Bodita pogumna in si poiščita strokovno pomoč

Kot mnogo zvez, ki jih obravnavam, je očitno tudi vaša čustveno prazna in predvidevam, da se počutite samski, četudi v zvezi, kot pogosto slišim. Zavedamo se, da imamo partnerja, s katerim smo oblikovali tudi družino, a glede na napisano predvidevam, da sta odtujena »sostanovalca«. Mnogo parov tako živi, a sama sem v takšnih primerih kar »tečna« glede kakovosti partnerskega odnosa. Sklepam, da ni v redu, vas ne zadovoljuje in niste varni ter srečni v odnosu.

Strah vas je ostati sama, ste na prelomnici življenja, počasi bo, če še ni, nastopila tudi menopavza, menite, da je bolje, če ste z nekom pa četudi v praznem odnosu, kot sami. Vidim, da vas boli in verjamem, da si želite imeti čarobno paličico, ki bi vajin partnerski odnos spremenila v zdravega in osrečujočega.

Pogosto povem, da nisem pristaš tega, da bi starši ostajali skupaj v prazni čustveni zvezi zgolj zaradi otrok (in lažjega plačevanja položnic). Kaj se vaš otrok uči, ko vaju opazuje, starša, brez dotikov, objemov, izkazovanja ljubeče pozornosti in topline? Ustvarja si sliko, kakšen naj bi bil odnos med moškim in žensko. Prazen. Odtujen. Hladen. Sklepam, da je drugi otrok star nekje okoli deset let, torej ravno pred vstopom v puberteto, ko v razvoju pubertetnik še bolj potencirano išče vlogo kasneje moškega oziroma ženske (ne vem kakšnega spola je otrok).

Žal je na vas odločitev, ali boste še vztrajali v takšni, kot pravite zvezi, ki ne temelji na ljubezni in razumevanju. Partnerju očitno to ustreza oziroma tega niti ne veste, če se o tem ne pogovarjata. Ali sta kdaj iskreno in odkrito načela opisano tematiko vajinega ne-odnosa? Bodite zreli in odgovorni, pozovite partnerja, da pristopi k odprtemu pogovoru, kako načrtujeta živeti, kakšna je vajina vizija (če sploh obstaja) in bodita pogumna pa si poiščita strokovno pomoč. Lahko kontaktirata tudi mene in vama bom pomagala oblikovati bolj zdrav in kakovosten partnerski odnos. A odločitev za tako pomemben korak je na vas.

Vse dobro!