Tožilstvo je vložilo obtožnice zoper deset oseb in dve podjetji, med njimi so tudi policisti, ki naj bi Smiljiću priskrbeli helikopterske prevoze in informacije o posameznih ljudeh. Se sliši kar malce holivudsko, mar ne? Prvi je na zatožno klop sedel Iztok Požar, ki je podkupovanje razkril in ga tudi priznal, kajti sam, kot pravi, je Smiljiću plačal 20.000 evrov, da bi njegova hudo bolna partnerica (žal že tudi preminula) pravočasno prišla do zdravnika. Požar je dobil kazen. Deset mesecev zapora, ki naj jo prestaja alternativno, z družbeno koristnim delom, in še so mu naložili denarni »obrok«, s čimer pa se ne njegova odvetnica ne sam ni strinjal. »Obtoženi je sesul sistem podkupovanja v zdravstvu, zdaj naj gre pa v zapor?« je vprašala odvetnica. Da, pritrjuje tožilka, kajti tudi drugi so bili hudo bolni, pa do zdravnika niso prišli, ker niso imeli 20.000 evrov za podkupnino ali ker jim ni prišlo na um, da bi to storili. No, tožilkin predlog je padel, zato bo sodnica izrekla kazen 31. januarja. Smiljić naj bi vsa podkupovanja zanikal, češ da jih ni nikoli ne zahteval ne dobil. Drugi, obdolžen dajanja podkupnine, Aleš Miletić, pa naj bi za svojo partnerico s podkupnino prišel do želene zdravnice. Podkupnina: kaljeno steklo za kuhinjsko omarico in še steklo za prijatelja. A lahko verjamete, s čim vse (bržčas bolj proti koncu »kariere«) naj bi se zadovoljil Smiljić? Miletič krivdo zanika, kajti oni odpadno kaljeno steklo podarjajo prijateljem in z njim nikogar ne podkupujejo. V prihodnjem tednu bo sledilo še zaslišanje drugih podkupovalcev Smiljića.

Vidite, so ljudje, ki mislijo, da lahko u-/naredijo vse. Vse, kar se ne sme. Lahko, enkrat, dvakrat, desetkrat, morda tudi stokrat. Ampak enkrat je vsega – dovolj. Pri nekaterih to traja leta in leta, ampak enkrat, enkrat samkrat v življenju – je dovolj. Na srečo. In človek pade z oblaka. 

Človek, ki naj bi uredil vse, kar je treba. Ki lahko uredi vse, kar je treba. Primer je strašen, ker je šlo za največ, kar je v življenju vredno: reševanje človeških življenj. A še čakamo na ključne podatke: kdo so bili naročniki (za prinašalce že vemo) denimo policijskih kartotek, kakor tudi, kdo so tisti v verigi zdravstvenega sistema, ki so vrste odpirali?!



Vidite, so ljudje, ki mislijo, da lahko u-/naredijo vse. Vse, kar se ne sme. Lahko, enkrat, dvakrat, desetkrat, morda tudi stokrat. Ampak enkrat je vsega – dovolj. Pri nekaterih to traja leta in leta, ampak enkrat, enkrat samkrat v življenju – je dovolj. Na srečo. In človek pade z oblaka.

Zadnjič sem bila v nekem stanovanju. Pogovor je bil ravno prav vznemirljiv. Pozno popoldne takisto. Po dnevu, ki ni prizanašalo z leskovimi vejami sem ter tja. Po desetih letih ali še raje kakšnem več sem sedla na isto teraso. Za nekaj sekund sem se zazrla v daljavo. Res je pogled od zgoraj drugačen. Vidi se dlje. Vidi se več.

Dovolj je trenutek tišine. Da vidiš. Več.