Peter Stanford

Smrt nas vse izenači

Letošnjega 31. oktobra bo minilo 500 let, odkar je Martin Luther s 95 tezami sprožil reformacijsko gibanje. Številnim publikacijam o enem najvplivnejših ustvarjalcev moderne Evrope se je letos pridružila tudi prepričljiva biografija z naslovom Martin Luther: katoliški disident izpod peresa britanskega pisatelja Petra Stanforda. Peter Stanford je novinar, kolumnist, BBC-jev radijski in televizijski sodelavec, napisal pa je tudi več biografij, potopisov ter knjig o religiji. Med njegovimi knjižnimi naslovi so The Devil: A Biography (1996), How to Read a Graveyard (2013) ter Judas: The Troubling History of the Renegade Apostole (2015).

Največ knjig o Martinu Luthru so napisali luterani, ki o njem pišejo brez kančka kritike, kar je malo dolgočasno. Druga vrsta publikacij je akademske narave. Luthra skušajo narediti za akademsko temo in ga ovijajo v izraze, ki jih ne razumemo. V svoji biografiji sem si prizadeval, da bi Luthra čim bolj približal bralcu 21. stoletja. Mislim, da je bil fascinantna osebnost,« pravi razgledani in prijetni sogovornik Peter Stanford med pogovorom ob jutranji kavi v Queen’s Parku, severozahodni londonski četrti.

Živimo v negotovem, rahlo depresivnem svetu, zagotovo mi v Britaniji, ki smo v procesu zapuščanja Evrope. Kar bi si res želeli, je, da bi kdo v javnosti zagovarjal svoja načela. Govorijo pa nam stvari, v katere sploh ne verjamejo. 

V čem, menite, je pomemben Martin Luther v našem sekularnem in skeptičnem času?
Martin Luther je vplival na to, kako živimo danes. Ko je leta 1521 v nemščino prevedel Novo zavezo, leta 1530 pa celotno Sveto pismo, je poudarjal, naj ga ljudje berejo sami, o njem razmišljajo, precedijo skozi lastno zavest in se sami odločijo o tem, kar mislijo, da je prav. Do takrat je bilo vse v latinščini, ki je majhen odstotek pismenih ljudi ni znal. Prepričanje, da ga lahko razlagajo le strokovnjaki, je Luther zamenjal z možnostjo, da ga lahko vsak bere sam. To je zelo jasno vodilo v svobodo posameznika in ideje razsvetljenstva, ki so se začele širiti v 17. stoletju. Zgodovinarji, ki proučujejo to obdobje, se strinjajo, da so bile zasejane ideje o zavesti, svobodi in današnjih človekovih pravicah leta 1521, ko je Luther dal ljudem in svetu božjo besedo. Verjetno si nikoli ni mislil, kaj bo povzročil. V Evropi imamo danes različna sodišča za človekove pravice, vse zaradi Luthra. Če bi bili pod vplivom Katoliške cerkve, bi še vedno delali, kar bi narekovala. 



V zgodovini se je uveljavila zgodba, da je Luther 95 tez s kladivom pribil na vrata Grajske cerkve v Wittenbergu ...
Česar ni nikoli storil. Teze so bile takrat debatne točke in vsaka je bila dolga od dve do tri povedi. Če bi 95 takih tez pribil na vrata, bi bilo videti kot tapeta. Sploh pa so takrat pritrjevali obvestila na cerkvena vrata z voskom, nikoli s kladivom in žeblji. Luther sam nikjer ne omenja, da bi teze nabil na vrata. Pravi, da jih je dal lokalnemu nadškofu Albertu, ta jih je poslal v Rim. Dal pa jih je tudi wittenberškemu tiskarju. Luther je bil takten, saj je dal natisniti le ključno, besedilo pa je opremil še z ilustracijami, da bi lahko vsi razumeli. Njegove zamisli so se tako razširile zelo hitro. Podoba, kako Luther zabija teze s kladivom na cerkvena vrata, je postala priljubljena v 19. stoletju, ko se je prvič pojavila. Nemčija je s tem poskušala poudariti svoj nacionalizem, industrijsko premoč, Luthra pa so želeli povzdigniti v narodnega heroja. Kot naj bi Luther zabil žeblje na krsto Katoliške cerkve, tako naj bi Nemčija zmagovala nad preostalo Evropo. Zgodba je morda dobra, vendar se v resnici ni zgodila. 

Luther je ljudi spodbujal, naj Sveto pismo berejo sami in naj ne zaupajo strokovnjakom. Mislim, da bi morali biti vsi bolje informirani in morali bi razmišljati, kaj si želimo, namesto da verjamemo neumnim in neresničnim obljubam politikov. 

Kakšen je bil kot osebnost in kaj ga je najbolj oblikovalo, da se je v zgodovino zapisal kot eden od ustvarjalcev moderne Evrope?
Luther je bil izredno pogumen. Njegov pogum je izviral iz njegovega trdnega prepričanja, da mu Bog naroča, kaj narediti. Da je kot njegov konj s plašnicami. Ena od stvari, ki so oblikovale njegovo osebnost, je bil težak odnos z očetom. Nenehno se je bojeval z občutkom, da ga je razočaral. Imel je veliko čustvenih vzponov in padcev, ki jih je sam imenoval duhovne krize. Če se poglobimo vanje, bi jih lahko imeli za živčne zlome. V stanjih, ki jih opisuje, bi morda bralec 21. stoletja prepoznal bipolarno motnjo. Seveda nimam pravice postavljati diagnoz, tako se zdi. Pri bipolarni motnji se pojavijo vrhunci neizmernega entuziazma. Mislim, da so Luthra gnali entuziastični viški z elementi rahle manije. Njegova žena Katharina von Bora, ki je skrbela zanj, je to verjetno razumela. Po naravi je bil precej nagle jeze, predvsem ko se mu je zdelo kaj nepravično. Nikakor ni zagovarjal, da je življenje niz kompromisov in da je treba najti srednjo pot. Bil je izobčen iz Katoliške cerkve, osamil pa je tudi veliko tistih, ki so prišli k njemu in postali protestantski voditelji. Martin Luther je bil kot govorec izjemno karizmatičen in avtoritativen, kar je eden ključnih razlogov, da je bil uspešen. 



Pravite, da ste ga v svoji biografiji želeli prikazati predvsem kot človeka. V večini knjig o njem – teh je menda več kot o kateri koli drugi zgodovinski osebnosti, razen Jezusu Kristusu – naj bi bil obravnavan kot nekakšna institucija. Kaj je tisto, zaradi česar vas je nagovoril najprej kot človek?
Predvsem zato, ker je imel ženo in v intimnih odnosih vsi postanemo ljudje. Nisem zagovornik celibata duhovnikov. Mislim, da celibat odreže od človeških občutkov. Duhovniki naj bi služili ljudem tako, da so do njih empatični. Še bolj je Luther zame pomemben zaradi svojega poguma. Ko je med procesom v Wormsu leta 1521 stal pred številnimi nemškimi duhovniki, kardinali, svetim rimskim cesarjem, vsemi, ki so bili v popolnem nasprotju z njim, osamljenim, ponižnim in skromnim redovnikom, in so mu pretili s posledicami, če se ne bo odrekel svojim knjigam, je rekel le: »Tukaj sem. Samo to je v moji moči.« Številni pred njim so menili podobno, ko pa je bilo njihovo življenje v nevarnosti, so se umaknili. Denimo Erazem je pobegnil na varno v Švico. Ni se soočil z očitki javnosti, medtem ko se Luther je. Živimo v negotovem, rahlo depresivnem svetu, zagotovo mi v Britaniji, ki smo v procesu zapuščanja Evrope. Kar bi si res želeli, je, da bi kdo v javnosti zagovarjal svoja načela. Govorijo pa nam stvari, v katere sploh ne verjamejo. Luther je ljudi spodbujal, naj Sveto pismo berejo sami in naj ne zaupajo strokovnjakom. Mislim, da bi morali biti vsi bolje informirani in morali bi razmišljati, kaj si želimo, namesto da verjamemo neumnim in neresničnim obljubam politikov. Luther mi je všeč tudi zato, ker je v svojem pisanju zelo zabaven. Ko sem o njem pisal knjigo, sem se kdaj zalotil, da sem se mu smejal na ves glas. O ljudeh je bil zmožen napisati tako ostre in nesramne zmerljivke, da so naravnost smešne. Če danes dobimo sporočilo, ki nas vznemiri, vemo, da je dobro malo počakati, prespati, odgovoriti naslednje jutro, kajti če takoj odpišemo, lahko izpade nevljudno in komično. Luther ni imel tega filtra. Nekateri mislijo, da je bil nesrečen in dolgočasen, vendar je ta podoba daleč od prave. 

Luther je dober zgled, zakaj bi bilo dobro, da bi se duhovniki lahko poročili. Številni pa ga ne marajo, ker je bil v svojem pisanju, še posebno proti koncu življenja, antisemitski in je govoril o zažiganju sinagog. V zagovor Luthru bi rekel, da so ga vzeli iz konteksta. V 16. stoletju so bili vsi antisemiti. V tem ni prav nič izstopal in je le odseval svoj čas. 

Zakaj nekateri čutijo odpor do njega?
Mislim, da je ena od stvari, ki ljudi odvrača od Luthra, njegov portret. Wittenberški slikar Lucas Cranach ga je upodobil zelo resnega in čemernega, z majhnimi očmi in velikim podbradkom. Morda je bil pred poroko res malce strupen, vendar je postal po njej vedrejši. Luther je dober zgled, zakaj bi bilo dobro, da bi se duhovniki lahko poročili. Številni pa ga ne marajo, ker je bil v svojem pisanju, še posebno proti koncu življenja, antisemitski in je govoril o zažiganju sinagog. Ko so se v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja pojavili nacisti in želeli najti opravičilo za svoja dejanja, so ga citirali. Izbrali so zelo specifične Luthrove misli. Leta 1934 so se celo zbrali na njegovem domu v Wittenbergu. Prevzeli so lastništvo nad njegovimi spomini. V zagovor Luthru bi rekel, da so ga vzeli iz konteksta. V 16. stoletju so bili vsi antisemiti. V tem ni prav nič izstopal in je le odseval svoj čas. Verjetno je, da ni nikoli v življenju srečal Juda. Judje so takrat živeli v getih, nemških mestih, ki jih ni nikdar obiskal. V svojem zgodnjem pisanju, med letoma 1520 in 1522, je o njih pisal celo zelo napredne stvari, denimo da se lahko z njimi poročajo. 



Kakšen je bil njegov odnos do žensk?
Luther je bil moški 16. stoletja. Ne morem reči, da je bil feminist. Vendar je bil njegov opazni dosežek za ženske, ko je pozval nune, da lahko izstopijo iz samostana, če ne želijo več biti tam. Dvanajst nun, ki so bile navdihnjene z Luthrovim sporočilom, je res pobegnilo. Ker je bil v nekaterih pogledih tradicionalen, ni želel, da bi te ženske živele same, zato se je večina nun poročila z njegovimi sledilci. Neporočena je ostala le ena, Katharina von Bora, ki je bila zelo neposredna. Ko so jo, denimo, nekoč hoteli poročiti s starejšim moškim, se je uprla, da raje umre. Kot edina neporočena je pomenila težavo. Čeprav je bil Luther zadovoljen v celibatu, mu je po drugi strani ugajala misel, da bi ga lahko ljudje videli živeti to, o čemer je pridigal. Njuna poroka se zdi kot nekakšen poslovni sporazum. Vendar pa je kmalu ugotovil, da Katharino von Boro, svojo nenavadno odločno in bojevito ženo, obožuje. Nanj je imela neverjeten učinek. Imela sta čudovito ljubezensko afero. Ko je umrl, ji je zapustil vse, kar je bilo za tiste čase nenavadno. Luthrovi sledilci so jo sicer pozneje razdedinili, vendar je Luther ugotovil, da mu je Katharina von Bora enakopravna, in jo je sprejel kot sebi enako. Na žalost ni dognal, da so vse ženske enakovredne moškim. Če bi živel dlje, bi morda prepoznal tudi to. 

Ena od prevladujočih vrednot naše zahodne sekularne družbe je močno prizadevanje, da o smrti ne razmišljamo. Veliko pa razmišljamo o vadbi, fitnesu, dietah … V 21. stoletju se tudi ne znamo več soočiti z bolečino in občutki ob izgubi nekoga, ker nimamo več religioznih obredov. O smrti ne znamo zastaviti vprašanj, jih raziskati, o njih na novo razmišljati. 

Martin Luther je širil svoja besedila, da bi reformiral in okrepil Katoliško cerkev, zgodilo pa se je ravno nasprotno, prišel je čas reformacije, Evropa se je razdelila na dva verska tabora, izbruhnile so verske vojne in vrstili so se številni kmečki upori. Po petih stoletjih to dogajanje opazujemo v drugačni luči. Kakšna spoznanja o njem so prinesla?
Luther je proti koncu svojega življenja vedel, da se začenja velika bitka, in si je silno prizadeval, da bi se temu izognil. Čeprav ga je Katoliška cerkev izobčila, je bil rojen katoličan, vzgajan kot katoličan, vse svoje zamisli je oblikoval znotraj katolištva in je umrl v prepričanju, da je bil katoličan. Nikoli ni utemeljil druge cerkve in ni uporabljal nazivov, s katerimi ga naslavljamo, kot protestnika so ga videli drugi. Vendar so celih 450 let o Luthru pisali kardinali, škofi, teologi najbolj odvratne stvari. Ne samo o njegovem učenju, temveč o njem samem, denimo da je bila njegova mati prostitutka. Ko Katoliška cerkev želi koga prekleti, se najprej spravi nad ženske in seks. Grozne zgodbe o njem se vlečejo v nedogled. Na začetku 20. stoletja začnejo učenjaki proučevati, o čem je Luther sploh pisal. Potem se na 2. vatikanskem koncilu 1962–1965 zgodijo pomembne reforme Katoliške cerkve, med drugim tudi, kako prisluhniti ljudem in kako imeti dober odnos z drugimi cerkvami. Vzpostavi se dialog z luteranstvom. Kar naenkrat se strinjajo z marsičim. Leta 1999 izdajo skupno izjavo o tem, da je teološko nasprotovanje med Katoliško in Luteransko cerkvijo končano. Potem papež Benedikt XVI. obišče univerzo, kjer je Luther študiral, in pravi, da je vse, kar je napisal, precej zanimivo in da ga spoštujejo. Letošnje leto pa je od vseh najboljše, saj bosta 500. obletnico reformacije Luteranska in Katoliška cerkev praznovali skupaj. Katoliška cerkev bo organizirala in plačala praznovanje za moža, ki ga je izobčila. Zdi se, da zdaj o Luthru razmišlja zelo pozitivno. 



Ste obiskali njegov grob?
Seveda, pokopan je v Grajski cerkvi v Wittenbergu. Ljudje si morda luteranske cerkve predstavljajo zelo preproste, z belimi stenami, vendar je povsod veliko slik in sveč. Pravzaprav so precej podobne katoliškim. Nemci si tudi zelo prizadevajo, da bi lahko v Wittenbergu sprejeli čim več turistov. Mesto je vsekakor vredno ogleda. 

Leta 2013 je izšla vaša knjiga z naslovom Kako brati pokopališča. Pravite, da ste se jih včasih izogibali, vendar lokalno pokopališče redno obiskujete, odkar so si vaši otroci zaželeli psa. Zakaj?
Pokopališča mi dajo trenutke, ko se lahko povežem z določenimi osebami. Pogosto obiščem grob staršev. Za umrlimi sicer ostane spomin v naših glavah, srcih, okrog nas, vendar rad sedim na grobu in na glas govorim z določeno osebo. Pokopališča imam rad tudi, ker pomagajo ozavestiti našo lastno minljivost. Nisem zagrenjena oseba, ki bi nenehno razmišljala o umiranju, vendar je dejstvo, da bomo nekega dne vsi odšli. Ena od prevladujočih vrednot naše zahodne sekularne družbe je močno prizadevanje, da o smrti ne razmišljamo. Veliko pa razmišljamo o vadbi, fitnesu, dietah … V 21. stoletju se tudi ne znamo več soočiti z bolečino in občutki ob izgubi nekoga, ker nimamo več religioznih obredov. O smrti ne znamo zastaviti vprašanj, jih raziskati, o njih na novo razmišljati. Pokopališča so v naši sekularni dobi znak kontradikcije. Nekateri spomeniki so ogromni, vendar za številne sploh ne vemo, komu pripadajo, čeprav so bili to morda pomembni ljudje, morda so se za pomembne imeli. Po drugi strani je na protestantskem pokopališču v Rimu grob Johna Keatsa. Na njegovem spomeniku ni niti njegovega imena, vendar ga množično obiskujejo. Zanimivo o smrti se mi zdi, da nas vse izenači. 

Če bi bil Luther danes med nami in bi ga lahko peljal v katoliško cerkev, verjamem, da bi bil zelo srečen in mu je ne bi bilo treba zapustiti. 

Kako boste proslavili letošnji 31. oktober, 500. obletnico 95 tez?
Zjutraj bom imel o Luthru televizijsko oddajo na BBC, popoldne bom o njem predaval na šoli, ki jo je obiskoval moj sin. Vmes bom obiskal edini dve stvari, ki sta v Londonu povezani z Luthrom: spominsko ploščo pred Museum of London, ki mu jo je postavil njegov veliki oboževalec John Wesley, ter edino luteransko cerkev, ki verjetno obstaja v Londonu za nemške in skandinavske luterane. Morda bom šel tudi v Westminstrsko katedralo in tam zanj prižgal svečo. Če bi bil Luther danes med nami in bi ga lahko peljal v katoliško cerkev, verjamem, da bi bil zelo srečen in mu je ne bi bilo treba zapustiti.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE