O sproščenosti bova govorila. Kaj se vam, ko pomislite na to besedo, zdi najbolj smešno?

Videti, kako zelo se ljudje jemljejo resno. Zaradi tega so strašansko sitni. Poslušal sem veliko slovenskih komikov z izjemno kakovostnim programom. A refleks slovenskega občinstva, ko vidi kaj novega, je tak, da običajno rečejo: Mah, to je za en drek! Pa je bil pred leti pri nas komik Michael Winslow, saj veste, tisti iz Policijske akademije. Tri noči zapored je razprodal eno uro stand-upa. Nič originalnega ni povedal, meni osebno še smešen ni bil. Ljudje pa so »umirali« od krohotanja. To je ta kmetavzeraj v nas: kar koli je tuje, je dobro. Pa če se tujec dve uri samo praska po žnabljih, bodo padale salve smeha.

Smo Slovenci sproščeni in se smejemo torej samo takrat, ko je nekaj že preverjeno smešno?

Aha. Avtosovraštvo imamo v glavi. Čudno.

Sproščena ženska še hitreje dobi oznako, da z njo nekaj ni v redu. Si moški še vedno lahko dovolijo več?

Ženske se včasih celo še bolj resno jemljejo kot moški. Ja, vam je glede tega še teže. Nisem še slišal, da bi kdo moškemu rekel: Hej, stari, tokrat si šel pa predaleč! Ženski prej očitajo: Ja, kakšna pa si, no! Pa smo spet pri jemati se preresno.

So kdaj žaljivo komentirali vašo sproščenost?

Presenetljivo – ne. Sicer nisem bil nikoli nagnjen k temu, da bi oblečen v korenček hodil po ulicah, so me pa že zelo hitro označili za norega. In ko se te ta oznaka enkrat prime, imaš potem mir.

Krasno.

Ja, prav fino. Sem pa na začetku s svojim nekonvencionalnim smislom za humor velikokrat doživel zabodene poglede in vprašanja, češ, kaj pa je s tabo narobe? Humor in sproščenost sta bila zame vedno sredstvo potrditve. Že v osnovni šoli. In je prišel v razred sošolec s svojim novim gameboyem. Kaj imam pa jaz, sem se vprašal. In sem se začel zabavati. Na začetku sem doživljal zgražanje, potem pa jih je ravno to začelo pritegovati. Na valeti sem zato že oponašal učiteljice. In ko smo se s sošolci naslednjič videli po več letih, so me vprašali: Ja, Jure, kje si pa ti? Nič več se ne družiš z nami! In jaz: Hja, kdaj sem se pa? Kaj vam ni jasno?

In ko hodite po ulici ...

Ne vidim niti enega veselega človeka! Ne vidim jih ne v bloku ne na cesti. Ko sem bil v ZDA, sem že pri blagajni v supermarketu doživel več spontanosti: Hej, živjo, a danes boste pa kuhali? V vrsti za tabo ni nervoze. Noro. In sem se vprašal: Pa dobro, zakaj me v Sloveniji tako v glavo naskakujejo?! Nismo sproščeni. In nikoli ne bomo.

Ljudi opazujete. Kako bi se drugače lahko delali norca iz njih? Kje vidite nesproščenost?

V izrazih na obrazu. Kot bi padli dol.

Zakaj smo takšni? In če dodamo nesproščenosti še občutek sramu ... Kaj se dogaja?

Če je nekoga nečesa sram, no, tega, kako se bo nanj odzvala okolica, potem je ta oseba okolici enaka. Zakaj? Če nekoga skrbi, da se mu bodo posmehovali, pomeni, da mora to v njegovi glavi obstajati že od prej. Ne morem se bati nečesa, česar ni v meni. Sem preveč ezoteričen? Upam, da ne. Če se bojim, da me bodo ogovarjali, pomeni, da sem v resnici tudi sam tak – ogovarjam. Ko govorim, da se ljudje resno jemljejo, imam v mislih predvsem svoje izkušnje iz sveta glasbe. Poglejte, nihče se ne vpiše na igralsko, glasbeno ali likovno akademijo zato, da bo uradnik pri glasniku, korepetitor na baletni šoli ... Vsi se odpravijo na pot umetnosti z veliko sliko o sebi v glavi. A potem jih nekje sredi poti udari: Hej, stari, spravi se k sebi, ne boš to, kar si si želel biti! To spoznanje naredi ljudi depresivne, resne, veliko jih takrat postane zahrbtnih. In to kruto spoznanje je vir zla. Tisti pa, ki zmore to dejstvo sprejeti in zamahne z roko – češ, klinc gleda, tako pač je – to je zame sproščen človek. Življenja ne jemlje preresno.

Kako najti svojo svobodo?

V nekem trenutku sem nehal biti resen. Ne vem, kaj se je zgodilo. Začel sem se smejati. Ker sem ugotovil, da toliko kot načrtuješ, toliko gre narobe. Ali ni bil John Lennon tisti, ki je rekel, da je življenje tisto, kar se zgodi, ko si zaposlen z drugimi načrti? V nekem trenutku sem zato nehal načrtovati. Klinc! In potem se je začelo dogajati.

So pa tukaj še druge zapovedi. Samska pri 45? Ni ok. Nimaš otrok? Ni ok. Nimaš izpita za avto? Res ni ok.

Ne poznam tega. Strahotno mi je vse to. Poznam tisoč ljudi, ki bi z lahkoto rekli: Hej, kaj je s tabo, star si 31 let, nisi poročen, nimaš otrok in redne službe. S tistim, ki bi mi rekel kaj takega, ne morem razpravljati niti minute. Ne moreš biti nenehno pogojen! To se začne že, ko prijokaš na svet in ti rečejo: Glej, mali, tole je ata, to pa mama, zdaj pa naprej. In vse to pripelje do »bolanosti«, da moraš biti nekaj, ker je to nekdo rekel. Dogme so zame nesprejemljive.

Kaj potem? Moram vaši mami in očetu nesti rože in potico ter reči: Hvala, dobro sta opravila.

(Smeh.) Res je, da sem zelo hvaležen mami, ki mi je dovolila, da sem se z brežiške gimnazije, kjer sem grozno trpel, lahko prepisal na srednjo glasbeno šolo v Ljubljani. Rekel sem ji neki dan – bil je čas, ko sem veliko komponiral: Sori, mama, ampak jaz grem na glasbeno. In ona: Dovolj si star, da veš, kaj delaš. Bilo je leta 1999. In od takrat sem imel svoje življenje pod nadzorom. Ko vidim ljudi, ki se bolno držijo okostenelih prepričanj, si rečem samo: Dovolj ste stari, da veste, kaj počnete.

Kaj bi rekli Slovencu, če bi radi, da se sprosti?

Dej pejt v tri krasne!