Prim. Nuša Konec Juričič

Ljudje prehitro odidejo s pomirjevali

Stopnja samomorilnosti po državi sicer že vrsto let pada, a v povprečju okrog 450 tragičnih odhodov na leto je za tako majhno skupnost, kot je naša, še vedno velikansko breme. To je očitno prej kot druge zmotilo člane neformalne Regijske skupine za preprečevanje samomora v okviru tedanjega Zavoda za zdravstveno varstvo Celje. Ob nerazumljivi odsotnosti nacionalnega programa za duševno zdravje so že ob prelomu tisočletja sklenili, da preprosto ne morejo več čakati. Odločili so se stopiti skupaj in storiti vse, kar je v njihovi moči, da bi obrnili trend. Specialistka javnega zdravja Nuša Konec Juričič je bila v sklopu te skupine ena prvobork. Kaj kmalu se je pokazalo, da je samoiniciativa obrodila zelo konkretne sadove. Povedano s konkretnimi življenji: leta 2000 se je v regiji ubilo 109 ljudi, leta 2016 pa 72.

Na čem je pravzaprav temeljil pristop neformalne regijske skupine, da je obrodil tako konkretne rezultate?
Takoj od začetka smo stavili na izobraževanje tako strokovne kot splošne javnosti. Organizirali smo več kot tristo izobraževanj na temo prepoznavanja in obravnave samomorilnih oseb. Izdali smo vrsto informativnih zloženk in jih delili po javnih ustanovah. Ves čas smo se trudili sodelovati z mediji, na radiu Štajerski val smo imeli recimo dolgo redne mesečne oddaje o duševnem zdravju. Od leta 2010 v prostorih našega zavoda v Celju deluje skupina za samopomoč za osebe z depresijo. Odprli smo tudi psihološko svetovalnico za odrasle Tu smo Zate, v katero se ljudje lahko zatečejo brezplačno in brez napotnice. 

Moški depresijo pogosto kanalizirajo drugače, recimo v pijačo ali agresijo ali ekstremne športe ali katere druge oblike rizičnega vedenja. Torej svojo stisko izražajo na načine, ki nam lahko depresijo zakrijejo.  

Samomor ste očitno napadli po celotni frontni črti.
Morda najpomembneje je bilo, da smo stavili na moč povezovanja. Celotno obdobje delovanja smo namreč brez vseh formalnih ovir dopuščali, da so se nam pridružili vsi, ki so razmišljali pozitivno in bili usmerjeni v podobne cilje. Tudi sami smo se brez zadržkov pridruževali drugim pobudam in se trudili uporabljati njihove ideje. Poseben trud pa smo vložili v izobraževanje t. i. vratarjev sistema, torej borcev na prvi bojni liniji. 



To bi bili najbrž splošni zdravniki?
Tako, vendar ne samo oni. Tu so še socialni delavci, medicinske sestre, osebje po uradih za zaposlovanje, policisti … 

Posebna skrb je vse od začetka delovanja regijske skupine veljala mladim. Že zelo kmalu po nastanku ste postavili preventivni program za mladostnike To sem jaz s prvo spletno svetovalnico, v kateri mladim vsakodnevno svetuje sedemdeset strokovnjakov.
Strokovna psihološka in psihiatrična pomoč sta seveda ključni. Ljudje v stiski iz naših zdravstvenih domov zaradi hude preobremenjenosti zdravnikov prehitro odidejo s pomirjevalom, ne da bi se kdo vprašal, kaj jih je sploh pripeljalo v stisko in kaj se bo z njimi zdaj zgodilo. Moram pa še povedati, da se v svoji strokovni praksi srečujem z mladimi ljudmi, ki imajo že vse znake izgorelosti. 

Slovenci sicer mislimo, da smo prav v vrhu vsaj evropske, če ne kar svetovne samomorilnosti. A prvi nismo bili nikoli, kajne?
Ne, tudi v ožjem okviru Evrope ne. Smo pa redno med prvimi desetimi, kar jasno priča, da je kljub upadu v zadnjih letih še kako pereč problem. 

Večina ljudi si želi pomagati, a se strašno bojijo, da bodo kaj storili narobe, zato se pogosto samo obrnejo proč. To pa je ena največjih napak, ki jih pri duševnih stiskah sploh lahko naredimo. 

Leta 2014 smo si po Evrostatovih podatkih z Latvijo in Madžarsko delili drugo mesto. To pomeni, da samomorilnost drugje pada hitreje kot pri nas. Večkrat recimo slišim mnenje, da je samomor pri nas velikanski tabu – nekako bolj kot drugje?
Vsekakor je to pri nas tabu tema, a vseeno manj, kot je bila. Glede tega se je stanje od časov, ko sem sama začenjala zdravniško prakso, vsaj za prvo silo popravilo. In to je resnično pomemben napredek! Raziskave so namreč pokazale, da je v predelih, kjer je samomora več, večja tudi zadržanost glede govorjenja o svojih težavah in iskanja pomoči. 

Manj ko o tem govorimo, laže se zgodi, da odidemo?
Da. In kot družba tudi teže prepoznamo, da nekdo resnično potrebuje pomoč. Če ne vprašamo, pač toliko teže izvemo, kajne? To je bil tudi eden ključnih mitov o samomoru, ki smo jih pomagali razbliniti. Prej se je marsikdo nagibal k vodilu, da človeka v vidni stiski raje sploh ne vprašamo, ali ima tudi samomorilne misli. Zakaj? Ker naj bi ga s samim vprašanjem lahko napeljali, da to potem tudi res stori. A tako študije kot praksa dokazujejo, da velja ravno nasprotno. 

Kako to mislite?
Tisti, ki so se znašli na robu in preživeli, se kasneje pogosto spominjajo: »Najhuje je, ko misli samo divjajo po moji glavi in jih ne znam ustaviti. Že to, da sem jih lahko nekomu na glas povedal, je bilo zame zelo dobrodejno. Zdaj se počutim veliko bolje.« In če pri tem oseba še začuti, da je sogovornik res z njo, da mu je mar, potem se ji bodo pogosto že samo zato miselni kanali odmašili in bo po njih lahko znova stekel razum. Človek bo postal spet bolj dojemljiv za rešitve, ki jih pol ure prej v svoji ekstremni stiski sploh ni videl. A rešitve vedno obstajajo! 



Vedno?
Vedno so možne različne poti in življenjske odločitve. In če nam človek odprto pove, da razmišlja o samomoru, je to v resnici pomemben znak, da še upa na pomoč. Zato se nikar ne obrnimo proč! Nikar ne odmahnimo v stilu: »Ah, kaj pa govoriš!« ali »Saj ne misliš resno!« Ali celo: »O tem se s tabo sploh ne bom pogovarjal!« Slišimo vendar njegov klic! Najhuje je, ko nam kdo sploh nikoli ne da signala, da bi mu lahko pomagali. Zato okrepimo pozornost, če se nam ljudje zazdijo drugačni. Posebno pozorni bodimo na izjavi, kot sta: »Mojim bi bilo bolje brez mene!« ali »Za vse sem kriv – najbolje bi bilo, če me sploh ne bi bilo!« 

Če osebo v stiski odpravimo z »Ah, kaj pa govoriš!«, ji s tem jasno sporočamo, da se nam njena čustva zdijo neumnost, kajne?
To pogosto storimo predvsem iz strahu in nelagodja, ker nimamo pojma, kako naj s takim človekom sploh ravnamo. Večina ljudi si želi pomagati, a se strašno bojijo, da bodo kaj storili narobe, zato se pogosto samo obrnejo proč. To pa je ena največjih napak, ki jih pri duševnih stiskah sploh lahko naredimo. Zato ponavljam: nikar se ne izogibajmo pogovoru! Ustavimo se, povprašajmo in pokažimo, da nam je res mar. Če nam je seveda res mar. 

Severovzhodni in jugovzhodni predeli države so s samomorom še vedno bolj obremenjeni. Torej koroška, celjska, posavska, podravska in pomurska regija. V teh območjih v povprečju opažamo tudi slabše socialno-ekonomske kazalnike in več problemov zaradi pretirane rabe alkohola. 

In če nam ni?
Potem je naša človeška dolžnost, da osebi v stiski najdemo nekoga, ki mu bo mar. Vedno so na voljo zdravstveni dom, urgenca, dežurna služba v psihiatrični bolnišnici. Če nič drugega, ponudimo, da osebo spremimo tja. 

Še vedno drži, da samomor stori bistveno več moških?
Od tri- do štirikrat več. 

Hm, ampak …
Se strinjam, podatek kar kliče po razlagi, a bi zelo težko podali enoznačen odgovor. Že odkar imamo podatke, je tako – torej približno zadnjih sto let. Sama pripisujem velik pomen temu, da moški na splošno manj izražajo svoje stiske in teže zaprosijo za pomoč. Med tistimi, ki se zatečejo v našo svetovalnico, je samo od dvajset do trideset odstotkov moških. Pa še ena zadeva je izjemno pomembna. 



Katera?
Samomor je pogostejši pri ljudeh z duševnimi motnjami. Okoli petnajst odstotkov ljudi s ponavljajočo se depresijo konča življenje s samomorom. Depresijo pa pri moških teže odkrijemo, saj jo pri ženskah že v izhodišču bolj pričakujemo, bolj iščemo. Moški jo pogosto kanalizirajo drugače, recimo v pijačo ali agresijo ali ekstremne športe ali katere druge oblike rizičnega vedenja. Torej svojo stisko izražajo na načine, ki nam lahko depresijo zakrijejo. 

Premalokrat pomislimo, da je agresija predvsem zagnojena močna bolečina.
Tako je. In zato smo na našem inštitutu sklenili, da je o tem še kako smiselno izobraževati tudi policiste in druge delavce v sklopu sistema. 

Kako je z razlikami med slovenskimi regijami? Vedno je veljalo, da so zelo izrazite.
Razlike žal ostajajo. Severovzhodni in jugovzhodni predeli države so s samomorom še vedno bolj obremenjeni. Torej koroška, celjska, posavska, podravska in pomurska regija. V teh območjih v povprečju opažamo tudi slabše socialno-ekonomske kazalnike in več problemov zaradi pretirane rabe alkohola. Za povrh so to območja, kjer je tudi virov pomoči manj. Celo otroci čakajo na pregled pri psihologu po leto ali dlje. 

Na tako občutljivem področju, kot je duševno zdravje, je treba postaviti čim bolj jasne okvire, točno razmejiti, kdo je za kaj odgovoren, vzpostaviti jasne protokole sodelovanja in povezovanja. 

Nedopustno! Pravzaprav zločinsko!
Pomembna prelomnica je bila, da je bil letos v državnem zboru vendarle sprejet Nacionalni program za duševno zdravje, ki kot eno prioritet postavlja, da se skrb za duševno zdravje nadgradi in enakomerno porazdeli po celotni Sloveniji. 

Zakaj je sprejetje tega programa tako pomembno?
Ker doslej nacionalnega programa za duševno zdravje sploh nismo imeli. 

Kaj pa smo imeli namesto njega?
(Zgovoren premor.) Razdrobljena, nepovezana prizadevanja mnogih. Vsi taki napori, kot sva jih popisala v prvem delu pogovora, so bili prepuščeni motivaciji posameznikov. Vse je bilo neformalno, brez pravnih okvirjev. In ljudje se lahko izčrpajo. Na tako občutljivem področju, kot je duševno zdravje, je treba postaviti čim bolj jasne okvire, točno razmejiti, kdo je za kaj odgovoren, vzpostaviti jasne protokole sodelovanja in povezovanja. 



Ampak to so vendar temelji!
Drži, vendar jih dolga leta nismo imeli. Na srečo je sprejeti nacionalni program zelo akcijsko usmerjen. Med drugim je načrtovano, da se v desetih letih po državi postavi petindvajset novih centrov za duševno zdravje v okviru zdravstvenih domov. In da se optimizira sodelovanje že obstoječih služb, ki so bile, to je že treba izpostaviti, v zadnjem obdobju zelo osiromašene. 

Zaradi rezov?
Tako. Kot primer: celjski zdravstveni dom je imel pred leti svoj dispanzer za mentalno higieno otrok in mladostnikov postavljen zelo interdisciplinarno, tako da so mlado osebo obravnavali res celovito. To odlično delujočo službo in kader pa so potem razdrobili na različne zdravstvene domove, kar je zelo okrnilo kakovost pomoči, ki je na voljo. 

Mnogi predolgo ostanejo v nenadnem žalovanju, z nedokončanimi zgodbami in pogosto močnimi občutji jeze ali krivde. 

Kako resno jemljete svoje poslanstvo, mi je dokončno razodelo, kako srčno ste si med avtorizacijo prizadevali, da v besedilo vključimo tudi poseben okvirček. Namreč kratek seznam konkretnih virov pomoči, ki so Slovencem v ekstremnih duševnih stiskah na voljo.
Osebe, ki razmišljajo o samomoru, potrebujejo pomoč. In vsak vir pomoči lahko tehtnico prevesi, da vendarle izberejo življenje. Opozorila pa bi tudi, da se po večini samomorov v stiski znajdejo tudi svojci in drugi bližnji. Mnogi predolgo ostanejo v nenadnem žalovanju, z nedokončanimi zgodbami in pogosto močnimi občutji jeze ali krivde. Nikakor ne smemo pozabiti nanje – ne kot sorodniki, ne kot prijatelji, ne kot sodelavci ali terapevti. Informacije o podpornih skupinah za žalujoče lahko bralke in bralci učinkovito pridobijo na spletni strani www.zivziv.si

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE