Poskus detomora

Skoraj dve porodnici od desetih postaneta depresivni

Slovenijo je pretresla vest, da je 25-letnica v toaletnih prostorih Centra za varno vožnjo na Vranskem rodila otroka, ga nebogljenega pustila na tleh ob straniščni školjki in odšla s partnerjem, za katerega se še ne ve, ali je oče donošenega novorojenčka. Kakšne težave imajo ženske, ki zapustijo komaj rojenega otroka, ne da bi zanj ustrezno poskrbele? Zakaj nekatere porodnice takoj po rojstvu umorijo svojega otroka? Odgovarja prim. dr. Nena Kopčavar Guček, dr. med., specialistka družinske medicine, ki je v svoji doktorski disertaciji raziskovala temo nasilja v družini.

Na kaj ste ob srhljivem poskusu detomora, bržkone bolj čustveno kot razumsko, najprej pomislili kot ženska, mama in zdravnica?

Naprej sem pomislila na strašno stisko, na duševne težave, ki lahko spremljajo nosečnost in porod. Obenem tudi na pretresljivo krhkost in nebogljenost novorojenega življenja. In še na to, kar si zasluži sleherno življenje: da z njim ravnamo skrbno, spoštljivo in z ljubeznijo.


Detomori so na srečo redki, a tudi eden je preveč. Lahko sodobna družba, ko so najrazličnejše stiske vsakdanje breme večine posameznikov, vendar naredi več pri vzpostavljanju čvrstejše varnostne podpore za še bolj učinkovito preprečevanje morebitnih novih tragedij?

Duševne težave se lahko pojavijo že v nosečnosti, strokovnjaki največkrat poročajo o poporodni depresiji od štiri do šest tednov po porodu. Nacionalni inštitut za javno zdravje poroča, da po porodu najmanj ena ali dve ženski od desetih postaneta depresivni in/ali tesnobni. Ocenjujemo, da v Sloveniji vsako leto zaradi hujše depresivnosti in/ali tesnobe trpi od 1800 do 3600 žensk po porodu. Paulson in Pearlstein s sodelavci poročata, da v ZDA take težave občuti 15 odstotkov žensk v nosečnosti in po porodu. Varovalni dejavniki so po mojem ne le budnost in strokovna obravnava zdravstvenih strokovnjakov, ki se srečujemo z nosečnicami, ampak tudi ozaveščenost širše javnosti.



Je kaj skupnega ženskam, ki takoj po rojstvu zapustijo otroka?

Podrobnosti tega primera mi niso znane. Stiske nosečnic pogosto opazijo svojci, družina, prijatelji in njihova podpora in spodbuda, da posameznica poišče strokovno pomoč, sta lahko ključni. Če sem prav razumela, je v konkretnem primeru pri porodu sodeloval tudi domnevni partner mlade matere. Našla sem podatek, da naj bi za poporodnimi duševnimi težavami trpelo tudi od enega do 26 odstotkov moških. Težja oblika poporodne depresije, poporodna psihoza, naj bi se pojavila pri eni do dveh od tisoč žensk po porodu. Paulson poroča, da je prav poporodna psihoza najpogosteje povezana z detomorom. V Sloveniji so možnosti načrtovanja družine oziroma nosečnosti relativno dobro dostopne; od zaščite pred neželeno nosečnostjo (kontracepcija) do zaščite po odnosu (jutranja tabletka, t. i. »the morning after pill«, je v lekarnah dostopna brez recepta), pa tudi pravica do prekinitve neželene nosečnosti je zakonsko opredeljena.


Posameznice, ki so izpostavljene nasilju ali ki se morajo sprijazniti z neželeno nosečnostjo, ne glede na že omenjene pravice pri načrtovanju nosečnosti, tipično zapoznelo iščejo prenatalno oskrbo. To pomeni, da na prvi pregled h ginekologu pridejo dokaj pozno. Kolegi specialisti ginekologi, ki se največ srečujejo s podobnimi primeri, vedo, da je zapozneli prvi pregled v nosečnosti lahko povezan z nasiljem, in take posameznice še posebno skrbno obravnavajo.


Kako sta prepletena nasilje in depresija?

Nasilje in depresija sta izjemno večplastno povezana, s kolegico, profesorico Polono Selič, sva pravkar končali raziskavo o tem v našem okolju. Težko je opredeliti, ali so osebe z nagnjenostjo k depresiji bolj izpostavljene nasilju ali nasilje pri žrtvah sproži depresivna stanja. Kakor koli že, depresivnost je povezana z nasiljem in pri depresivnih posameznikih je smiselno razmišljati o izpostavljenosti nasilju. Nosečnost je obdobje izjemne krhkosti, sprememb tako za nosečnico kot za nerojenega otroka. Nosečnice bi bilo smiselno še skrbneje obravnavati glede izpostavljenosti nasilju, saj je neželena nosečnost lahko njegova posledica.



Protokol varstva nosečnic pri nas predpisuje najmanj deset pregledov v nosečnosti, v materinski knjižici sta vprašanji o depresiji in socioekonomski ogroženosti. Kaj stroka lahko naredi, da bi ženskam bolj koristila? Vsaj pri ugotavljanju ranljivih skupin?

Posameznice, ki so izpostavljene nasilju ali ki se morajo sprijazniti z neželeno nosečnostjo, ne glede na že omenjene pravice pri načrtovanju nosečnosti, tipično zapoznelo iščejo prenatalno oskrbo. To pomeni, da na prvi pregled h ginekologu pridejo dokaj pozno. Kolegi specialisti ginekologi, ki se največ srečujejo s podobnimi primeri, vedo, da je zapozneli prvi pregled v nosečnosti lahko povezan z nasiljem, in take posameznice še posebno skrbno obravnavajo. Med ranljive skupine štejejo poleg socialno deprivilegiranih druge etnične skupine. Spominjam se denimo zapleta v nosečnosti pri pripadnici romske skupnosti. Pogosto se z odlašanjem s pregledi pri zdravniku srečam tudi pri posameznicah brez zdravstvenega zavarovanja, pri emigrantkah, begunkah itn.


Težko je opredeliti, ali so osebe z nagnjenostjo k depresiji bolj izpostavljene nasilju ali nasilje pri žrtvah sproži depresivna stanja. Kakor koli že, depresivnost je povezana z nasiljem in pri depresivnih posameznikih je smiselno razmišljati o izpostavljenosti nasilju. Nosečnost je obdobje izjemne krhkosti, sprememb tako za nosečnico kot za nerojenega otroka. Nosečnice bi bilo smiselno še skrbneje obravnavati glede izpostavljenosti nasilju, saj je neželena nosečnost lahko njegova posledica.


Vemo, da se v zasebnost drugih vse manj radi vmešavamo. Gledamo stran in skrbimo zase. Je mogoče nosečnosti ne opaziti?! Tako ne moremo oziroma nam ni treba ukrepati.

Zanimivo vprašanje. Očitno se nosečnost da prikriti, neredko je ne opazijo niti ožji sorodniki, sostanovalci, sosedje, sodelavci. Včasih nosečnica ne pridobi več kot osem do deset kilogramov, spremembo telesne podobe si razlagajo po svoje, morda z debelostjo, modo itn. Brezbrižnost in odtujenost sta žal sestavini moderne družbe in to me žalosti. Med vtikanjem v zasebnost in obzirno skrbjo je tanka črta, pa vendar je. V našem poklicu je v ospredju skrb za posameznika in vseživljenjsko učenje sporazumevanja. Premagovanje predsodkov, ovir, stigem, vzbujanje občutka zaupanja, varnosti, profesionalnost, odpiranje bolečih tem – vse to so izzivi za vsakogar od nas. Pomembno je, da se naši bolniki zavedajo poklicne molčečnosti, ki smo ji zavezani vsi zdravstveni delavci. In da se pri nas počutijo varne.



A ženske, ki doživljajo nasilje, so depresivne, anksiozne ali pijejo, jemljejo prepovedane snovi, tudi v zdravstvenem sistemu največkrat ostajajo skrite. 

Upoštevaje omenjene dejavnike tveganja je treba izpostavljene nasilju aktivno odkrivati, jih prepoznavati. O nasilju le redki, ena žrtev od 20, poročajo spontano. Pripravljeni bi bili zaupati zdravniku, ki bi jih sam povprašal o tem. Nasilju v družini smo s sodelavci na katedri za družinsko medicino posvetili kar nekaj let raziskovanja. V zadnjih treh letih smo v okviru izobraževalnega projekta POND (Prepoznavanje in obravnava nasilja v družini) in pod okriljem Zdravniške zbornice Slovenije v Sloveniji izobraževali blizu 2000 slovenskih zdravstvenih delavcev. Ovire za prepoznavanje izpostavljenosti nasilju v družini so na obeh straneh, tako pri žrtvah (strah pred maščevanjem povzročitelja, občutek krivde, nemoči, strah pred stigmatizacijo, odvzemom otrok, sram, odnos okolja, nepoznavanje možnih oblik pomoči, minimaliziranje težav in zagovarjanje povzročitelja, upanje, da bo nasilje prenehalo) kot pri zdravstvenih delavcih (strah pred ogrožanjem odnosa med bolnikom in zdravnikom, pomanjkanje znanja, izobrazbe, sredstev, časa, nepoznavanje zakonodaje, nepoznavanje lastnih kompetenc in možnosti pomoči drugih deležnikov itn.). Soočanje z nasiljem v družini je in mora biti multidisciplinaren projekt. Žrtev nasilja v družini potrebuje prav vsakogar, ki lahko pomaga.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE