Glasba ima na možgane neverjeten vpliv, stimulira avditorni korteks, kar sproži vrsto procesov. Če ob glasbi pojemo, aktiviramo premotorni reženj, kar nam pomaga pri načrtovanju in koordinaciji gibov. Če ob njej plešemo, aktiviramo nevrone, ki se sinhronizirajo z ritmom, kadar smo pozorni na besedilo in instrumentalno podlago, bo aktiviran parietalni reženj. Spomini so neposredno povezani s prefrontalnim režnjom, ta hrani informacije, povezane z zasebnim življenjem in odnosi. Ob pravi glasbi se torej aktivira slednji, kar sproži proces, ki nas dobesedno popelje nazaj v času.


PREBERITE TUDI: Kaj pa vaš sluh?


Ključni element spominov so čustva, ki se ob tem sprožijo, prav vsak izmed nas ima svoje proustove magdalenice, ki da ponesejo v drug kraj in obdobje. Bolj kot nam je določena glasba blizu, večji je odziv možganov, kar sproži proizvodnjo dopamina, seratonina, oksitocina in drugih hormonov, odgovornih za ugodje. Med 12 in 22 letom možgani opravijo ogromen napredek v razvoju, ravno v tem času je značilno, da uteha pred nerazumevanjem sveta in pritiski okolice pogosto poiščemo v glasbi. Najstniški hormoni so tisti, ki iz dogodkov in dražljajev ustvarijo dramatične vzpone in padce, kar v možganih ostane shranjeno za zmeraj, tudi v odraslosti, ko viharji minejo. Spomini na trenutke, ko smo slišali določeno pesem, ostanejo izjemno živi, saj so povezani s trenutki, ko smo se dejansko tako tudi počutili. Psiholog Petr Janata izpostavi fenomen, ki ga imenuje buška reminiscence, dokazano je namreč, da se zgodnji spomini v človeka vtisnejo veliko globlje, kot tisti, ki jih ustvari pozneje. Pojav naj bi temeljil na dejstvu, da v zgodnjih letih oblikujemo svojo osebnost, kar nas zaznamuje za zmeraj.