Prav zato sem pričakovala, da se bo oglasila, sklicala tiskovno konferenco in pojasnila, da je vse skupaj velika zmota, pomota, ne vem, kar koli, to sem si želela slišati. Pa nič od tega. Vse tiho je bilo. Do preteklega četrtka. Ko je pristojna ministrica za delo Ksenija Klampfer razrešila dr. Bužanovo s pojasnilom, da te funkcije ne more več opravljati, ker o dogodku ni obvestila staršev in jim je s tem onemogočila normalno izvrševanje roditeljske pravice oziroma starševske skrbi. Ne pozabimo: dr. Bužanova je tudi naročila zaposlenim, naj o incidentu ne obveščajo nikogar, vzgojitelja, ki je starše obvestil, pa je nemudoma odpustila. Kot rečeno, se je v četrtek prvič pojavila pred televizijskimi kamerami in povedala, da ni storila nič narobe, kar je po njenem ugotovila tudi delovna inšpekcija. In dejala: »Preseneča me, da bi ravno pri mladih, ki imajo posebne potrebe, morali za vsako stvar poročati staršem.« Oprostite, ali se res vsem zamegli, ko naredijo napako in je ne zmorejo priznati, temveč z dodatnimi pojasnili samo poslabšujejo stanje. Pa to ni vsaka stvar, saj vendarle govorimo o domnevni spolni zlorabi. In še toliko bolj občutljivo je, ko govorimo o spolni zlorabi varovancev. Na vprašanje, ali se je pri njih zgodilo še več spolnih napadov, je odgovorila: »V vseh slovenskih centrih je seveda spolnost nekaj, kar se normalno dogaja.« Ja?! Ampak ne govorimo o spolnosti, temveč o domnevni spolni zlorabi.

Ne vem, kaj se nam dogaja. Da se ob vsem vedenju ter znanju, ki ju danes že imamo, in ob institucionalno strokovnih podpornih službah vedemo tako nezaslišano neodgovorno. Mar smo »ugled« postavili nad zlorabo otroka? Ali res ne razumemo, da ni v življenju nič hujšega kot spolna zloraba otroka?!   

Pred tednom: Združenje proti spolnemu zlorabljanju razkrije nov primer domnevne zlorabe otroka v enem od slovenskih vrtcev. Štiriletna deklica je najprej staršem, nato pa še vzgojiteljem pokazala, kaj naj bi ji počel vzgojitelj v njeni skupini, kadar sta sama. Združenje je takoj vložilo kazensko ovadbo, vodstvo vrtca pa dva tedna ni reagiralo. Kasneje je sicer vložilo prijavo na policijo, vzgojitelja pa premestilo v drugo skupino, k drugim otrokom torej. Potem sta še en fantek in ena deklica iz vrtca izpričala podobno zgodbo. Katja Bašič iz Združenja je povedala, da je deklica rada hodila v vrtec, nato pa se je začela upirati na vso silo, da ne gre, in v stiski govorila, kaj se ji tam dogaja. Ko so starši odšli na pogovor k ravnateljici vrtca, je ta potrebovala dva tedna, da je očitni sum zlorabe prijavila, vzgojitelja pa je – kot rečeno – samo prestavila v drugo skupino, a se je ta vseeno srečeval z deklico na hodnikih. Tam je do pred kratkim še vedno bil. Zakaj je ravnateljica najprej zaščitila zaposlenega kakor tudi sebe, ostaja nerazumljivo. Nedoumljivo je, da o spolnih zlorabah otrok molčijo celo institucije.



In seveda ne pozabimo: konec letošnjega marca izbruhne pedofilska zgodba pomočnika vzgojiteljice iz vrtca na Goričkem. Tam se je več deklic začelo upirati odhodu v vrtec, nakar so starši postali pozorni na dogajanje. Pomočnika vzgojiteljice predšolskih otrok so ovadili.

Ne vem, kaj se nam dogaja. Da se ob vsem vedenju ter znanju, ki ju danes že imamo, in ob institucionalno strokovnih podpornih službah vedemo tako nezaslišano neodgovorno. Mar smo »ugled« postavili nad zlorabo otroka? Ali res ne razumemo, da ni v življenju nič hujšega kot spolna zloraba otroka?!