Ne prenesem, da se ljudje lažejo, z lažnivci nočem imeti nobenega opravka in prej ali slej se jim izognem v velikem loku. Seveda ko ugotovim, da imajo to patologijo, česar pa ni vedno z lahkoto prepoznati, po prvi sapi. Ampak ne pozabimo, laž je – čista patologija. O tem, zakaj ljudje lažejo, psihologi odgovorijo dovolj jasno in natančno. Dejstvo pa je, da takšni potrebujejo pomoč, kajti laž je destrukcija, maloumnost, predvsem pa umska kosilnica, ki zastruplja okolico. 

Z lažjo nisem zrasla in mi je tuja. Imam problem, velik problem, da se proti njej ne znam boriti. Ne vem, kaj naj z njo naredim, zato me uklešča. Žal in na srečo me starši niso naučili, kako se spopadati s to negativno silovitostjo, ki človeka močno prizadene. 

Torej da osvežimo, zakaj ljudje najpogosteje lažejo. Da prikrivajo svojo nesposobnost, neznanje in nemoč. Svojo dokončno neizgrajenost in tudi nečlovečnost. To je edini odgovor, ki zadostuje za razumevanje lažnivcev, govorim o polnoletnih osebkih. Psihologija tudi pove, da lažnivci praviloma izhajajo iz neurejenih matičnih celic in ločenih družin, kajti ta deviacija se oblikuje že v predšolskem obdobju (tega nikakor ne smemo zamenjevati z otrokovo bujno domišljijo in fantazijo). V tako neurejenih, tudi neuravnovešenih družinah, v katerih starši ves čas lažejo drug drugemu, za male in velike stvari, otroci to prevzemajo kot edino normalnost. In to normalnost živijo naprej, v svoji odrasli dobi. Do konca, seveda. 



Kaj pa je partnerska prevara? Kaj prijateljska vez, v katero se vmešava neiskrenost? Zagotovljen propad, destrukcija človeka po človeku. V čistih odnosih, v katerih koli, v katerih zmagujejo ustvarjalnost, pripadnost, entuziazem, moč odlične energije, je laž mrtva. In delovno okolje, v katerem nekdo, jasno ob podpori nadrejenih, svoje neznanje in nesposobnost brutalno nadomešča s patološkimi lažmi, v nedogled ponavljajočimi se, je takisto bolno. Ne samo da so samouničevalni na dolgi rok (a znabiti, da imajo življenjsko dobo novega virusa, kar pa je pomembna podrobnost), ampak predvsem uničujejo druge posameznike, jih onemogočajo in slabijo tako njih kot druge vitalne vzvode za kvaliteten razvoj. Pod črto: tukaj rezultata ni in ne more biti. Jedro te patologije pa je v znanem dejstvu, da večkrat ponovljena laž zlahka postane tudi resnica. Kar dovolj nazorno vidimo v javnih družbenih platformah.

Vidite, zdaj smo pri sila nehvaležnem vprašanju o novi normalnosti. Ja, jo že imamo in vidimo, kakšna je. Prvi obrisi so v skladu z napovedanimi, spomnimo, kaj je drugi ali tretji teden virusa napovedal filozof Slavoj Žižek: »Ne verjamem, da se iz tragedij lahko česar koli naučimo, ampak mogoče bo vsaj ta modrost ostala, kako neuravnoteženo je naše življenje, kako fragilno in krhko je vse. Ni nekega velikega sovražnika, so samo naključja.« Ali pa dr. Božidar Voljč, upokojeni zdravnik: »Morala bi se zgoditi veliko hujša katastrofa, da bi svet po njej res postal boljši.« 

Z lažjo nisem zrasla in mi je tuja. Imam problem, velik problem, da se proti njej ne znam boriti. Ne vem, kaj naj z njo naredim, zato me uklešča. Žal in na srečo me starši niso naučili, kako se spopadati s to negativno silovitostjo, ki človeka močno prizadene. Ne vidim nobenega upanja, da bi lahko ta toksični proizvod bolestnega posameznika odstranila, jaz osebno, in ustvarila prostor za resnico. Govorim o notoričnih lažeh in takšnih lažnivcih. Ki te bodo mirno polili s kropom, vmes s tabo spili kavo in te trepljali po rami. Laž, ki je namenjena meni – ob njej otrpnem. Me diskreditira, jemlje življenjski sok, predvsem pa ponižuje. In tega, tega poniževanja, tega pa de facto ne prenesem. Tudi ne sprejemam. In laž, po ugledni slovenski filozofinji Alenki Zupančič, je problem etike. Tukaj in zdaj, osebne etike.

Sem šla ponovno brat Platonovo prispodobo o votlini. O ujetnikih votline. In o svetu zunaj nje. Ideja dobrega. Spoznanje dobrega. In branje senc. Vse do resnice.

P. S.: Prijateljica mi je oni dan rekla, da se proti lažem človek lahko bori in mora boriti samo z resnico. Ja, po neprespani noči se strinjam, resnica je edini pravi odgovor. Razumevanje resnice in uma.