Sonja in Boštjan Rangus sta starša enajstletne Maše, deklice z zmerno duševno motnjo in kognitivnimi sposobnostmi šestletne punčke. Opišeta zgodbo, kot sta jo doživljala v prvi polovici leta 2019.

Osebna zgodba Maše
»Maša je v Center Janeza Levca, enoto na Dečkovi ulici, z začetkom tekočega šolskega leta vstopila peto leto. Kmalu po novem letu se je začelo: domov je hodila razdražena, na njej so bile vidne modrice in odrgnine. To se nama sprva ni zdelo čudno, vseeno je otrok, ta se večkrat kam udari.

Napadi togote
Po dveh mesecih in pol je imela tako hud napad togote v šoli, da so varuhi želeli poklicati rešilca. Našli smo jo v kleti, razburjeno in prestrašeno. Ves teden je ostala doma, čutila sva, da nekaj ni v redu. Naslednji ponedeljek se je vrnila v šolo, v torek se je napad jeze ponovil, zato sva začela razmišljati. Doma ni kazala agresije, zato se nama je zdelo ključno, da odkrijeva vzrok težave. Maša je konec koncev otrok, ki zelo hitro pokaže svoje občutke, ne zna se pretvarjati. V trgovini sva ji po naključju kupila otroški set za zdravnike. Doma je s povoji povezovala svoje plišaste igrače, čez želodec, spolovila, čez uči in ušesa. To se nama ni zdelo običajno. Narisala je tudi sliko. Naslednji dan je po koščkih začela sestavljati zgodbo. Petkrat so jo ujeli trije vrstniki, jo otipavali po mednožju, deležna je bila tudi udarcev, ker je skušala pobegniti.

Pravna pomoč
Naslednji dan sem odšel k psihologinji in ponovil, kar nama je povedala Maša. Sledil je sestanek z vodjem enote, kamor je hodila. O primeru je obvestil policijo in kriminaliste. Govoril je o otrocih, ki imajo doma težave z nasiljem, nato pridejo k njim v šolo in se ne znajo vesti. Otroci s posebnimi potrebami so namreč v isti ustanovi s tistimi, ki nimajo težav v razvoju, ampak imajo vedenjske težave. Poseben program in nižji standard osnovne šole sta torej pod isto streho. Ko je žena izrazila željo po sestanku z varuhinjami, ki so bile za otroke odgovorne v podaljšanem bivanju, je odklonil z besedami, da bodo to uredili sami. Še enkrat sva v elektronskem sporočilu zaprosila za pogovor z varuhinjami, na kar so odgovorili, da je to v postopku delodajalca. Zdelo se nama je, da nama šola dolguje pojasnilo, zato sva se obrnila na odvetnico. Ona je sestavila dopis, nanj se je šola odzvala in organizirala sestanek z vodjo enote. Varuhinje še vedno niso bile vključene v sestanek. Nato je vodja le privolil v sestanek z njimi. Ko smo se končno vsi usedli in pogovorili, so vse varuhinje zanikale možnost, da bi se kaj takšnega zgodilo pod njihovim nadzorom.


Sonja in Boštjan Rangus, Mašina starša

Želela bi več odprtosti
Močno naju je zmotil njihov odziv; če je v preteklosti kdaj Maša povzročala težave, sva bila vedno klicana na zagovor. Zdaj, ko je odgovorna šola, ni bil nihče pripravljen na dialog. Zdi se ti neumno, šola nas kot starše uči, kako bi morali komunicirati, hkrati pa se sami ne držijo nobenega od predpisanih predlogov. Šola bi potrebovala protokol, da vsi točno vedo, kaj storiti v takšni situaciji. Želela bi si več odprtosti za pogovor z žrtvijo in starši, ne prelaganja odgovornosti drug na drugega. Obenem bi pričakovala, da bodo znali priskrbeti ustrezno pomoč, torej psihologa, ginekologa, psihiatra. Midva sva vse morala poiskati sama, brez pomoči šole, kot da niso oni zavod, ki skrbi za otroka. Še najbolj odzivni so bili na centru za socialno delo, čeprav so nama na primer tudi pri ginekologu in na policiji dali vedeti, da je najin trud zaman.

Sistem smo ljudje
Maša je sama rekla, da ne gre več v tisto šolo, zato sva jo izpisala. Na šoli so sicer rekli, da so jo pripravljeni vzeti nazaj, ampak midva jim ne zaupava več. Na to sva dobila komentar ravnatelja, da bi morala to nekako sama rešiti in poiskati zaupanje vanje. Zdi se, da bi se najraje pretvarjali, da se ni nič zgodilo. To je tisto, kar je najbolj grozljivo, počutiva se, kot bi pred naju postavili zid. Res sva bila naivna, dejansko sva jim zaupala in pričakovala, da se bodo odzvali. Takšen je sistem, ampak sistem sestavljamo mi ljudje. Kar boli, je neresnica, ves čas se vrtimo okrog in okrog problema, vsi se izogibajo bistvu. Ne zdi se nama smiselno, da bi kogar koli tožila, želiva pa, da se o tem ozavešča, da se ljudje zavedajo, kaj se dogaja, če se zgodi kaj takega. Zato sva se odločila, da zgodbo deliva z mediji in bi se mogoče temu lahko izognil vsaj en otrok.«

Pojasnilo ravnatelja
Ravnatelj Centra Janeza Levca Ljubljana, dr. Matej Rovšek, kompleksno naravo suma spolne zlorabe komentira z besedami: »Otroci se marsikaj naučijo sami iz odnosov doma in v šoli in širši družbi iz konteksta, ko odraščajo. Vedenja, tudi spolnega in mej, jih je treba poučevati, določene stvari pa se učijo z zgledom. Prepoznavanje konteksta in družbeno odgovornih mej je lahko za naše otroke večji izziv, zato pri tem potrebujejo več podpore. Spolnost je v naši družbi še vedno izjemno tabuizirana, ne govorimo radi o tej temi. V našem centru usposabljamo učitelje, da znajo prepoznati običajno in neobičajno vedenje ter se nanj zdravo in razumsko odzovejo, izvajamo pa tudi program za prevencijo in prepoznavanje spolnih zlorab CAP. Šolski pravilnik ne vsebuje posebnih predpisov, ki bi omenjali spolno zlorabo, zato se sum največkrat obravnava podobno kot druge oblike nasilja. Protokol določa, da je treba pri sumu spolne zlorabe takoj obvestiti starše in policijo, potem tudi center za socialno delo. Nato se sami odločimo, kako bomo pedagoško ravnali z vpletenimi otroki. Pozorni smo tudi na organizacijo dela, da se situacija ne bi ponovila.


Matej Rovšek, ravnatelj Centra Janeza Levca Ljubljana


V primeru deklice naj bi se to zgodilo v podaljšanem bivanju, zato je treba vedno znova preverjati ustreznost organizacije dela in ustreznost dejavnega nadzora pri igrah otrok, saj je motečega vedenja učencev vedno več. Deklica se je staršem zaupala v četrtek, v petek je bil na sestanku oče, skupaj smo obvestili policijo. V ponedeljek je bila pri meni šolska inšpektorica. Starši so o domnevnih dogodkih obvestili javnost, objavljen je bil zapis na blogu, hkrati so obvestili svet staršev, ta je informacijo delil naprej. Žal mi je, da pripoved staršev ne odraža stvarnega odziva šole. Povsem jasno je namreč, da je nadzor nad učenci odgovornost šole. Še bolj smo zaskrbljeni, da so bili v tej pripovedi poimensko navedeni učenci, stari od deset do dvanajst let, ki so bili po navedbi staršev storilci dejanja. To so občutljivi podatki otrok, tega ne bi smeli storiti, tudi če bi jim očitana dejanja dokazali. Dokler niso postopki policije in šolskega inšpektorata končani, jih ne moremo obravnavati kot storilce.
Seveda je razumljivo razburjenje staršev, ki so močno prizadeti ob predstavi o tem, da se je kaj takega res zgodilo. Kot šola smo sklenili, da odsotnosti deklice za zdaj ne bomo prijavili inšpektoratu in bomo staršem pustili čas, da sami izberejo, ali se bo deklica vrnila v šolo ali pa se bodo odločili za novo šolo. S tako odločitvijo smo v resnici v prekršku, vendar verjamem, da bo inšpektorat razumel tako odločitev. Zakon namreč pravi, če otroka ni v šoli štirinajst dni, je šola o tem dolžna obvestiti CSD.

Utemeljeni sum
Osnovno načelo, iz katerega izhajamo pri kateri koli zlorabi, je, da je otroku treba verjeti, ga zaščititi in nato preveriti dejstva. Seveda poslušaš in opis dogodka obravnavaš z vso resnostjo, a brez utemeljenega suma ni mogoče takoj sankcionirati otroka, ki ga omeni kot storilca. Takrat se preiskava šele začne. Zagotovo se je kdaj izkazalo, da je pripoved otroka drugačna od dejstev, ki so jih ugotovili policija in drugi organi. Ne moremo reči, da si je izmislil, ker gre za otroka z motnjami v duševnem razvoju. Upoštevati pa moramo, da lahko otrok pove z besedami, ki jih mi ne razumemo dovolj, ali stvari poveže med seboj še z drugimi dejavniki, ki jih še ne poznamo.
Vsekakor je za nas velik pedagoški izziv, da so na isto šolo usmerjeni učenci, ki imajo vedenjske težave, in učenci, ki imajo motnjo v duševnem razvoju. Na eni strani imamo učno zelo uspešne mladostnike z izrazito motečim vedenjem in na drugi strani populacijo, ki je za zlorabe najbolj občutljiva. V praksi to pogosto pomeni, da pridejo k nam učenci v sedmi, osmi ali deveti razred, ker jih je po večkratnem neuspehu v redni šoli splošni šolski sistem izločil zaradi hujših vedenjskih prekrškov. Menim, da to ni prav, da bi morali imeti zanje tudi programe z intenzivnejšo podporo na področju vedenja v rednih šolah. Pomembnejša kot tarnanje nad takšno šolsko ureditvijo sta izobraževanje učiteljev o poučevanju ustreznega vedenja učencev ter podpora pri njihovem prizadevanju za izboljšanje vedenja teh učencev.«

Moramo spregovoriti
Katja Bašič, predsednica Združenja proti spolnemu zlorabljanju, vidi največjo težavo v pomanjkljivi odzivnosti ustreznih institucij: »Pri nas ostaja problem, da ljudje ne prevzemajo odgovornosti za to, da imajo v določenem dnevu dela v varstvu otroke, za katere nosijo odgovornost. S tem ne mislim, da se otrokom ne more nič zgoditi, lahko se tudi ob največji pozornosti. Če se zgodi, je prva stvar, da o tem spregovorimo. To je največja preventiva za otroke, saj pomeni, da bodo tudi drugič spregovorili in pri vzgojiteljih ali starših poiskali zaščito. Umik od tega pa v prihodnje pomeni tišino otrok. V institucijah pogosto razmišljajo, če bi se dogajalo, bi že vedeli sami, ne da nas o tem obveščajo starši. Nekateri starši so zelo občutljivi za vsako malenkost, med otroki se marsikaj dogaja, mnogo staršev vidi strahove tam, kjer jih ni. Hitro se postavijo v vlogo branilcev sebe, popolnoma nepotrebno, namesto da bi se s starši usedli in prisluhnili temu, kar otrok sporoča, kako to pove, kako z vedenjem kaže svojo prizadetost. Priznali bi lahko možnost, da se je to zgodilo, in skušali situacijo raziskati po svojih najboljših močeh. Če gre za sum kaznivega dejanja, je treba to sporočiti. Tu ne more ali sme biti dilem oziroma pristojnosti posameznih institucij. Zakon zelo jasno nalaga odgovornost osebam, ki tega ne bi sporočile. Na podlagi zakona o preprečevanju nasilja imamo tudi pravilnike, ki jasno povedo, kakšna je dolžnost njihovega ukrepanja.


Katja Bašič, predsednica Združenja proti spolnemu zlorabljanju

V zadnjem času je bilo v Sloveniji kar nekaj primerov, ko so institucije zanikale odgovornost za takšne dogodke in so celo starši postali osrednji problem. Kje je tukaj skrb za otroke? Ko se nekaj zgodi, običajno ni rečeno, da se je to zgodilo samo temu otroku, in nikoli tudi ni rečeno, da se osebi, ki se ji je to zgodilo in se ji niso postavile meje, ne bodo stvari dogajale še naprej. Starši so prizadeti, ker ne morejo storiti ničesar, proti instituciji se je težko boriti. Ko se institucija za nekaj odloči, redko spremeni mnenje. Žal je tako. Če želimo iskati vzroke ali potrditve, da se nekaj ni zgodilo, jih bomo našli. In nasprotno! Vse je v glavah ljudi, v poznavanju tega, kaj nasilje je ter kako prizadene otroke. Žrtev in njena izkušnja morata biti videni, žrtev mora čutiti, da ni zanikana. To, da morajo starši odmikati otroke iz institucij, ker so se zgodili neljubi dogodki, je narobe. S tem ne kažejo le odnosa do specifičnega otroka, temveč do vseh otrok. Tudi nas preseneča, da se institucije, kjer bi pričakovali zaščito otrok, ne odzovejo na takšne primere. Vseeno imajo zaposlene strokovnjake, ti imajo strokovno znanje, s katerim toliko prej vidijo prizadetost otrok, zaznajo, kaj se dogaja, in imajo znanje, kaj je pomembno za njihovo zaščito.«