Eva Hren

Sem kot kakšna spokojna usedlina

Vrhunska pevka in kitaristka Eva Hren po dvajsetletni uspešni karieri dobiva tisto pravo žlahtnost, sijaj, žar, ki ne ugasne z danes na jutri. Širokemu občinstvu se je prikupila predvsem v vlogi tekmovalke šova Znan obraz ima svoj glas pred tremi leti, glasbeni sladokusci in ljubitelji ljudskega izročila v sodobnejši preobleki pa jo že dolgo občudujejo v skupini Eva Hren & Sladcore, ki trenutno malce počiva. Pogovarjali sva se v kavarni sredi Tivolija s čudovitim razgledom na Jakopičevo sprehajališče.

Dovolite mi, da pogovor začnem z omembo skladbe Letim, ki ste jo okoli milenija peli v tercetu Katrinas in si je prislužila glavno nagrado strokovne žirije Slovenske popevke. Pesem je nežna in hkrati veličastna, nepozabna. Kako jo doživljate vi?
Prav v času, ko je nastala pesem Letim, je umrla moja mama. Dolgo je bila zelo bolna. Ob takšnem krutem srečanju z minevanjem, poslavljanjem bližnje ljube osebe duša išče oprijemljive točke, da vse skupaj laže preživi. Mnogim pomaga vera. Sama sem se oprijela prav te pesmi. Zame je prispodoba zanjo. Potem ko mame ni bilo več v telesu, sem hkrati še vedno čutila njeno prisotnost, kako je zrak še vedno gost. Na splošno bi lahko dejala, da ta pesem ima v sebi nekaj več.


Pravijo, da določena glasba že obstaja tam nekje, le zapisati jo je treba.
Res je. Včasih se vse samo sestavi tako, da bolje ne bi moglo biti.


Prav v času, ko je nastala pesem Letim, je umrla moja mama. Dolgo je bila zelo bolna. Ob takšnem krutem srečanju z minevanjem, poslavljanjem bližnje ljube osebe duša išče oprijemljive točke, da vse skupaj laže preživi. Mnogim pomaga vera. Sama sem se oprijela prav te pesmi. Zame je prispodoba zanjo. Potem ko mame ni bilo več v telesu, sem hkrati še vedno čutila njeno prisotnost, kako je zrak še vedno gost.


Po slovesu od zasedbe Katrinas ste leta 2008 soustanovili skupino Eva Hren & Sladcore. Domiselno ime.
Ja, gre za hibrid med sladkorjem in hardcorom. (Smeh.)


Izvajate priredbe ljudskih pesmi, malce v stilu soula, zato ste se domislili prav tako izvirnega poimenovanja etno soul.
Tako je. Vsi člani obožujemo igro z besedami. Sama sem nekaj časa denimo nosila majico z zelo provokativnim napisom, ko je namesto Playboy pisalo Prayboy; torej, zakaj bi se fant le poigraval, naj še moli. (Nasmeh z malce ogorčenja v očeh.) Smo skupina zelo ustvarjalnih izkušenih glasbenikov, poleg mene so to še Marko Boh, Marko Gregorič in Blaž Grm, ki trenutno sicer malo počiva. Imeli smo intenzivno obdobje s precej koncerti. Bili smo na Škotskem, na Shetlandskem otočju. Imamo stari dobri način dela, ko se na vajah dogaja vse, torej ne dobiš že nekaj napisanega in potem to le zvadiš, temveč sproti skupaj ustvarjaš. Trudimo se, da bi zakladnico naših ljudskih pesmi s svežino približali tudi mladim in jo tako ohranili čim dlje. Prav zato vsako pomlad v sodelovanju z Big Bandom RTV Slovenija pripravljamo edukacijske koncerte za šole, na katerih najlepše ljudske pesmi sodobno predstavimo. Spominjam se denimo, kako veselo so otroci peli ob priredbi Marko, skače, ob kateri je repal tudi Zlatko.



Lisička je prav zvita zver, Barčica po morju plava, Čuk se je oženil, Moj očka ima konjička dva, Dekle je po vodo šlo itn. To je le nekaj ljudskih pesmi, ki so že nekako v naši genski zasnovi. Katera je za vas številka ena?
Več jih imam zelo rada, bi pa morda posebej izpostavila manj znano, a prečudovito pesem Oblaki so rdeči. Gre za vojaško pesem s prelepo melodijo, v besedilu pa so povezani hrepenenje, žalost in hkrati močno upanje. Rdeči oblaki so lahko prispodoba za marsikaj.


Ne bi več želela delati glasbe s partnerjem. Muzika je zavetje, kamor se lahko zatečem v popolnoma svoj kotiček, kar me pomirja. Tako ne odpiram ran po nepotrebnem.


Kri? Morda komunizem?
Tudi lahko. Pa večer, zaključek nečesa. To prekrasno pesem je nekje izbrskal Marko Boh, ko smo za našo prvo ploščo SLO iskali manj znane pesmi s podstrešij.


Očitno znate skupaj narediti velike stvari. Kako ste se našli kot glasbena skupina?
Povsem spontano smo se nakapljali skupaj. (Nasmeh.)


Videla sem posnetek, na katerem se med pogovorom prav tako simpatično dopolnjujete.
Ja, interakcija med nami je zelo hitra. (Smeh.) Fantje so sproščeni, inteligenca seka iz vseh por. To, da najdeš skupino ljudi, s katerimi lahko tako dobro sodeluješ, je zagotovo sreča, ne nazadnje pa tudi pogoj za obstanek na dolgi rok.



Na začetku kariere ste bili štiri leta v dekliški skupini, zdaj ste edina članica. Nam lahko zaupate, v kateri zasedbi ste se bolj prijetno počutili?
Dobro vprašanje. Med samimi moškimi se ves čas počutiš malce bolj pomembno. (Nasmeh.) Z menoj delajo lepo, skrbijo zame. Saj pri samih ženskah je tudi prijetno, a gre za druge vrste pomembno podporo. Vsaj pri nas treh v Katrinas je bilo tako, saj smo se poznale od prej in prijateljevale. Ni nas povezala zgolj pogodba, zato je imelo sodelovanje drug, poseben čar. Delale smo za skupno dobro in med nami ni bilo rivalstva. Tudi razšle smo se zrelo.


V poklicu, kot je moj, ali podobno javno izpostavljenem, ima ženska lahko hitro veliko občudovalcev, po drugi strani pa izjemno težko najde nekoga, ki bi bil osebnostno zadosti močan, da lahko zvezo gradi na zaupanju. Brez samozavestnega partnerja pač ne gre. Svojega moža, ki ni glasbenik in me zna spodbujati na vsakem koraku, sem spoznala precej pozno.


Kaj je bil vzrok za razhod?
Razlog je bil preprost. Želeli so si, predvsem Katarina (Habe, članica Katrinas, op. a.) in Rok (Golob, skladatelj in aranžer, op. a.), da bi se skupini še bolj oziroma povsem zavezala. Sama sem glasbenica, ki potrebuje ustvarjalno svobodo. Tega sicer nisem videla kot navzkrižje interesov, pa vendar sem se raje poslovila.


Sodelavke so me opozorile na vaš romantični, melanholični komad Rekla sva, ki opisuje konec zaljubljenosti. Prav tako lepa pesem.
Hvala, tudi pri tej se mi zdi, kot bi stvari padle skupaj v slogu sestavljanke. Sama sem avtorica glasbe, prijateljica Marija Kavčič je napisala besedilo. Moram pa poskrbeti za kakšen bolj kakovosten videoposnetek. (Nasmeh.)




Saj retro stil učinkovito podpre zgodbo, se vam ne zdi? Gre, kar zadeva besedilo, za vašo osebno izkušnjo?
Pesem za album Vzhod Zahod je avtorica zelo izpovednega besedila napisala na podlagi lastne izkušnje. Tudi sama sem doživela podobno, ko sem se ljubezensko razšla z dolgoletnim partnerjem, s katerim sva, kot sporoča tekst, dejansko mislila, da bova skupaj gradila vse, dobesedno. Bila sva glasbeno povezana in on je pri ustvarjanju skladbe tudi sodeloval.


Opažam, da se t. i. cankarjanski model, ko mama razvije pretirano navezanost na sina, pojavlja v prvi vrsti pri ženskah, ki pred porodom v življenju niso imele kake strasti, ki bi se ji posvečale z vsem srcem, pa naj bo to novinarstvo, pisanje ali kar koli drugega. Potem se jim je zgodil otrok in znale so se osredotočiti le nanj.


Kljub vsemu je za vama ostalo nekaj lepega.
S tega vidika zagotovo, vendar prav zaradi te izkušnje ne bi več želela delati glasbe s partnerjem. Muzika je zavetje, kamor se lahko zatečem v popolnoma svoj kotiček, kar me pomirja. Tako ne odpiram ran po nepotrebnem. Hkrati verjamem, da bi bil album Vzhod Zahod, na katerem je omenjena skladba, veliko bolj uspešen in bi imel več poleta, če se ga ne bi držala zgodba najine propadle zveze.


Kot ste dejali v enem od intervjujev, zveza z glasbenikom po vaših izkušnjah sproža povsem odvečno ljubosumje že samo, če stopite na oder in vas nekaj posameznikov gleda malo bolj poželjivo oziroma občudujoče.
Res je. V poklicu, kot je moj, ali podobno javno izpostavljenem, ima ženska lahko hitro veliko občudovalcev, po drugi strani pa izjemno težko najde nekoga, ki bi bil osebnostno zadosti močan, da lahko zvezo gradi na zaupanju. Brez samozavestnega partnerja pač ne gre. Svojega moža, ki ni glasbenik in me zna spodbujati na vsakem koraku, sem spoznala precej pozno.



Poročila sta se pred petimi leti, njegovo ime je Gregor Fras in je spletni oblikovalec, kajne?
Drži, čeprav bi mu raje rekla oblikovalec in uresničevalec idej. V zadnjem obdobju dela električna kolesa, ki spominjajo na harley davidsone. Ima tudi pogodbo z Astonom Martinom, dobro mu uspeva. Hecno je to, da nikoli ni bil ne vem kakšen kolesar in nekega dne mi je rekel, da bo delal kolesa. Kot dobra žena sem se naučila, da ni treba vsake ideje v kali zatreti, četudi se zdi povsem nemogoča. (Nasmeh.) Sem si mislila, bo pač nekaj let živel malo v sanjah in tudi to je za nekaj dobro. Spodbujala sem ga in rezultat je prišel. Med iskanjem investitorjev v Evropi mu je uspelo.


Pred otrokom sem bila hudičevo nemirna oseba. Ves čas se mi je zdelo, da lovim zadnji vlak in da se mi vedno kam mudi, kaj vse zamujam in bi še morala storiti. Pred malim sem bila razburkano morje, zdaj sem pa kot kakšna spokojna usedlina. On mi je dal vedeti: Mami, jaz sem tukaj, potrebujem te takoj zdaj! Hočem hrano in čisto plenico! Spravi se z neba na zemljo! Pa sem se in zato mi je otrok tako dobro del.


Znal se je povezati s pravimi ljudmi.
Tako je. Gregor tudi ni tipični Slovenec, saj nima v sebi tiste nezdrave skepse, ah, kaj bom s tem, saj mi ne bo uspelo! Tudi ko so ga spraševali, koliko bo stalo njegovo kolo, in odkimavali, da lahko v Sloveniji dobijo cenejše, ni izgubil volje. Odvrnil je, da ga bo visokocenovni izdelek pač ponudil tujini, in prav zdaj se mu odpira trg v Švici. V opremo kolesa bo vključena tudi moja nova avtorska glasba, česar se zelo veselim.


Ali tudi vajin sinko Hugo že kaže kakšne umetniške in izumiteljske lastnosti? Zdaj že hodi v šolo, kajne?
(Pokima.) Star je sedem let in obiskuje drugi razred osnovne šole. Odločila sva se, da ga bova spodbujala in podpirala, če si bo zaželel početi kaj podobnega kot midva. Hkrati pa ga ne želiva z ničimer obremenjevati, naj bo popolnoma svoboden pri izbiri. V nasprotnem bi ga lahko zafrustrirala.


V enem od posnetkov na youtubu, ko je bil še malček, vas je tako zanimivo videti, kako predano igrate kitaro in pojete, medtem ko Hugo grabi vrat vašega glasbila in strune. Vi ga ne okarate, ljubeče ga pogledate in brez napak igrate naprej.

Sin prav tako vzbuja v meni silno ustvarjalnost, saj me postavlja na začetek, me uči, kako pravzaprav razmišlja otrok. Tako o glasbi kot o čem drugem. Včasih, ko oba zboliva, imava virozo ali kaj podobnega, se takoj, ko nama je malo bolje, skupaj spontano posvetiva kakšni zadevi, ali raziskujeva kitaro ali riševa, delava nemi film ipd. Tudi on me ogromno nauči. Po drugi strani je prav, da že zdaj vidi, kako pomembno je, da imata starša poleg njega v življenju tudi druge strasti.


Učiteljski poklic mi daje tisto nujno prizemljitev, ki jo potrebujem, potem ko me prepevanje odnese med oblake. Rada imam občutek, da sem v resnici majhna kot mravljica. Ne ponižana, temveč ponižna.


Torej je kitara vaša varovalka, da sina ne navežete preveč nase oziroma razvijete previsokih pričakovanj do njega?
(Smeh s prikimavanjem.) Po svoje res. Opažam, da se t. i. cankarjanski model, ko mama razvije pretirano navezanost na sina, pojavlja v prvi vrsti pri ženskah, ki pred porodom v življenju niso imele kakšne strasti, ki bi se ji posvečale z vsem srcem, pa naj bo to novinarstvo, pisanje ali kar koli drugega. Potem se jim je zgodil otrok in znale so se osredotočiti le nanj. Prav zato svetujem, da ženska svoje talente kar najbolj razvije, preden se odloči za otroke.



Vaša mladost se številčno kaže v dveh štiricah. Vas je materinska vloga na splošno gledano kaj spremenila?
Zelo. Pred otrokom sem bila hudičevo nemirna oseba. Ves čas se mi je zdelo, da lovim zadnji vlak in da se mi vedno kam mudi, kaj vse zamujam in bi še morala storiti. Pred malim sem bila razburkano morje, zdaj sem pa kot kakšna spokojna usedlina. (Nasmeh.) On mi je dal vedeti: Mami, jaz sem tukaj, potrebujem te takoj zdaj! Hočem hrano in čisto plenico! Spravi se z neba na zemljo! Pa sem se in zato mi je otrok tako dobro del. Potem ko si starejši, prej ali slej ugotoviš, da imajo vse stvari svojo pot in se uredijo ali pa tudi ne, pa kaj. Kot zelo mlad človek ponavadi misliš, da je le ena pot prava, a se seveda motiš.


Dobro materinstvo je tako ali drugače povezano tudi s kakovostnim partnerstvom. Kako sta se seznanila z Gregorjem?
Če verjamete ali ne, prek intervjuja. (Nasmeh.) Potekal je po e-pošti. On je bil prej namreč tudi bloger. Poslal mi je povsem neklasična vprašanja v stilu: Kaj si misliš o Nobelovi nagradi, onesnaževanju okolja? Nanje sem začela odgovarjati ob enih zjutraj in vse skupaj je trajalo skoraj vso noč, saj sem se posvetila raziskavi posameznih tematik. V njegovih očeh nisem želela biti putka tutka in fino sem se spotila, da sem sestavila kar najbolj pametne odgovore. Po tistem se je odel v plašč nedostopnosti in se tudi na kavo ni pustil peljati. Vse dokler ni dobil še mojih fotografij. (Smeh.) Po pijači v Čolnarni sva hitro ugotovila, oba zrela kot hruški, da sva za skupaj in bi imela družino. On ima enega otroka še iz študentskih let.


Kako popolno ste ubesedili – zrela kot hruški.
Ja, to se mi zdi zelo pomembno poudariti, ker imam precej samskih prijateljic. Vedno jim svetujem, da je najpomembneje partnerja dobiti v pravem času. Torej ne v obdobju prebolevanja oziroma ranjenosti zaradi česa drugega.


Kdaj po prvem zmenku se je rodil vajin sine?
Že kakšno leto po prvem srečanju. Mi nismo klasična, ampak v prvi vrsti kreativna družina. Z možem si vedno priskočiva na pomoč pri skrbi za otroka, ko ima kateri od naju službene obveznosti. Moj partner tudi ne pričakuje od mene, da bo vsako nedeljo ob 12. uri na mizi goveja juha.



Tudi vaša primarna družina, mama, oče in tri sestre, je bila zelo ustvarjalna, kar zadeva glasbo. Vsak je znal igrati vsaj en inštrument, veliko se je pelo, pa čeprav takrat ni bil nihče profesionalni glasbenik.
Res je, in to je bilo po svoje celo bolje, ker nismo živeli pod pritiskom izvajanja glasbe po natančno določenih pravilih. Jaz sem sama doma prosila, da bi šla v glasbeno šolo. Glede Huga pa razmišljam, da bi mu jo prav prepovedala, saj je edino pravilno, ko si to otrok zaželi sam. Kot učiteljica kitare (uči na Konservatoriju za glasbo in balet, op. a.) opažam, da so šle v šolstvu ne le v športu, ampak tudi v glasbi stvari preveč v smeri profesionalizacije. Otrok hodi k vajam trikrat na teden, med vikendi ima pa še koncerte in sploh nima časa, da bi spoznal, ali mu je to v resnici všeč.


Učiteljica kitare ste že približno dvajset let. Kdaj je to delo najbolj zahtevno?
Ko imaš pred seboj otroka, ki prihaja popoldne k nam v varstvo. (Pomenljiv premor.) Estetsko varstvo. Z akademije, ko si še mlad profesor, prideš ves našpičen, prepričan, da boš iz vsakega otroka naredil Mozarta, saj je to tudi neke vrste dokazovanje sebe. Potem ko spoznaš, da nekateri pridejo le po varstvo, drugi pa bi radi postali koncertni kitaristi, se spustiš na trdna tla. S tistimi, ki imajo močno željo in so nadarjeni, je krasno delati; pa tudi s povprečnimi, ki uživajo v glasbi. Učiteljski poklic mi daje tisto nujno prizemljitev, ki jo potrebujem, potem ko me prepevanje odnese med oblake. (Nasmeh.) Rada imam občutek, da sem v resnici majhna kot mravljica. Ne ponižana, temveč ponižna.


Klasična izobrazba je pri meni zategnila določene zavore in nameravam jih sprostiti. Ne glede na to, kaj si bo o tem mislil akademski svet. Srca se najbolj dotakne pristnost v povezavi s preprostostjo. Do tega spoznanja se človek verjetno dokoplje z zorenjem.


Koliko vas še osrečujejo odrski nastopi?
Zanimivo vprašanje, saj me prav v zadnjem času vse vedno bolj vodi v produkcijo, v ozadje kakšnega šova ali komisije.


Vas je v tej odločitvi podprla tudi zahtevna izkušnja napornega nastopanja v oddaji Znan obraz ima svoj glas?
To nastopanje me je precej izčrpalo, po drugi strani je bilo pa koristno. Zakaj? Oddaja je iz žepov nastopajočega potegnila vse, kar premore. Srečaš se z vsemi svojimi razsežnostmi v minus in plus. Kako grozno se mi je zdelo, ko sem morala iti iz predstave o sebi, da si luštna punca in moraš postati denimo sto kilogramov težak kosmat dedec. Morala sem se popolnoma razosebiti in za tisto uro ali več preprosto pasti v izbrani lik, medtem ko komentarjev nisem smela jemati osebno. Zame je to nedvomno bila odlična in tudi zelo ustvarjalna izkušnja. Po svoje smo bili kot otroci, ki se brezskrbno igrajo v peskovniku ali se za zabavo malo preoblačijo.



Odrasli ste v Logatcu na vasi, v stiku z naravo, in menda še danes ne morete normalno delovati, če niste vsak dan v stiku z njo.
Res je, rada opazujem in doživljam spreminjanje letnih časov, kako se vedno znova preoblači narava. Hodim v hribe, smučam, veslam, nabiram gobe in gozdne sadeže. V mestu, kjer je trenutno bolj praktično živeti, to kar malo pogrešam, saj živimo v ogrevanih stanovanjih. Potem ko se shladi, zato nimamo tistega občutka, o, zdaj je treba pa zakuriti. (Nasmeh.) Na dolgi rok se spet vidim kje bolj na obrobju.


Katera je še vaša neuresničena želja?
Prav včeraj sem kolegom iz žirije izbora Slovenske popevke, ko so me izzvali, kdaj bom spet kaj naredila, dejala, da si že nekaj časa zelo želim posneti povsem preprosto ploščo. Na njej bi bila le moje petje in kitara. Vidi se mi, da sem s tem odraščala in znam biti tako najbolj iskrena v izražanju. Spremljevalni orkester ti vzame intimo. (Zapoje nežen visok ton za ilustracijo, kaj se med sočasnim donenjem glasbil zlahka porazgubi, izniči.) Klasična izobrazba je pri meni zategnila določene zavore in nameravam jih sprostiti. Ne glede na to, kaj si bo o tem mislil akademski svet. Srca se najbolj dotakne pristnost v povezavi s preprostostjo. Do tega spoznanja se človek verjetno dokoplje z zorenjem. (Nasmeh.)

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE