Zdi se mi, da ste ženska, ki od sebe vedno zahteva več in se predvsem ne preda. Kaj je tisto, kar vodi v dosežke? Je to volja? Upanje? Garanje?

Verjetno kar vse našteto. (Nasmeh.) Res je, vedno želim več, vedno si dodam kakšno delo ali projekt več, kot mi čas dopušča. Ampak to je naša Sarčy, bi rekli vsi, ki me poznajo. (Smeh.) Verjetno vse to izvira še iz srednješolskih časov, po nesreči na vlaku sem se zaprla v svoj idealni svet. Poleg šolskih obveznosti in učenja ter privajanja na novo življenje sem si dneve povsem zapolnila, samo da bi bila čim dlje od vsega, kar sem tisti trenutek sovražila. Vem, grozno, ampak bežala sem v svoj svet in prav ta svet me je naučil, da lahko s pozitivno voljo, delom, vztrajnostjo in srčno željo pridem kamor koli in dosežem vse. Nikoli ne bom pozabila maminih besed, ko je na moje vprašanja v trenutku šibkosti, zakaj ravno jaz, odgovorila: »Sara, levinja si! Zdaj se pa bori!« In imela je še kako prav. Borila sem se za vse tisto, za kar sem se počutila oškodovano in prikrajšano. 

Srečo imam, da imam ob sebi ljudi, ki me podpirajo in razumejo. Veliko vlogo je odigrala moja družina, tudi zanje je bilo vse skupaj preobrat. 

Kaj ste doživljali ob nesreči, ki vam je za vedno odnesla sluh?

Popoln preobrat, sesutje, poraz. Jezo in bes, po drugi strani pa šibkost, nemoč, negotovost in strah. Srečo imam, da imam ob sebi ljudi, ki me podpirajo in razumejo. Veliko vlogo je odigrala moja družina, tudi zanje je bilo vse skupaj preobrat. Moja velika opora sta bili cimri, moja Vlasta in Severina, dva angela v mojih dijaških letih, in moj fant Mitja, ki je zelo razumljivo sprejel mojo naglušnost in me podpira pri vseh projektih. Omenim naj mojo tiskovno predstavnico in dobro prijateljica Kaly, ki mi od prvega medijskega razkritja in do danes stoji ob strani, ter nekaj prijateljev, ki so z menoj rastli in mi bili v oporo, ko sem jo najbolj potrebovala. 



Kaj pa druga plat? So besede, dejanja drugih ljudi, ki so vas še posebno prizadela?

Zelo so me zabolele besede ljudi, ki so dodobra poznali mojo situacijo, a so bili še bolj gluhi od mene, da bi jo razumeli. Opazke, zbadljivke in kretnje, za katere besede sploh niso bile potrebne. Namesto naglušno dekle sem bila ta gluha, po besedah nekaterih sošolk se z menoj ni bilo moč pogovarjati in bila naj bi strašanska srečnica, ker sem imela s pedagoško pogodbo olajšano napovedano spraševanje. A sem se za učno snov morala prekleto dobro potruditi in naučiti, saj mnogo predavanj nisem razumela in dobro slišala, kaj šele jim sledila. Med fanti sem bila poznana kot luštna, ampak gluha. Najbolj boleče so bile besede in dejanja storilca. Takšnega ponižanja si ne moreš zamisliti niti v najbolj groznih nočnih morah. In kar je najhuje: v enajstih letih in pol ni pokazal kančka obžalovanja za svoje dejanje. 

Pravijo, da moraš oprostiti in pustiti za sabo, da greš lahko naprej. Sama nikoli nisem ne pozabila ne oprostila storilcu, ampak svojo življenjsko zgodbo nosim v sebi, z njo rastem, se razvijam in opominja me, da zmorem vse. 

Kaj bistvenega izlušči človek ob prelomnicah?

Mogoče to, da daš sebe in svoje življenje na prvo mesto in daleč naprej pred druge. To ni ošabno, ampak pokažeš, da ti je mar zase in za svoje življenje. Zagotovo ima vsak dva scenarija. Omenila sem že, da lahko izbereš negativo, smiljenje samemu sebi, in to z veseljem počne večina, ali svojo izkušnjo vpleteš v novo poglavje novega življenja. Pravijo, da moraš oprostiti in pustiti za sabo, da greš lahko naprej. Sama nikoli nisem ne pozabila ne oprostila storilcu, ampak svojo življenjsko zgodbo nosim v sebi, z njo rastem, se razvijam in opominja me, da zmorem vse. 



Poškodovano imate levo uho, vendar slabše slišite na obe. Imate dva slušna aparata. Kaj se je za vas spremenilo, ko ste ju začeli nositi?

Predvsem kakovost življenja. Šele takrat sem občutila, kaj vse sem pravzaprav zamujala. Nikoli ne bom pozabila čustev, ki so me prevzela, ko sem zaslišala že skoraj pozabljene zvoke. Klepet ljudi, ki sem ga slišala kot prerekanje, piski, hrup ... Vse, kar je normalno slišati na vsakem koraku, meni ni bilo dano kar nekaj let. 

Veliko imam še vedno modnih revij in slikanj, sama pa bi rada letos še opravila izpit osebnega trenerstva in znakovnega jezika. 

Modna oblikovalka, manekenka, stilistka, oblikovalka unikatnega nakita, miss universe 2013, ambasadorka delfinov, blogerka – vse to ste vi. Težave s sluhom vas niso ustavile. Kaj trenutno še počnete?

Marsikatero stvar in projekt naglušnost oteži ali podaljša delo, ampak ustavim se res ne. (Nasmeh.) Trenutno preživim veliko časa v novem nutricionističnem klubu, ki sva ga z mojim Mitjem odprla v Ajdovščini. Zabavamo se, migamo in skupaj živimo zdravo in pozitivno življenje, dosegamo cilje in se krepimo tudi duhovno. Oblikujem novo kolekcijo nakita in majčk Sara Savnik by Amemaia, s prijateljico Kristino obujava videoblog, veliko imam še vedno modnih revij in slikanj, sama pa bi rada letos še opravila izpit osebnega trenerstva in znakovnega jezika. Prav tako upam, da letos izpeljem še eno novo poglavje in večji projekt, ki ga snujem.