Kaj ste želeli postati, ko ste bili otrok?

Nekaj časa sem vztrajala, da bom voznica avtobusa, ker se mi je zdelo, da bom huda frajla, če bom vozila tako velik avto z največjim volanom, hkrati pa bom vsak dan varno vozila na stotine ljudi po opravkih. Potem me je dolgo mikalo, da bi bila policistka, za tem pa sem hotela biti kot moja mami, torej vzgojiteljica.

Kaj je bila vaša prva služba?

Že v osnovni šoli sem med počitnicami začela »delati«, skrajno odgovorno sem se vsako jutro s kolesom vozila v sosednjo vas, kjer sem pomagala delati nogavice. Še danes ne vem, ali me je plačal sosed, ki je imel v lasti to tovarno nogavic, ali moji starši, ki so me na tak način vzgajali v odgovorno in delovno osebo, nikoli pa ne bom pozabila, da sem si s prisluženim denarjem kupila rolerje. Po vseh teh letih se še vedno vozim z njimi.

V običajni službi bi se povsem dobro znašla, malo bi me težilo le zgodnje vstajanje vsak dan. Nisem jutranji tip človeka in samo vikend je premalo, da se dobro naspim.

Od koga ste dobili najboljši karierni nasvet in kako se glasi?

V Ribnici, kjer sem odraščala, je obstajal samo en karierni nasvet: Dajlat je trajba (smeh). Sicer pa se dobro spomnim tudi starejšega prijatelja, ki mi je nekoč rekel: Vedeti moraš, da čeprav delaš dobro, plačilo ne pride kar samo od sebe. Na neki točki si moraš priznati, da si zaslužiš več in si upati to povedati tudi na glas.

Vaš poklic nima urnika od osmih do štirih, delate zvečer, verjetno pa ste kdaj med tednom tudi prosti. Si predstavljate, da bi šli zdaj v »običajno službo«?

Moj urnik je v tednu, ko vodim Svet, natančno določen – delam od 9. ure zjutraj do 19.15 zvečer. V tednu, ko ne vodim, pa je vse bolj razmetano. Zadnjih nekaj mesecev sem snemala rubriko Njihov svet in sem se prilagajala svojim gostom, zato mi kaj veliko časa ni ostalo. Sem pa hvaležna za proste vikende. V običajni službi bi se povsem dobro znašla, malo bi me težilo le zgodnje vstajanje vsak dan. Nisem jutranji tip človeka in samo vikend je premalo, da se dobro naspim (smeh).



Pot vas je že pred leti zanesla na televizijo, čeprav ste študirali nekaj povsem drugega. Kljub temu ste nedolgo nazaj diplomirali in zdaj na spletu najdemo vašo diplomo iz laboratorijske biomedicine. Zakaj ste se odločili, da končate študij, čeprav vam verjetno na televiziji ne koristi kaj veliko?

Odkar sem se odločila za študij, sem vedela, da ga bom tudi končala. Želela sem si imeti diplomo iz laboratorijske biomedicine, ker mi je to delo všeč. Ko me je vmes zaneslo na televizijo, sem imela že narejene vse izpite, manjkala mi je le še diploma. Ravno zato sem si privoščila in si vzela nekaj časa za razvijanje svoje druge strasti. Mi je bilo pa na koncu malo žal, da sem si vzela tako veliko časa, ker se je bilo izjemno težko spet spraviti v ritem študentke in ob vsem rednem delu pisati še diplomo iz povsem druge smeri. Vesela sem, da imam izobrazbo iz biomedicine in izkušnje na televiziji, tako imam vedno možnost izbire.

Zdi se mi lepo, da gledalci vidijo, kdaj mi je nekaj smešno, ker sem skoraj prepričana, da se enakim stvarem nasmejijo tudi sami. Zakaj bi se torej delala, da sem robot, če nisem.    

Bili ste še mladi, ko ste že vodili informativno oddajo, nekateri leta in leta delajo prispevke pa nikoli ne vodijo oddaje. Se kdaj vprašate, kam naprej?

Vedno je možnost za napredek. Vesela sem, da sem se že kot mlada ženska uspela dokazati, in ne skrbi me, da bi mi zmanjkalo priložnosti. Če bom delala dobro, se bodo možnosti vedno odpirale.

Bi si želeli na primer urednikovati informativni oddaji ali vas bolj mika, da bi se pred kamero preizkusili še v kakem drugem žanru, morda razvedrilu?

Urednikovanje informativne oddaje niso moje sanje, bi pa to počela, če bi začutila, da potrebujem spremembo. Priznam, da bi bilo lepo, če bi lahko rekla, da vodim ali na nek način soustvarjam najbolj gledano informativno oddajo.



Znani ste po tem, da vas v etru rad premaga smeh. Imate kak recept, da se to ne zgodi?

Nimam recepta za premagovanje smeha. Zdi se mi lepo, da gledalci vidijo, kdaj mi je nekaj smešno, ker sem skoraj prepričana, da se enakim stvarem nasmejijo tudi sami. Zakaj bi se torej delala, da sem robot, če nisem. Pred leti sem se začela smejati sredi oddaje, a se zdaj ne spomnim več točno, zakaj, vem pa, da je bila naslednja novica huda letalska nesreča. V trenutku, ko mi je urednica v slušalko povedala, katera novica sledi, sem se zresnila. Če bi se takrat še vedno smejala, verjamem, da bi mi bilo še danes hudo.

Lani ste plesali v šovu Zvezde plešejo, vas letos ob gledanju nove sezone kdaj zasrbijo pete?

Veliko bolj zabavno je gledati Zvezde plešejo z domačega kavča. Še vedno so spomini na neskončno dolge treninge precej sveži in ob letošnjih tekmovalcih vse skupaj ponovno podoživljam. Grenko-sladke občutke imam, po eni strani bi rada še plesala, po drugi strani pa vem, koliko energije mi je to vzelo, in se raje odpravim na rolerje, kjer lepa izvedba gibov ni tako pomembna (smeh).