Samar Zughool Križanič: Človek je lahko kristjan, pa vseeno verjame v enakopravnost spolov

Muslimanka. Feministka. Ženska. Koncepti, s katerimi se Samar srečuje v realnih in akademskih sferah svojega življenja, zato se ne boji soočenja z njimi. Jordanska medkulturna trenerka, sodelavka Zavoda Povod in mentorica modula za gledališče in ples pri projektu Multivizija: kulturno umetniško usposabljanje za ranljive skupine, zagovarja družbo, v kateri so dobrodošli vsi, vsak s svojimi posebnostmi in razlikami. Smo ji blizu?

Samar Zughool Krizanic
Foto: Petra Godeša

Prihajate iz precej tradicionalnega jordanskega okolja. V kakšni družini ste odraščali?

V Jordaniji me navdihujejo številne ženske, ki so inteligentne in odprte. Vsekakor sem imela zgled in veliko podpore tudi doma. Moja mama je bila prva ženska, vpisana na magistrski študij na jordanski univerzi, je močna oseba z vodstvenimi sposobnostmi. Oče je pozitivno diskriminiral med dekleti in fanti v naši družini, nam puncam je dal več podpore, kot so jo dobili bratje. Oba sta odigrala veliko vlogo v mojem življenju, mama kot vzor, oče pa kot nekdo, ki mi je omogočil potovanja, raziskovanje sveta, podpiral me je tako psihično kot finančno. Nekateri poklici so pač taki, da denar počasi kaplja. Družina je mikro okolje, družba pa makro. Če se ženske v širši družbi večkrat počutimo zapostavljene, je lahko družina tista, ki poskrbi za moč, da te ovire premagamo.

Sama prihajam iz zelo kolektivistične kulture, Islam uči, da boš prišel v nebesa le v primeru, če ne boš zadovoljen le sam, ampak se bo dobro počutilo tudi sedem sosedov v tvoji bližini. To nagovarja k večji vključenosti v skupino. 

Poudarjate, da ste muslimanka po vrednotah. Kakšne so razlike med vrednotami, ki jih srečujete v Sloveniji, in tistimi v Jordaniji?

Sama opažam, da imamo pravzaprav enake vrednote, razlika je morda le v tem, katere postavljamo na prvo mesto. Nekatere kulture bolje cenijo to, druge ono. Posli in družina so takšen primer, vsem se zdijo pomembni, a enim so bolj pomembni posli, drugim družina. Seveda imamo vsi skupne vrednote, vsi si želimo miru, dobrobit naše družine, vsi zavračamo nasilje. Razlika je tudi v individualizmu in v kolektivizmu, nekje več šteje posameznik, drugje skupnost. To ne pomeni, da tam, kjer cenijo posameznika, ne cenijo skupnosti, le v drugačni meri. Sama prihajam iz zelo kolektivistične kulture, Islam uči, da boš prišel v nebesa le v primeru, če ne boš zadovoljen le sam, ampak se bo dobro počutilo tudi sedem sosedov v tvoji bližini. To nagovarja k večji vključenosti v skupino. Družina je drug primer, vsi cenimo družino, vseeno pa Islam uči, da je mati najpomembnejša v družini, celo bolj pomembna od očeta. 

Preberite še: Elaheh Nobakht: Izborila sem si svobodo 

V krščanstvu je bila moč ženskam že davno odvzeta, Marija, Jezusova mati, je prikazana kot skromna, preprosta ženska, nikoli je niso povišali niti v svetnico. Je v Islamu kaj drugače? V Savdski Arabiji in še v mnogih krajih si ženske še vedno niso izborile niti osnovnih pravic, vi pa mi razlagate precej drugačno zgodbo.

Nikakor nočem posploševati svoje osebne zgodbe, a obstaja ogromno primerov, kjer so ženske zaprisežene Islamu, morda nosijo naglavno ruto, a so izjemno močne ženske. Žal se lahko strinjam, da je tradicionalna podoba ženske v religiji podrejena moškemu, enako je tudi v Judaizmu, ženske nikoli nimajo istega položaja kot moški. To se vsekakor odraža tudi v širši družbi. Vseeno menim, da tistim, ki se borimo za človekove pravice in pravice žensk, ni potrebno opustiti religije. Treba je preoblikovati narativ in ga na novo napisati, nihče nima pravice, da nam odvzame identiteto, ki se je zgradila skozi odraščanje, kjer je bila prisotna tudi religija. Človek je lahko kristjan, pa vseeno verjame v enakopravnost spolov, isto velja za muslimane ali koga drugega. Ženske si moramo povrniti religijo skozi ženski, feministični diskurz. Nisem naklonjena interpretaciji pravic žensk skozi religijo, menim, da sta to dva različna pojma, ki jih je treba sekularizirati. Religija je nekaj spiritualnega, ne pa socialno politična ideologija. Religija nikakor ne sme biti vzrok, da se ljudem oziroma ženskam kratijo človekove pravice. 

V zadnjem času je postalo moderno, da se udriha po feminizmu, marsikatera ženska se nikoli ne bi oklicala za feministko. Vi s tem nimate problema, jasno se opredeljujete s tem pojmom.

Res je, s pojmom sem se poistovetila v času študija, skozi svoje akademsko raziskovanje. Zame je bilo to orodje, da destigmatiziram feminizem. Dober primer tega bi lahko bila Švedska. Ko so v letu 2014 oznanili, da bodo uveljavili feministično zunanjo politiko, so se jim vsi smejali, danes se mnogi obračajo k Švedski kot modelu odlične zunanje politike. To je resnično močno orodje, uporaba zunanje politike, za destigmatizacijo feminizma. Nikoli ne bomo dosegli človekovih pravic za vse ljudi, če ne bomo destigmatizirali koncepta feminizma in ga videli kot nekaj, kar povezuje, namesto kot enosmerno usmerjeno cesto. Gre za skupne vrednote, enako kot pri kulturah, imamo enake vrednote, a različne strategije, kako jih doseči. 

Če vzamemo primer žensk na semaforjih in rožnatih oznak na parkiriščih, morda na prvi pogled ne delujejo kot rešitve, ki bi koristile najbolj ranljivim, a vseeno so vredne več, kot se zdi. Vsak najmanjši korak šteje! 

Feministkam pogosto očitajo, da se ukvarjajo s stvarmi, ki so v resnici precej nepomembne. Slovenija bo na primer uvedla nekaj semaforjev, kjer bo figura, ki sveti zeleno ali rdeče, ženska. To pri mnogih izvablja omaloževanje, češ, da gre za neumnost.

Nekoč sem nekje prebrala, da včasih učinka nekega dela ni mogoče izmeriti, saj je njegovo delo v tem, da preprečuje. Če vzamemo primer žensk na semaforjih in rožnatih oznak na parkiriščih, morda na prvi pogled ne delujejo kot rešitve, ki bi koristile najbolj ranljivim, a vseeno so vredne več, kot se zdi. Vsak najmanjši korak šteje! Če se vrnemo nazaj k intersekcionizmu, nekaterim morda ne pomeni veliko, če vidijo ženski semafor, drugim pa lahko pomeni ogromno. Če se pogovarjamo o nasilju nad ženskami, in nato pridemo do rožnate barve, rožnata ni le barva, ampak je simbol nečesa. Supremacizem, ki vlada, narekuje, kdo se lahko obnaša kot ženska, in kdo kot moški, govorimo o toksičnih predstavah seveda. V družbi je tako, da moramo slediti določenim pravilom, da se počutimo sprejete, zato marsikdaj sploh ne opazimo, kako smo temu podrejeni. 

Preberite še: Frančiška Al-Mansour: Od domotožja sem obležala 

Veliko govorite o identiteti, v čem vidite njen pomen? Kljub različnim identitetam se lahko počutimo bližje ljudem, ki so iz popolnoma drugačnega kulturnega okolja, kot tistim, ki spadajo v isto skupino kot mi. Identitete so pogosto vzrok sovraštva in razlikovanja, če je tvoja identiteta drugačna kot moja, te lahko kot družba izločimo.

Če pogledamo medijski diskurz ali socialno politični diskurz, žal odkrijemo, da je ksenofobija zgrajena na drugosti drugih, na strahu pred drugimi. Zato je pomembno razpravljati o identitetah takrat, ko dosežemo točko povezovanja identitet, o katerih govorimo. Če se pretvarjamo, da razlik ni, to ne pomeni, da jih tudi v resnici ni, s tem le dajemo možnost tistim, ki bodo te razlike obrnili proti nam. Če govorimo o indetiteti kot nečemu, kar obogati skupnost, lahko dosežemo točko, kjer rečemo, da nas globalna identiteta združuje, da v tem diskurzu ni drugega. 

Na okrogli mizi ste omenili, da je strah pred drugimi pravzaprav strah pred ljubeznijo, pred tem, da bi bili ranljivi. V tem vidim izrazito žensko perspektivo na socialno politične problem, ko govorimo o ideologijah, redko kdo omeni ljubezen. Ravno zaradi takšnih pogledov je pomembno, da so v akademsko sfero vključene tudi ženske. Kakšne so vaše izkušnje z delom v znanstvenih krogih?

Tudi tukaj vidim potrebo po novih definicijah, kaj pomeni ženskost, moškost, kako lahko živimo kot družba, v kateri spol ni pomemben? Ko govorim o ljubezni, govorim o svoji človeški naravi, ki nima veze z mojim spolom. Spol je socialna kategorija, ki je ne želimo izničiti, a moramo pogledati čez te razlike. Ljubezen lahko izrazi vsak, ne glede na to, ali je moški, ženska ali istospolno usmerjen. Moj pristop temelji na ponovni osvojitvi pojmov definicij in vzpostavitvi novega ravnovesja. Če pogledamo moškost na primer, nič ni narobe z moškostjo kot tako, problematična je toksična podoba moškega, ki prednjači v družbi. 

Sovraštvo izhaja iz strahu pred neznanim, občutijo ga ljudje, ki se ne upajo premakniti iz lastne cone ugodja, zato se zaščitijo z agresijo. Sovražni govor slabi naš potencial, ki ga imamo kot človeška bitja. Drži nas v mehurčku, kjer se ne osredotočamo na napredek, ampak na sovraštvo.

Pogosto se omenja multikulturnost, vi pa zagovarjate interkulturnost. Kakšna je razlika?

Multikulturnost je korak na poti k vključevanju, a se ne smemo ustaviti na tej točki, saj to zavre razvoj. Multikulturnost označuje družbo, v kateri različne kulture sicer sobivajo med seboj, a med seboj nimajo interakcij. V takšni družbi je še vedno enostavno širiti strah in sovraštvo drugega proti drugemu, saj se ljudje med seboj v resnici ne poznajo. Če je družba interkulturna, se ne govori o drugih, govorimo o lastnem družbenem okolju, katerega del smo mi vsi. Vsak sovražni govor, torej govor, ki podpihuje sovraštvo namesto ljubezni do sočloveka, je znak, da še vedno nismo povezani. 

Zakaj je sovražni govor tako problematičen?

Ker oslabi našo moč. Sovraštvo izhaja iz strahu pred neznanim, občutijo ga ljudje, ki se ne upajo premakniti iz lastne cone ugodja, zato se zaščitijo z agresijo. Sovražni govor slabi naš potencial, ki ga imamo kot človeška bitja. Drži nas v mehurčku, kjer se ne osredotočamo na napredek, ampak na sovraštvo. To omejuje tako posameznika kot družbo, saj izniči možnosti, ki nastanejo, ko si dovolimo raziskovati. Pospravljanje ljudi v predalčke je nesmiselno, nikomur ne koristi, nasprotno.

Opažam, da se migrantsko krizo pogosto povleče iz rokava takrat, ko politika želi prikriti druge, v tistem trenutku bolj pereče probleme.

V Sloveniji živite pet let. Se je slovenska družba v tem času spremenila, v državo ste prispeli pred začetkom migrantske krize leta 2015.

Diskurz se je malo spremenil. A že leta 2014, ko sem prišla v državo, je bilo čutiti zametke negativne nastrojenosti proti migrantom. Ker spremljam medije, vidim, kakšno je javno mnenje. Opažam, da se migrantsko krizo pogosto povleče iz rokava takrat, ko politika želi prikriti druge, v tistem trenutku bolj pereče probleme.

Kaj pogrešate v Sloveniji?

Mamo, očeta in mojo družino, oni mi res manjkajo. Tukaj imam dobre prijatelje, seveda pogrešam tudi tiste iz Jordanije, a sem vesela, ker imam tudi tukaj ustvarjeno mrežo ljudi, ki me podpirajo. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE