Desa Muck

Sovražnosti sem se na smrt bala

Desa že na kratki poti od avta do hotelske veže potrebuje, da jo primem pod roko, da lahko zelo zelo počasi prideva do cilja. Njen um je sicer hiter in nabrit kot vedno, a telo je očitno utrpelo preveč stresa, da bi ga lahko zgolj s postom preporodila v normalno hodeče stanje. Kljub temu iz njenih besed ves pogovor sije eros, ne tanatos. Oziroma kot se je kasneje po branju intervjuja izrazila sama: »Izpadem nekoliko prismuknjena, ampak pogumna in živa!«

K tej popolni definiciji bi primaknil samo to, da se mi zdi Desa narodni zaklad že čisto samo zaradi atomske iskrenosti, ki si jo vsekakor vzemimo tako za svarilo kot za bodrilo.


Desa, v svet normalnih ljudi se vračaš kot veteranka polnega, desetdnevnega posta. Kako se počutiš?
Oh, tokrat mi sploh ni bilo hudega! Celo dobre volje sem bila, zelo komunikativna, kar pridno sem hodila na vse tiste skupinske dejavnosti. Čez dan sem pa v bazenu lepo migotala kot kak planktonček. Mirna, sproščena, kot bi mi kdo napeljal apavrin v žilo. Pa risala sem. Kvečjemu se mi je zdelo, da je dan prekratek. Niti približno tako grozno ni bilo kot takrat, ko sem se postila prvič. 

Pred šestimi leti, kajne?
Tam nekje. Tudi takrat sem bila že zelo bolehna. Tako zelo, da so se moji prijatelji odločili, da mi je treba rešiti življenje. Ker so mi post tudi financirali, sem morala iti, čeprav sem jih na smrt sovražila in sem se jim takoj po vrnitvi namenila povedati, da niso več moji prijatelji. Ker kaj bi sploh lahko bilo bolj grozljivega, kot da človek kar naenkrat ne jé?



Tokrat, praviš, je bilo laže …
Bistveno. Spomnim se, da sem prvič zelo trpela in samo štela minute. A potem se vse skupaj prelomi in po nekaj dneh se počutiš neprimerno bolje. Veš, to dejansko niso govorice! Kar naenkrat te zjutraj nič več ne boli. Tam nekje s prehoda četrtega dne na petega sem res mislila, da sem mogoče mrtva, ker prvič po sto letih sploh nisem čutila nobene bolečine. Čisto sem že pozabila, kako je to! 

A tokratni post je bil enako nujen kot tisti prvi. Spet je šlo pravzaprav za reševanje življenja?

Žal res. Prelomno je bilo, ko sem zbolela še za klinčevo ščitnico … (Se našobi.) Res ne vem, zakaj vedno dobim ravno take bolezni, da me napihnejo, ne stanjšajo!

Ha ha, torej se čutiš opeharjeno za kako jetiko?

Odkar je ozdravljiva, v bistvu res. (Ljubko zmaje z glavo, potem se spet zresni.) No, ko je odpovedala ščitnica, sem šla v dveh mesecih gor dvajset kilogramov. In jih nisem več spravila dol. Potem so se seveda poslabšale vse druge diagnoze – sladkorna, hrbtenica, vse. Prav res sem bila spet v skrajno slabem stanju. Če ne bi resno presekala, bi imela po mojem pred sabo še največ tri leta življenja. Če sploh toliko. 

Hujšanje zahteva huda soočanja s sabo. Na dolgi rok moraš povsem redefinirati svoj odnos do hrane. Jaz sem zdaj v to itak primorana. Če bom hotela biti približno pri sebi, bom morala do konca življenja ostati na solatah in juhicah. No, že za soočenje s tem dejstvom seveda potrebujem izdatno psihoterapevtsko pomoč. 

Ježeš.

Ob vsakem stresu – že takle intervju bi bil čisto dovolj! – mi je sladkor šinil čez 20. In ga nisem mogla spraviti dol, ne glede na to, koliko inzulina sem našopala vase.

Zdaj si že dva tedna spet doma. Si si po očiščevalni kuri že privoščila kak prekršek, nemara celo zločin?

Nak. O, ne ne: zelenjava, zelenjava, zelenjava in kdaj pa kdaj kak sveže stisnjen sok!

Ampak če si tako pridna, bi morala vendar leteti kot Desovila v najboljših letih.

Ne še. Na začetku te nove kampanje sem bila tako slaba, da sem tudi povsem prerojena takšna, kot me vidiš. Sem pa neprimerno, neprimerno bolje. Lahko recimo hodim! Veliko najbrž pove, da sem po vrnitvi s posta za trikrat zmanjšala inzulin. Veš, kaj je to?!



Resnično impresiven podatek.

Tablet za pritisk tudi ne potrebujem več. Aha, točno, rada bi povedala eno reč za vse, ki se odločajo za resen daljši post. Najprej bi jim rekla: Ja, nujno! To je najboljša odločitev, kar jih lahko naredite! Ob tem pa bi jih posvarila, da post nikakor ni shujševalna kura. Ne! Post je čiščenje. Hujšanje je čisto druga panoga, za katero verjetno potrebuješ psihoterapevtsko pomoč. Okej, pri hujšanju za tri kilograme je mogoče ne. Pri vsem nad deset minusa pa je treba najprej porihtati glavo.

Post ne bo pomagal pri topljenju kilogramov?

Ne dolgoročno. Če spadaš v skupino tistih abnormalnih požeruhov, ki so ves čas ali na dieti ali tik pred tem, da grejo spet nanjo, in ki ves čas razmišljajo samo o hrani … Ne, posta bo enkrat konec in ti boš šel domov in boš spet rabil žreti.

Ravno ondan sem v Guardianu bral analizo, da dolgoročno dejansko shujša samo …

Pet odstotkov vseh, ki hujšajo. 

Vse življenje si samo nabiram prijateljčke, da me bodo ja imeli vsi radi. In da mi ne bo nihče nič hudega naredil. Ker ne vem, ali bi prenesla, da bi kdaj v življenju še kdo grdo delal z mano.  

Po zadnjih podatkih še manj. Samo dva odstotka.

A zdaj pravijo, da že tako malo? Včasih je veljalo pet odstotkov. Nič čudnega, ko se je pa tako brutalno težko spoprijeti s podzavestjo. Ki je pri nas požeruhih tista, ki kriči po hrani. Z dietami jo lahko na krajši rok mogoče malo pretentamo. Hujšanje pa zahteva huda soočanja s sabo. Na dolgi rok moraš povsem redefinirati svoj odnos do hrane. Jaz sem zdaj v to itak primorana. Če bom hotela biti približno pri sebi, bom morala do konca življenja ostati na solatah in juhicah. No, že za soočenje s tem dejstvom seveda potrebujem izdatno psihoterapevtsko pomoč.

Ja seveda, pa to je vendar, kot bi meni kdo za vedno vzel … Raje ne povem, kaj!

Ha ha.

Po čem najbolj hrepeniš?

Po kakšni torti. Te me ponavadi najbolj spodnesejo. Na srečo sem že zelo dolgo vegetarijanka, tako da vsaj s tem nimam problema. Me pa dodatno žalosti védenje, da bom, tudi če bom shujšala, potem okrog plahutala kot netopir.



Ee …?

Ja, ker bo vsa ta odvečna koža visela z mene! Pa kdo ve, kolikokrat se bom spotaknila čez lastni podbradek. Okej, hecam se, ampak zadeva je dejansko resna. Na neki točki se moraš odločiti, ali želiš živeti ali umreti. Tako preprosto je to.

Razumem. Mnogi so v zelo podobnem položaju.

Saj zato pa tudi tako odkrito govorim. Da bi ob tem morda kdo mlajši prej stopil na pot, na katero sem bila dokončno primorana stopiti. Zdaj ni več kaj. Ampak nasploh smo zelo nagnjeni k temu, da ne bi nič spremenili, kajne? Da bi preprosto furali po starem naprej, ob tem pa blazno jamrali, ker nam nihče ne pomaga.

Kot je to mojstrsko strnil Marjan Ogorevc: »Ljudje raje umrejo, kot da bi se spremenili.«

Žal tudi sama sodim med tiste, ki v sekundi, ko jim gre malo bolje, rečejo (uživaško dvigne roko in zapoje): »Hojladri!! Gremo na dve škatli piškotov, saj se vendar dobro počutim!« 

Še nekaj minut prej, ko sem vstopila v prostor, sem sama pri sebi vzvišeno prhala, ko sem videla, da ima gospod tam na mizici škatlo robčkov. Hahaha, sem si rekla, pa kaj si ta tip res misli, da se mu bom tule zjokala kot v filmih?! No, tri minute pozneje sem že hlipala kot otrok. 

Ha ha ha. Dobro, torej če prav razumem, je plan …?

Plan je biti zdrav. Ali pa vsaj funkcionalen. Tudi za to se bom pogodila.

Koliko časa že hodiš na psihoterapijo?

Tri mesece. Če se ne bi odločila zanjo, kdo ve, ali bi sploh šla na post. Ker pred psihoterapijo bi najbrž ocenila, da sploh nisem vredna posta.

Uf, kakšen stavek.

Psihoterapija mi pomaga najti vzroke, zakaj se moram tolažiti s hrano. Zakaj bežim v torte. Zakaj mi je tako vseeno zase, da ne znam poskrbeti zase. Terapevt mi pomaga razvozlati vzorce, zaradi katerih sem se tako zapustila. Počasi se učim tudi prepoznavati zlorabe v svojem tekočem življenju – torej kateri moji odnosi so res toksični, kdo me čustveno izsiljuje. Glede tega mi gre veliko bolje. Prej sem bila tako ustrežljiva. Oh, kako zelo sem se bala komu zameriti! Groza. Po eni strani sem si s svojim jezikanjem pridno nabirala sovražnike, po drugi pa sem se vse te sovražnosti na smrt bala. To je bila cela drama.


Foto: Jure Eržen


Aha, točno vem, o čem govoriš: da vedno preprosto moraš povedati po resnici, potem pa tri noči ne spiš, če kdo nad tem malo bolj agresivno dvigne obrv.

Ja! Del mojega bistva je že od nekdaj tudi nezdrava obsesija, da moram povedati po resnici, kot jo pač vidim.

V takem okolju, kot je naše, je to pravzaprav nič manj kot bolezen.

No, po drugi strani pa sem človek, ki se prav panično boji tega, da ga kdo ne bi imel rad. Vse življenje si samo nabiram prijateljčke, da me bodo ja imeli vsi radi. In da mi ne bo nihče nič hudega naredil. Ker ne vem, ali bi prenesla, da bi kdaj v življenju še kdo grdo delal z mano. 

Najprej je bila žalost. Žalost, žalost – dva meseca je samo lilo iz mene. Zdaj sem pa pri jezi. Zelo razdražljiva sem postala. Če me kdo vznejevolji, ga zelo hitro naderem kot psa. Bojda je to velik napredek. 

Seveda bi, Desa. Močnejša si, kot si misliš. Na koncu koncev si zdržala post in se s psihoterapevtom v sodu spustila po slapu podzavesti. To niso majhne reči. Po treh mesecih terapije gotovo že lahko strneš vtise. Te je na dosedanjem poteku kaj presenetilo?

Vse! Čisto vse! Že moj prvi odziv. Tja sem prišla taka … Ma taka vsa taka freh in nonšalantna! Prepričana sem bila, da potrebujem samo tehnične napotke, kako obvladovati konice stresa. Stric psihoterapevt mi bo torej pač povedal, kako se moram obnašati, kaj moram v določenih situacijah reči, česa se izogibati – in to bo to! E, potem pa vstopim v ordinacijo, se usedem in povem tri stavke, nakar terapevt pove enega samega … In ta stavek me na celi črti sezuje. Tako sezuje, da sem bruhnila v jok in samojokala in jokala. Še nekaj minut prej, ko sem vstopila v prostor, sem sama pri sebi vzvišeno prhala, ko sem videla, da ima gospod tam na mizici škatlo robčkov. Hahaha, sem si rekla, pa kaj si ta tip res misli, da se mu bom tule zjokala kot v filmih?! No, tri minute pozneje sem že hlipala kot otrok.

Mm, najbrž res kot otrok ...

In s tistimi prvimi solzami se mi je ves svet postavil na glavo. Kar naenkrat sem videla vse povezave, ki jih prej nisem.

Ampak to se vendar sliši, kot da si prišla k nekemu Indiana Jonesu psihoterapije.

Zame je. Jaz mislim, da to sploh ni neprimeren opis.


Foto: Jure Eržen


In kakšna je prognoza? Koliko, pravi gospod Indiana, imata še trdega krampanja?

Hja, zdaj sem prosila še za nadaljevanje. Potem bom pa videla. Ker zdaj sem prišla v fazo, ki je res ne smem zafrkniti. In ki se je tudi mnogo preveč bojim, da bi si upala sama skozi.

Katera faza je to?

Najprej je bila žalost. Žalost, žalost – dva meseca je samo lilo iz mene. Zdaj sem pa pri jezi. Zelo razdražljiva sem postala. Če me kdo vznejevolji, ga zelo hitro naderem kot psa. Bojda je to velik napredek. No, kot sem rekla: na psihoterapiji me je presenetilo vse, čisto čisto vse.

Kako na vse te notranje horuke gleda tvoj partner?

Oh, on je krasen. Na srečo je tak, da se v življenju zelo rad uči. Nikakor ni zabetoniranec. Nima pa prav nič rad javne pozornosti in jaz mu dam pri tem zelo prav.

Potem mi povej tole: kaj pa računalniške igrice? Jih še igraš?

Nak. 

Nekega lepega dne se jim je telo uprlo. In ni hotelo več sodelovati. Kar slabo mi je postalo, ko sem se usedla pred ekran. Zdaj sploh ne igram nič več. 

Še en dober znak! Ampak kako to? Spomnim se, da si imela prav plan, da boš v penziji samo nažigala igrice …

Ja, ampak me je minilo. Ne vem točno, zakaj. Nekega lepega dne se jim je telo uprlo. In ni hotelo več sodelovati. Kar slabo mi je postalo, ko sem se usedla pred ekran. Zdaj sploh ne igram nič več.

Super. Ampak zdaj potrebuješ nov plan za penzijo!

Saj ga že imam. Zdaj rišem. Pa upam, da bom še vedno imela fanta, da se bova skupaj smejala. Tudi glino oblikujem – kar nekaj lepih reči sem že naredila.

Penzija bo torej ena taka velika likovno-ljubezenska delavnica?

Tako je. Samo še ta problemček moram rešiti, kako jo sfinancirati. Nedavno sem se namreč pozanimala na SPIZ, kjer so mi povedali, da se bom lahko upokojila leta 2020. In da bom imela penzije 360 evrov.

Ojoj …

Pa saj nisem edina.



Toliko večji ojoj torej: 360 evrov – toliko si lahko torej pri nas človek obeta, če je bil hkrati Ježkov nagrajenec in TV-zvezda.

Kaj naj rečem, večino časa sem bila pri sebi v službi. In sem si plačevala minimalne prispevke. Ker nisem imela denarja za več. Saj zato sem pa tako rada igrala vse tiste tajkunske igrice: ker me je v življenju vedno morilo, da ne znam nič zaslužiti. No, na srečo sva z mojim ljubim ravno zdaj ustanovila svojo založbo. Imenuje se Muck Blažina Založba in produkcijska hiša. Pravkar sva izdala prvo knjigo, zbirko mojih kolumen Takole bom rekla.

Dober naslov. Kakšna je torej vizija penzije brez igric in z v vsakem primeru skromnim budžetom?

Absolutno mora biti v njej vključen bazen. To je čista nuja.

Dejansko tvoj bazen?

(Zažari.) Ja, pa prav moj, ja! Zato da bom lahko zjutraj vstala in imela do njega deset korakov. V vodi se toliko lažje premikam. Na suhem se bolj težko. Do nedavnega smo imeli samostoječega, ampak se je preluknjal.

Gumenjak, najbrž?

Seveda, kaj pa? Moja hrbtenica bazen preprosto potrebuje, da bom lahko v vodi migljala in se raztegovala in čofotala. 

Zimski bazen! Zgrajen pod hišo! Da bi lahko tudi pozimi plavala. To so moje penzionerske sanje. 

Naslednji bo najbrž tudi gumenjak?

Ja, seveda.

Ampak vizija je pa …?

Vizija je pa imeti en tak … (oči se ji veselo zaiskrijo) zimski bazen! Zgrajen pod hišo! Da bi lahko tudi pozimi plavala. To so moje penzionerske sanje.

Dobesedno mokre, ha ha.

(smeh) Ja. Poleg tega pa seveda lasten prostor za slikanje. In pa to, da bi lahko vzdrževala trenutno število in kakovost življenja živali pri hiši. Pa da bi se s tem svojim fantom še naprej tako dobro zastopila. Da bi bil kje blizu. Pa seveda bolj kot vse drugo to, da bi bile moje punce srečne. Ali pa vsaj zadovoljne – to je v takem svetu bolj realna fantazija. Da bi bil svet vsaj malo bolj varen prostor za njih in tudi za njihove otroke.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE