Ekskluzivno z Malte

Slovenski milijonar Damian Merlak: Politika me ne zanima. Imam višje ambicije

Mlad, karizmatičen, odločen, uspešen in nepredstavljivo bogat. Vse to velja za Damiana Merlaka, triintridesetletnega slovenskega milijonarja iz Kranja, ki zadnji dve leti živi v vili na Malti. Kot osmi najbogatejši Slovenec pri mnogih vzbuja zavist, a sam trdi, da si je pošteno prislužil vsak cent in prav zato ne razume, zakaj bi moral skrivati, da je premožen. Zadnje čase je dvignil največ prahu z nakupi verige hotelov v Bohinju za ponovni zagon tega turističnega bisera. Z njim smo se pogovarjali na Malti konec tedna tik pred sončnim zahodom.

Naj vas najprej vprašam, zakaj natančno ste si črko j v rojstnem imenu Damjan spremenili v i.

S selitvijo v tujino sem svoje ime prilagodil v mednarodno različico. V angleškem jeziku nihče ne zna pravilno izgovoriti mojega imena; zanje je j – dž. Tako kot denimo besede Ljubljana ne znajo prebrati.

Prvi finančni uspeh sem doživel, ko sem se začel že v srednji šoli ukvarjati z delnicami in mi je uspelo zaslužiti za nov avto.  

Pred sedmimi leti sta na podlagi vaše ideje s poslovnim partnerjem Nejcem Kodričem ustanovila edinstveno borzo Bitstamp za kriptovalute oziroma bitcoine ter obogatela. Od tedaj ste se verjetno že navadili najrazličnejših odzivov ljudi na vaš uspeh, pa vendar, ali se ne bojite zavisti in škodoželjnosti oziroma hudobije?

Nikoli nisem razmišljal tako, da bi se tega bal. Osredotočen sem na to, da se družim predvsem z ljudmi, ki teh lastnosti nimajo. (Nasmeh.) Vsak si sicer lahko želi, da bi imel nekaj, česar nima.

Pa vendar mora za to tudi kaj narediti, se potruditi, ugotoviti, v čem je zares dober. Koliko ste sicer pod pritiskom, kar zadeva tiste, ki iščejo stik z vami, da bi jim finančno priskočili na pomoč, bodisi zasebno bodisi poslovno?

Treba je ločiti dve kategoriji, prva je dobrodelnost, druga pa ponujanje investicij oziroma poslov. Kar zadeva dobrodelnost, sem zanjo v določenih primerih odprt, vendar ne takrat, ko mi posamezniki pišejo na e-pošto ali kakšen podoben kanal. Tako ni mogoče delati selekcije, komu ja in komu ne, kaj je resnično in kaj ni, zato se temu v celoti izognem.

Po naključju sem izvedela, kako ste konkretno pomagali nekomu že pred časom, vendar se s tem javno niste nikjer pohvalili. Kdo drug bi sklical novinarsko konferenco.

Ne vem natančno, kaj ali koga imate v mislih, ampak ja, včasih se odločim tudi za takšna dejanja. To se mi zdi dovolj že samo po sebi in ne čutim potrebe, da bi se o tem pisalo oziroma govorilo v medijih. Pa da vam odgovorim še glede investicij – ponudb zanje imamo ogromno vsak dan in ukvarjanje z njimi ponavadi predam svojim ljudem. Oni jih prefiltrirajo in šele nato jih začnem raziskovati sam.

Kako ste videli Slovenijo kot otrok in kako jo vidite danes?

To je zapleteno vprašanje. Kot otrok se nisem prav dosti ukvarjal s Slovenijo. Med odraščanjem je bila v mojih očeh ves svet, vse, kar obstaja.

Kdaj ste prvič zaslutili, da boste morali pogled usmeriti čez meje, če si želite zares uspeti?

Verjetno šele z začetkom Bitstampa. Do takrat sem večinoma deloval v Sloveniji z izjemo nekaj podjetij iz tujine.

Dokler živiš v Sloveniji, je večina tvojih socialnih stikov omejena nanjo. Potem ko greš za nekaj časa iz države in se vanjo vrneš, prvič opaziš določene razlike; kaj je boljše, kaj slabše kot drugje. Povsod so plusi in minusi. 

Zanimivo je, da ste hodili na srednjo računalniško šolo, študij na fakulteti za računalništvo pa obesili na klin. Brez uradne ekonomske izobrazbe vam je na področju financ uspelo spisati noro zgodbo o uspehu. Kaj vas je navdihnilo, da ste se začeli tako strastno in predano ukvarjati z bitcoini?

V tistem trenutku sem imel občutek, da je to nekaj, čemur moram slediti. Tega sem se lotil različno, z več različnimi projekti. Prvi finančni uspeh sem doživel, ko sem se začel že v srednji šoli ukvarjati z delnicami in mi je uspelo zaslužiti za nov avto. Prav te konkretne izkušnje s trgovanjem z delnicami so skupaj z mojimi poklicnimi izkušnjami iz računalniškega programiranja ustvarile popolno kombinacijo, temelj za delo v svetu kriptovalut.

Po vaših besedah gre pri klasičnih bankah za centralizacijo denarnega sistema, pri kriptovalutah pa njegovo decentralizacijo. V kriptosvetu nismo več sužnji bank?

Ja, pri bitcoinu me je že vse od začetka privlačila njegova pobalinska narava.

Zdrava divjost, ki smo jo pozabili oziroma potlačili?

(Pokima.) Klasični bančni sistem je precej bizaren. Pa vendar menim, da bo obstal, ker za njim stojijo silno močne sile.

Konec koncev imate tudi vi večino svojega premoženja spravljenega v bankah.

Res je, pa tudi v delnicah.

Zadnji dve leti živite na Malti. Kakšen je pogled na Slovenijo z razdalje?

Vse skupaj se ti zazdi malo manjše. Dokler živiš v Sloveniji, je večina tvojih socialnih stikov omejena nanjo. Potem ko greš za nekaj časa iz države in se vanjo vrneš, prvič opaziš določene razlike; kaj je boljše, kaj slabše kot drugje. Povsod so plusi in minusi. Slovenija vsekakor ni država, v kateri ne bi želel živeti, vendar so trenutno v mojem življenju prioritete drugje.

Morda tudi vaš nedavni nakup štirih bohinjskih hotelov, poleg še enega, ki ste ga kupili prej, kaže na to, da si boste nekoč poleg postavili še svojo hišo.

Ali pa si bom izbral kar del hotela. (Nasmeh.)

Kakšna natančno je vaša vizija Bohinja?

V ta posel sem šel predvsem zaradi legendarnega, vendar propadajočega hotela Zlatorog. V tistem koncu smo nekoč dopustovali z družino.

Kdaj načrtujete ponovno odprtje Zlatoroga?

Sam si želim, da čim prej, vendar je treba najprej uskladiti arhitekturne projekte in gradbena dovoljenja ipd. Realno gledano naj bi vse skupaj trajalo tri leta. Hotel bo višjega cenovnega razreda s štirimi zvezdicami s standardom za pet zvezdic.

Verjetno pričakujete veliko gostov iz tujine?

Zagotovo. V prej omenjenem objektu, ki ga imam že od prej, imamo, gledano čez palec, devetdeset odstotkov tujcev.

Koliko Bohinjcev si v prihodnje lahko obeta delovna mesta?

Postopek zaposlovanja že izvajamo, saj prvi objekt od štirih odpiramo že to sezono v juliju, in sicer apartmaje Triglav. Moram pa povedati, da je doma izjemno težko dobiti kadre v gostinstvu ali pri čiščenju, saj Slovencev v povprečju takšna delovna mesta ne zanimajo več.

Tudi če bi ponudili malo višje plače, kot jih imajo v konkurenčnih hotelih?

Pri nas ne ponujamo najnižjih možnih plač, a da bi bile enake denimo našim programerskim v mojem drugem podjetju, prav tako ni sprejemljivo. Tudi če se sprehodimo po Ljubljani, gremo v restavracije in bare, bomo videli, da v gostinstvu dela vedno več tujcev.

Ljudje bi morali razumeti, da ni boljšega sistema, kot je kapitalizem, saj v povprečju daje prebivalstvu največ blaginje. Naj se nehajo obremenjevati z utopičnim socializmom in podobnimi izumi. Dokler tega ne dojameš, ne moreš biti uspešen. 

To je torej trenutno vaš glavni projekt v Sloveniji. S čim se še ukvarjate v povezavi s tujino? Minulo jesen ste Korejcem prodali svoj delež v Bitstampu za sto milijonov evrov in nato zagnali novo, svojo kriptomenjalnico.

Res je, tako sem še vedno vpleten v kriptosvet. V podjetju, ki ima sedež v Angliji, podružnici pa tako v Sloveniji kot na Malti, ostajam direktor. Gre za kripto trgovalno platformo za menjavo vseh večjih kriptovalut. Ne bi pa rekel, da so hoteli trenutno moj glavni projekt v Sloveniji. Obstaja še eno podjetje.

Govorite o razvijanju gigantske baterije?

Tako je. Naložba vanjo je večja kot v hotele, saj znaša več kot deset milijonov evrov.

Lahko razložite, za kaj pravzaprav gre?

V sodelovanju s podjetnikom Romanom Bernardom gradimo enega največjih hranilnikov energije v Evropi. Energija gre včasih v prazno, ker je je preveč ali premalo; to je zelo laična razlaga tega projekta. Gre za začetek nove dobe v energetiki. V omrežju trenutno obstaja limit, koliko fotovoltaike se lahko postavi na strehe, ko iz sončne energije pridobivamo elektriko. Ta omejitev ne obstaja zaradi financ ali česa drugega, temveč tega ne omogoča omrežje. Hranilniki pa poskrbijo za njegovo stabilizacijo, zato bomo lahko v omrežje vključili več elektrarn na obnovljive vire, kot sta veter, sonce itn. Baterijski sistemi, ki jih delamo, so pogoj za rast obnovljivih virov.

Še ena zanimivost na vaši poslovni poti – leta 2014 ste zajadrali tudi v mlekarstvo nekje v okolici Kranja.

Bolj v kmetijstvo kot mlekarstvo. Najprej sem bil eden od solastnikov, zdaj pa imam podjetje oziroma farmo v stoodstotni lasti, a ta posel obsega precej majhen delež mojega premoženja.

Šlo naj bi za približno tisoč glav krav.

Ja. Mi mleka ne predelujemo, temveč ga le dobavljamo. V celoti ga odkupi distributer in ga proda v Slovenijo, Italijo in še kam drugam.

Ali naša država postaja vse bolj sužnja tujih interesov, drugih držav in multinacionalk?

Slovenija nima moči, da bi se upirala drugim državam, lahko le plava s tokom. Morala bi v prvi vrsti sprejeti stanje, kakršno je. Ljudje bi morali razumeti, da ni boljšega sistema, kot je kapitalizem, saj v povprečju daje prebivalstvu največ blaginje. Naj se nehajo obremenjevati z utopičnim socializmom in podobnimi izumi. Dokler tega ne dojameš, ne moreš biti uspešen.

Kako bi lahko Slovenija postala kapitalistična država številka ena?

Denimo tako, da bi imeli najnižje davke v Evropi. Tako bi drugi prihajali k nam zaradi davčnih ugodnosti in ne bi več Slovenci odhajali na tuje.

Kdaj je njena majhnost, kar zadeva posle, prednost in kdaj slabost?

V poslu je večkrat slabost. Kot država pa bi lahko Slovenija veliko bolj izkoristila svoje prednosti. Tako Malti kot Luksemburgu je uspelo. Skoraj čez noč so dosegli določene spremembe, ki jih denimo Nemčija ne more.

Obstaja druge vrste skrb, to je poseganje v naravo.

To že, vendar govorim tudi o drugih stvareh, denimo Malta se je znašla in naredila regulacijo za spletne kazinoje v Evropi; vsi so vodeni in programirani od tukaj.

Iz obdobja, preden sem postal milijonar., nimam nobenega prijatelja več. Morda predvsem zato, ker sem se selil in sem s tistimi iz Kranja že zato izgubil stike. Nekateri imajo tudi drugačen pogled na denar in čutiš, da odnos ni več enak. Potem ko zaznaš negativno energijo takšnih ljudi, ti druženje z njimi ni več prijetno. 

Ali kockate oziroma vas zanimajo igre na srečo?

Ne, nekajkrat sem bil v kazinoju in se trudil vzljubiti kockanje, pa ne gre. (Nasmeh.)

Bodite veseli, od tega lahko postaneš odvisen!

Ah, dvomim. (Smeh.) Toliko znanja imam iz statistike in investiranja glede financ, da me to preprosto ne vznemirja. Vsakič ko dam denimo na ruleti na mizo sto evrov, v povprečju izgubim dva evra. Meni so te stvari jasne. Ne razumem, kaj ljudi tako zelo potegne v kockanje, zakaj verjamejo, da lahko premagajo igro oziroma hišo. V ozadju je zelo preprost račun.

Kako se spopadate s porazi? Denimo leta 2015 sta s poslovnim partnerjem v Bitstampu doživela napad hekerjev, ki so vama ukradli bitcoine v vrednosti dobrih pet milijonov dolarjev, a sta jim hitro preprečila, da bi vzeli še več.

To ni bil prvi poraz, je bil pa zagotovo največji v moji zgodovini. (Smeh.) Že prej jih je bilo kar nekaj. V trenutku, ko doživiš takšen neuspeh, te morda prime, da bi vse skupaj pustil in rekel: Ne grem se več. Zakaj nisem popustil? Verjetno imam to lastnost prirojeno.

Imate vztrajnost oziroma trmoglavost po mami ali očetu?

Ne vem. Drugače ne znam živeti. Najbrž se je zgodila prava kombinacija obeh.

Bi zase lahko rekli, da ste vizionar?

To bi bila prevelika samohvala.

Genij?

To je še večja samohvala. (Smeh.) Tega ne maram ne pri sebi ne pri drugih ljudeh.

To, da imaš denar, še ne pomeni, da ne moreš biti nesrečen. Zagotovo pa je veliko bolje biti nesrečen in ga imeti, kot pa ne. 

Zakaj vam vaš izjemni uspeh ni stopil v glavo?

Verjetno zato, ker sem ga dosegal počasi, postopoma. Vse skupaj je trajalo skoraj deset let.

Kateri je bil vaš zadnji nakup?

Nepremičnina v Dubaju, kamor se predvidoma selim konec tega leta, saj jo še gradijo. To bo hkrati moja prva lastniška nepremičnina, v kateri bom živel. (Nasmeh.)

Zakaj prav Dubaj?

Zanima me življenje v večjem mestu. Malta je manjša od celotne občine Bohinj.

Boste v Dubaju imeli hišo ali stanovanje?

Gre za stanovanje na vrhu stolpnice oziroma zgornji nadstropji. Obsegata osemsto kvadratov.

Toliko? Zakaj?

Tam je to nekaj običajnega, saj so prostori ogromni. Posebna soba je ponavadi namenjena celo služkinji, ki je jaz ne bom imel. Gre za pet spalnic, kuhinji sta dve – ena običajna in ena industrijska, kadar organiziraš kakšen dogodek in najameš osebje za pripravo hrane.

Torej bo ta rezidenca namenjena bolj poslovnemu druženju?

Ne, to bo moje zasebno stanovanje in tja bom pripeljal predvsem prijatelje.

Koliko imate pravih prijateljev še od prej, ko niste bili milijonar?

Verjetno nobenega več. Vsi prijatelji so iz tega obdobja. Morda predvsem zato, ker sem se selil in sem s tistimi iz Kranja že zato izgubil stike. Nekateri imajo tudi drugačen pogled na denar in čutiš, da odnos ni več enak. Potem ko zaznaš negativno energijo takšnih ljudi, ti druženje z njimi ni več prijetno.

So prijatelji, s katerimi se družite, vsi bogati?

Ne prav vsi.

Kako veste, kdaj v ozadju prijateljstva ni v prvi vrsti koristoljubje?

Ta možnost vedno obstaja. Z leti sem kar dobro izuril čut za to, s katerimi ljudmi se je dobro družiti in s katerimi ne.

Ali vas politika zanima?

Ne. Moje ambicije so višje. Če želiš biti izvoljen v politiki, moraš ljudem obljubljati in govoriti njim všečne stvari. Te pa ponavadi niso prav dosti povezane z resničnimi razmerami v družbi. To pomeni, da niso izvedljive ali pa njihova izvedba naredi več škode kot koristi. Če bi ljudem povedal, kaj si mislim, ne bi dobil niti enega odstotka glasov. (Nasmeh.)

S srečo je tako, da ima vsak človek v življenju n-število srečnih dogodkov, a velika večina tega niti ne zazna. Vsakogar v določenem trenutku doleti sreča, a je od njega odvisno, ali bo priložnost izkoristil ali ne. 

Ali ste že kot deček v šoli ali vrtcu kakor koli izstopali?

Ne. Bil sem kar malo težaven otrok. Glede ocen sicer ne, bolj kar zadeva vzgojo. Padali so tudi opomini in ukori. Bil sem upornik.

Koliko je dejstvo, da imate zares veliko denarja, vplivalo na občutek svobode? Je imate več ali manj?

Več, seveda.

Kar nekaj ljudi bi po vsej sili rado slišalo, da ste ujetnik svojega bogastva in kako nesrečni ste v resnici.

To, da imaš denar, še ne pomeni, da ne moreš biti nesrečen. (Nasmeh.) Zagotovo pa je veliko bolje biti nesrečen in ga imeti, kot pa ne. Ko si bolan, ne moreš biti srečen ne glede na to, koliko imaš pod palcem. Z denarjem pa morda le imaš malo več možnosti, da ozdraviš oziroma najdeš primerno zdravstveno oskrbo.

Kakšen je recept za to, da človek postane milijonar? Vi pravite, da mora imeti tudi srečo.

S srečo je tako, da ima vsak človek v življenju n-število srečnih dogodkov, a velika večina tega niti ne zazna. Vsakogar v določenem trenutku doleti sreča, a je od njega odvisno, ali bo priložnost izkoristil ali ne. Mene je zagotovo doletela, ko mi je nekdo povedal, da obstaja bitcoin in kaj je to. Od mene je bilo odvisno, ali bom to informacijo uporabil ali zavrgel.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE