (Dostojevski)
Navade rešujejo številna spolna razmerja
Veliko je dejavnikov v življenjskem okolju, na katere ne moremo vplivati, čeprav še kako vplivajo na kakovost našega življenja. Pomanjkanje časa postaja pandemična diagnoza. Ljudje hitijo, čeprav tudi brez hitenja pridejo tja, kamor so namenjeni. S hitenjem lovijo čas in zamujajo življenje. Čas ne beži, samo opozarja nas na našo minljivost. Hitenje je v obratnem sorazmerju s potrpežljivostjo. Bolj ko hitimo, manj smo strpni, vse manj je prostora za sočloveka. Socialna samostojnost ljudi, ki jo prinaša digitalizacija, briše občutek soodvisnosti in krepi refleks individualnosti oziroma z ničimer razložljivo potrebo po samskosti. Naraščanje zavedanja o prisotnosti različnih oblik ogrožanja varnosti, od podnebnih sprememb, zdravstvenih pandemij do vojn in njihovih posledic, hladi odnose med ljudmi. Posledice socialnega odtujevanja se najbolj očitno projicirajo na žensko-moška razmerja.
Razvrat v izobilju
Različni medijski diskurzi o razvratu v izobilju zastrupljajo centre v možganih, odgovornih za čustva in empatijo. Zato ne čudi, da v razmerjih, v katera vstopata ženska in moški, nastajajo nesporazumi in se dogajajo tudi izstopi iz njih. Nesporazumi so plod slabega komuniciranja. Komuniciranje se namreč dogaja, ko se v zavesti obeh udeležencev komunikacije doživljajo enaki pomeni. Zato je treba v komuniciranju tudi poslušati, in ne samo biti slišan. Te malenkosti v spolnem razmerju pogosto primanjkuje. Zato prihaja do racionalizacije razmerja, ki pa je najpogostejši sovražnik harmoničnega odnosa med spoloma. Če so v razmerju v ospredju ekonomski vidiki pred vzajemnim poželenjem, se odnos med dvema spremeni v partnerstvo. Partnerstvo kot izraz, ki pooseblja poslovne kompetitivne odnose, pa je vedno tekma podrejanja in poskusa doseči ravnanje onega drugega za svojo korist.
Ideologija uspeha
Govorimo o razmerjih, v katerih se dogaja odtujevanje od smisla in približevanja k ideologiji uspeha, kar pa zelo pogosto privede do oblikovanja različnega dojemanja skupnega življenja. Tako se pojavi ta asimetrični odnos, v katerem namesto čustev nastanejo navade kot mehanizem sprave, sicer težko spravljive. Nekdo je nekoč povedal, da bi malokateri zakon preživel brez ljubice in ljubimcev, dodajam pa, da večina spolnih razmerij obstaja zaradi magije navad. Navade so tiste, ki ustvarjajo občutek varnosti, sproščenosti in udobja, kar pa so značilnosti, ki se jih malokdo brani. Z navadami in upanjem z roko v roki so možna srečna in dolgotrajna razmerja tudi brez spolne ljubezni, če v njih kdaj pa kdaj sprovociramo iskro erotičnosti. Tako kot ljubezen tudi sreča ni samoumevna, marsikdaj se bo treba potruditi.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: