Ustavite konje

Težave, ki jih opisujete, kažejo na to, da se bližate psihofizičnemu stanju izgorelosti. To pa je znak za alarm. Trenuten način življenja vas lahko pripelje v stanje popolne izgube psihofizične energije in depresijo, pridružijo pa se lahko še panični napadi in druge nevšečnosti. Občutek, da morate spremeniti svoje navade ter miselnost, vas pravilno opozarja in kliče k dejanjem. Skrajni čas je, da ukrepate. Toda, kako, se sprašujete?

Napisali ste, da očitno bijete bitko na več frontah, kot zmorete. Mislim, da je to pravilna ugotovitev. Resnično ste si naložili veliko bremen: magistrska naloga, dve študentski zaposlitvi, gospodinjstvo, čuvanje otroka, pripravljanje na osamosvojitev in poroko. In verjetno ne samo pri magistrski nalogi, kot ste namignili, ampak tudi drugje poskušate biti dobri, če že ne popolni - in izpolniti pričakovanja okolice. Mislim, da je to »misija nemogoče«.

Da se vam ne bi pripetilo tisto najslabše, se morate odreči nekaterim ciljem oziroma nekaterim dejavnostim. Ali pa, to je druga možnost, se odreči popolnosti in stvari narediti zadovoljivo, to je v meri, ki bo še sprejemljiva za okolico, in na ta način pridobiti nekaj časa in prihraniti nekaj energije. Toda ta druga možnost zahteva spremembo miselnosti in utegne za vas biti težje sprejemljiva. Naj to prikažem na primeru.

Če želite biti resnično ponosni na svoje magistrsko delo, potem se boste najbrž težko zadovoljili in sprijaznili s povprečnim izdelkom (čeprav bi vam, mimogrede, to svetoval). V prejšnjem stoletju je znani italijanski ekonomist Pareto odkril načelo 20/80, ki pravi, da 20 odstotkov vzrokov povzroči 80 odstotkov posledic. V primeru vaše magistrske naloge to pomeni, da boste z vložkom 20 odstotkov dosegli 80 odstotkov rezultata. Z drugimi besedami, za 80 odstotkov želenega cilja boste morali vložiti 20 odstotkov časa in energije. Če pa boste želeli doseči stopnjo, na kateri boste resnično zadovoljni s svojo nalogo, recimo da je to 100 odstotkov, boste za razliko, to je dodatnih 20 odstotkov želenega cilja, morali vložiti dodatnih 80 odstotkov časa in energije.

Tisti vaši prijatelji, za katere se vam zdi, da uživajo življenje, se najbrž ne trudijo biti popolni. Stvari naredijo zadovoljivo, in lahko v istem času, kot ga porabite vi, pokažejo več rezultatov, čeprav ti rezultati niso tako bleščeči.

Zakaj nekateri ljudje mislijo, da morajo biti hiperproduktivni in v vsem popolni ali vsaj blizu popolnosti? Ta nagnjenost izhaja iz potrebe, da bi jih okolica sprejela in jim dala priznanje. Gre za osebnostno lastnost, ki jih žene v nenehna potrjevanja. Ta nastane v otroštvu, ko starši ljubezen do otroka pogojujejo z želenimi vedenji. Če otrok doseže določen rezultat, ga mamica pohvali, sicer pa ne in mu da vedeti, da z njim ni zadovoljna. Da bi si otrok povrnil mamičino ljubezen, se na vse kriplje trudi, da bi zadovoljil njena pričakovanja. Če se mora otrok celo otroštvo in mladostništvo truditi za ljubezen staršev, postane to njegova drža, značajska lastnost. Če se odrasla oseba želi rešiti tega neprestanega pritiska v sebi, mora doživeti in sprejeti lastno nepopolnost. Ozavestiti mora, da je dovolj dobra takšna, kot je in se sprijazniti z neizbežnimi omejitvami. Toda, to je laže reči, kot storiti in le redkim uspe takšno spremembo udejanjiti brez zunanje pomoči. Najbolj zanesljiva pot do želene spremembe je, pogosto dolgotrajna, psihoterapija.

Ker si psihoterapije trenutno ne morete privoščiti, kot ste napisali, poglejva, kako si lahko pomagate. Nujno morate zmanjšati število aktivnosti v svojem urniku in pridobiti čas za regeneracijo. Želite si čim prej osamosvojiti in zato opravljate dve plačljivi službi. Verjetno imate tehtne razloge za to. Toda če boste izgoreli in pristali v bolniškem staležu, se utegne ta cilj oddaljiti. Verjamem, da s težkim srcem, toda mislim, da bi bilo dobro prestaviti osamosvojitev za kakšno leto, vsaj eno od zaposlitev pa odpovedati. Dalje obvestite domače, da ste v zdravstveni nevarnosti. Če pri njih ne boste naleteli na razumevanje, obiščite zdravnico. Z njeno pomočjo boste lažje argumentirali svoje zahteve. Potem odpovejte čuvanje nečakinje in večino gospodinjenja. Posvetite se magistrski nalogi in jo čim prej zaključite. Pri tem se poskušajte držati načela 20/80.

Zavedam se, da bo takšen načrt izjemno težko uresničiti. Toda, nič vam ne bo koristilo, če se boste gnali in na koncu pristali v bolezni. Morate se odločiti in reči NE pretiranim pričakovanjem okolice ter svojim notranjim vzgibom. In se spopasti z občutki krivde, ki bodo tej odločitvi sledili. V pomoč vam priporočam nasvete iz knjige »Kako reči NE brez občutka krivde«. Koristi vam lahko tudi branje knjige »Kako premagaš zaskrbljenost in začneš živeti«, v kateri so opisani primeri oseb, ki so se uspešno spopadle s prenatrpanimi urniki. Na temo ravnanja s preobremenjenostjo je veliko različne literature. Opozoril pa bi na to, da se veliko te literature ukvarja s tem, kako aktivnosti na urniku opravljati bolj učinkovito in na ta način narediti več. Tu pa se skriva past. Ljudje, ki so nagnjeni k hiperproduktivnosti, bodo na koncu dneva, na račun učinkovitosti, na urnik raje dodali še kakšno novo aktivnost, kot pa da bi privarčevani čas namenili počitku in sprostitvi.

Napisali ste tudi, da niste več tako socialno aktivni, kot ste bili nekoč. K temu je zagotovo pripomogla epidemija in posledično študij ter delo na daljavo. Tudi to je dejavnik tveganja. Ljudje potrebujemo socialne stike. Pomagajo nam, da se razvedrimo, izmenjamo izkušnje, skozi iskren pogovor sprostimo napetosti in pozabimo na vsakodnevne skrbi. Lahko pa so tudi vir frustracije, zlasti če so namenjeni primerjanju in tekmovanju. Zato bodite izbirčni pri navezovanju stikov. Izogibajte se ljudem, ki v vas sprožajo tesnobo. Imate fanta, s katerim načrtujeta poroko. Boljše družbe si ne bi mogli želeti. Družita se, pogovarjajta se, pojdita na sprehod, skupaj lenarita na kavču, poglejta kakšen sproščujoč film in pogosto se ljubita. Kakovostni medosebni odnosi so najbolj zanesljiva, če ne celo edina pot k srečnemu in zadovoljnemu življenju. Noben dosežek na katerem koli drugem področju življenja jih ne more nadomestiti.

Želim vam, da bi našli pravo ravnovesje med željami in realnostjo ter si povrnili duševni mir.