Najprej nam je za praznike na twitterju voščil Jernej Štromajer, sekretar na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport: »Vesel božič, ve umazane živali.« Kasneje, ko se je nanj vsul plaz očitkov, pa je pred kamerami pojasnjeval svoje voščilo, češ da je to znan citat iz filma Sam doma, ki smo ga vsi gledali že ničkolikokrat, in v opravičilo razlagal, da mu je žal, če so ga ljudje narobe razumeli, in da ni nikogar želel žaliti. Mislim, razumeli smo ga dobesedno, kako pa naj bi ga? Tukaj ni nobenega širšega konteksta, ampak je eno samo sporočilo, ki ga morda sekretar ne razume niti sam. Zatorej njegovo pojasnilo ali opravičilo ni niti za milimeter omililo zapisanega. Menda naj bi se pristojni minister Pikalo z njim pogovoril in ga opozoril na neprimeren zapis, a zamenjal ga bržčas ne bo, kar pa bi se moralo zgoditi. Jasno je, da ga ne bo, ker potem bi se vrsta potrebnih zamenjav začela podaljševati in on pozna domino učinek. Konec koncev bazen brezpogojnih političnih kadrov tudi ni tako velik. Kakor koli, državni sekretar je jasno povedal zgolj eno: kakšno je njegovo dojemanje sočloveka. Sicer pa je Štromajer doktor znanosti in diplomiran politolog.

Govorimo o tem, da bo leto 2020 leto spoznanj. Svetlobe. Razumevanja. Sočutja. Vedenja in znanja. Sodelovanja. Ja, res smo pravljičarji.  

Potem se je javnosti razgalila še mestna svetnica Branka Krek Petrina, zdravnica, ko so na seji občinskega sveta občine Železniki razpravljali o denarju, ki ga namenijo živalim: »Na kmetiji smo imeli mačke. Moj brat jih je, ker jih je bilo več, takoj potamanil. Utopil jih je, pa bog pomagaj. Toliko jih je bilo, toliko mačk je miši polovilo, pa podgane, drugo je bilo pa konec, tudi zdaj je treba tako delati. Ne pa cirkusa delati s temi mačkami pa ne vem kakšne civilne organizacije.«

Preberite še: Sabina Obolnar o tem, kako biti sočlovek

Ko so obravnavali problematiko zavetišča za male živali Perun in ravnanje lastnika Branka Pirca z živalmi, predvsem mačkami (od 18 gorenjskih občin je na leto dobil več kot 80.000 evrov, da bi skrbel za brezdomne živali, a je mačke polovil, potem pa naj bi jih spustil v gozd in ob reko Savo), se je ponovno oglasila taista Branka in povedala, da je treba sedmo silo utišati, rekoč: »Ko se te loti sedma sila, ji pač poveš nazaj.« Gledali smo ta posnetek iz zavetišča Perun, na katerem je lastnik kakopak grozil novinarski ekipi s prepovedjo objave, tožbo itd. ... Pa kaj si ti ljudje sploh mislijo? Kaj si domišlja mestna svetnica Branka Krek Petrina, da bo na takšni funkciji brez posledic razlagala in usmerjala ravnanje z živalmi? To je, usmrtitev mačk. Saj človek res ne more več verjeti, kako predrzni so ljudje, zlasti ko govorijo s pozicije moči.



No, in ne morem mimo dogodka, ko je na silvestrovo na Trgu Leona Štuklja v Mariboru nekdo pustil privezanega psa. Ta sirota je bila tam ujeta med petardami in vsemi drugimi nemogočimi poki od 21. do šeste jutranje ure, ko je nekdo prerezal vrv in ga končno izpustil. In potem sem šla brat komentarje pod prispevkom, ljudje so res ubogi. Ljudje smo res živa trupla. Borni. Ne vem, kaj se nam bo moralo zgoditi, da se predramimo, temeljito predramimo.

Govorimo o tem, da bo leto 2020 leto spoznanj. Svetlobe. Razumevanja. Sočutja. Vedenja in znanja. Sodelovanja. Ja, res smo pravljičarji. Samo poglejte naštete primere, kako brutalno in ničvredno se ljudem sestavljajo misli. O človeku in o življenju. Kako škodljivo upravljajo z nami. Tisti s položaja moči. Tisti, ki de facto usmerjajo naše življenje. (In kako ta kuga temeljne nespoštljivosti vdira v vse njegove pore.) Sram me je, ko jih gledam. Nerazumljivo mi je, da jih njihovi nadrejeni še vedno (in vedno znova) tolerirajo. Ampak je to odličen kazalnik. Kako srhljivo podobni so si ljudje. Čim jih okuži vonj moči!