Rok Rozman

Ko ti začnejo groziti, veš, da delaš dobro

Če bi o njem pisala kot o nekdanjem hokejistu in odličnem veslaču – leta 2008 se mu je v Pekingu kot članu četverca za las izmuznila olimpijska kolajna, čeprav je leto zatem na svetovnem prvenstvu v Poznanju osvojil bron –, ki je nato postal ekstremni kajakaš in okoljevarstveni aktivist, bi mu naredila krivico. Rok Rozman je veliko več: njegove besede se te dotaknejo, njegova življenjska filozofija ti da misliti, njegovo življenjsko poslanstvo je spodbuda k aktivnemu (ali vsaj aktivnejšemu) državljanstvu.

Tudi najin pogovor v enem od kampov pri Kobaridu, kamor se je po strašni izkušnji z izgorelostjo z Gorenjske preselil pred štirimi meseci skupaj s svojim dekletom iz Kanade in kjer danes živi v prikolici z lepo urejenim vrtičkom, je bil precej drugačen od običajnega intervjuja: kot bi v njem nehote zadela tudi ob vprašanja in strahove, ki si jih verjetno delim še z marsikom. Za Roka Rozmana se zdi, da nanje odgovore pozna; pa čeprav jih šteje šele trideset. 

Ko človek brska za vašimi biografskimi podatki, dobi vtis, kot bi bilo vaše življenje sestavljeno iz dveh, povsem različnih zgodb: pred nami je najprej mladostnik, ki sanja o olimpijski kolajni, a odraste v človeka, ki rešuje reke. Od kod taka preobrazba, ki je verjetno sovpadala tudi z osebnostno?
Da, to je bila gromozanska sprememba. Kot otrok sem oboževal šport in bil zelo tekmovalen; tudi v šoli ni bilo v redu, če ni bilo samih petic. Toda ko gledam nazaj, se mi zdi, da sem bil vedno v dvomu, ali se splača biti tak in kaj bom s tem dosegel. Večji ko so bili moji uspehi v športu, večji je bil ta dvom. Zato sem si obljubil, da bom z veslanjem prenehal takoj, ko osvojim olimpijsko medaljo, o kateri sem sanjal že kot otrok. Na koncu je naš četverec na olimpijskih igrah osvojil četrto mesto in ostal brez medalje, smo pa do nje prišli leto pozneje na svetovnem prvenstvu. Ravno takrat sem si hudo poškodoval hrbet, kar me je spravilo iz čolna, in končno sem imel pol leta časa za temeljit razmislek o tem, kako bom življenje nadaljeval. Prej za to sploh ni bilo časa, saj kot vrhunski športnik ves čas samo treniraš, ješ in spiš. Takrat sem spoznal, da sem pol življenja praktično vrgel stran, a sem se hkrati odločil, da si tega ne bom očital, ampak v prihodnje raje zaživel z naravo, kajakom in kolegi. Od takrat tudi štejem, da sem dejansko začel živeti. Prej se nikakor nisem poistovetil sam s sabo, zdaj sem v bistvu že prav obseden s tem, s čimer sem se poistovetil.

Ne verjamem v koncept cilja. V športu sem imel vedno postavljene cilje. Vedno sem mislil, da bom, ko bom prišel do pomembne kolajne, doživel ekstazo. In potem sem čakal, kdaj bo ta ekstaza prišla. Ni je bilo. Bila je luknja. In razočaranje. Zato je pomembna smer, ne cilj. 

Kaj pa je bila tista prelomnica, zaradi katere ste postali naravovarstvenik in borec za divje reke? Odprava v Čile leta 2014, kjer ste spoznali Avstralca Bena Webba, ki se je edini boril proti zajezitvi izvira Amazonke, reke Maranon?
Mislim, da je bilo naravovarstvo v meni prisotno že ves čas. Po izobrazbi sem biolog in od nekdaj sem si želel biti v naravi, pa naj sem opazoval ptiče, hribe ali karkoli že. Že kot otroka me je močno ganilo, ko je človek posekal gozd, čeprav mu tega ne bi bilo treba, ali kakorkoli škodoval živalim. Tudi za študij biologije sem se odločil zato, da bom lahko reševal naravo, ne pa da bi dal kakšni novi vrsti latinsko ime. Ko sem prenehal biti profesionalni veslač, sem s kajakom hodil po svetu. Kamorkoli sem šel, so se mi odpirale oči. Srečanje z Benom Webbom pa mi je dalo misliti, saj je on celo svoje življenje posvetil temu, da bi rešil reko Maranon v Peruju. In še vedno vztraja, čeprav so enega od njegovih kolegov v kampanji ubili, dva pa sta nesrečno utopila. Mogoče se to komu zdi zelo don kihotovsko, toda videti v očeh človeka, od katerega tega niti najmanj ne pričakuješ, toliko odločnosti, te spodbudi k razmisleku, da tudi sam nekaj storiš, ne pa se le pritožuješ. Tako se je začela moja naravovarstvena zgodba. Razmišljal sem celo, da bi se vrnil v Južno Ameriko in Benu pomagal, toda po drugi strani so se podobne zgodbe dogajale zelo blizu mene, na Balkanu. Srečanje z Benom pa je bilo zagotovo prelomno.



7. septembra se že tretjič podajate na Balkan Rivers Tour, s katerim želite zaščititi naravno in kulturno dediščino pred pohlepom kapitala, hkrati pa opozarjate, da Balkanu trenutno grozi gradnja 2700 novih hidroelektrarn, ki s svojimi jezovi reke brezbrižno uničujejo. Kako pravzaprav merite uspešnost teh akcij?
Odlično vprašanje. Večina ljudi bi najbrž uspeh merila po številu nagrad, ki jih na ta račun dobiš. Meni ne pomenijo prav nič. Veliko bolj pomembno je, koliko nam skupaj uspe ustaviti gradnjo jezov na rekah. Ko rečem skupaj, imam v mislih še cel kup lokalnih iniciativ, ki so obstajale, še preden smo v to zgodbo stopili mi. Smo namreč le glasniki zgodbe, saj se glasov domačinov običajno ne sliši, ker velikokrat ne pridejo v ospredje. V prvem letu smo uspeli preprečiti gradnjo sedmih jezov. Ta številka se mi zdi še vedno zelo velika, saj je šlo za posle z sedemmestnimi številkami, naša prizadevanja, torej prizadevanja majhne marginalne skupine, pa so se vsaj na začetku zdela popolnoma nemogoča. Hidroenergijo namreč marsikdo še vedno dojema kot najboljšo vrsto energije in zeleno rešitev, saj nas o tem prepričuje celo izobraževalni sistem. To seveda koristi sistemu, ki na ta račun služi veliko denarja. Zato smo morali najprej izobraziti ljudi in jim, a ne na silo, zelo prijazno in objektivno povedati, kakšne so lahko posledice gradnje jezov in hidroelektrarn. Nazadnje so prav ti ljudje od vlad zahtevali, da se rek s postavljanjem novih jezov za hidroelektrarne ne uniči, kar se mi zdi največji uspeh. Če gledam z nasprotne strani, pa je naš največji uspeh brez dvoma to, da nam grozijo. Ko ti začnejo groziti velike korporacije, veš, da delaš nekaj zelo dobrega. Čeprav grožnje nikoli niso prijetne.

Tri mesece sem bil v postelji, dva tedna nisem mogel niti hoditi. Preobremenil sem se. Bilo je grozno. Na koncu dojameš, da si sposoben sam sebi to narediti, če si na rame naložiš preveč. To mi je dalo misliti. En sam človek ne more narediti vsega. Nemogoče je. 

Kje vam je uspelo preprečiti največ načrtovanih jezov?
Največ smo jih ob pomoči lokalnih iniciativ, ki so na tem delale že več let, preprečili na prvem touru v Makedoniji, v nacionalnem parku Mavrovo. Tudi zaradi medijske izpostavljenosti je nekaj družb od projekta gradnje hidroelektrarn odstopilo, saj niso hotele biti ob svoje (dobro) ime. V kapitalizmu se namreč družbe rade prodajajo kot okolju prijazne, ko pa dokažeš, da to ni res, so se pripravljene umakniti, da ne bi bile še bolj izpostavljene, seveda v negativnem smislu. Mi se o zmanjšanju števila načrtovanih hidroelektrarn ne dogovarjamo v Bruslju, ampak uporabljamo taktike, ki so zelo gverilske, če hočete, a terjajo precej razmisleka, kaj je šibka točka nasprotne strani. Predvsem razkrivanje neprijetnih dejstev v medijih se je izkazalo za zelo učinkovito taktiko. Poleg tega se je pokazala naša vloga v povezovanju z lokalnimi iniciativami in organizacijami, ki delajo zelo dobro, a so tako zaposlene s svojimi projekti, da preprosto nimajo časa, da bi se lotili takšnih akcij. Srce mi zapoje, ko vidim, da se zaradi rek združujejo narodi, pa naj se sliši še tako klišejsko.

Večina podjetij, ki na Balkanu gradi hidroelektrarne, prihaja iz Evropske unije, kjer zakonodaja takšnih projektov nikoli ne bi dovolila, med investitorji načrtovanih hidroelektrarn je celo kitajski kapital. Kako si to razlagate?
Na to gledam kot na neko vrsto neokolonializma. Te družbe prihajajo na Balkan s pretvezo, da bi lokalnim skupnostim pomagale dobiti zeleno energijo, čeprav je večina tovrstnih projektov namenjena izvozu energije, seveda tudi v države, ki projekte financirajo. Največkrat obstaja trikotnik med investitorjem, izvajalcem in politikom, ki to omogoči. In nihče od njih ne gleda na to, koliko energije bodo dobili, ampak koliko bodo pri tem zaslužili. Tako po Evropi izgubljamo reke že vsaj petdeset let. Ostalo nam jih je še zelo malo. Mi rešujemo še zadnji odstotek rek ali dva. Borimo se torej za čisti minimum. Ne borimo se proti razvoju in službam, kar nam nekateri pripisujejo. Borimo se za razum in pravico.



In razmere v Sloveniji?
V Sloveniji zgodba ni tako zelo drugačna. Tudi pri nas imajo z gradnjo hidroelektrarn koristi mnogi, čeprav se dobro zavedajo, da to ne bo zmanjšalo rabe fosilnih goriv. Še več, gradnjo hidroelektrarn bi radi financirali z davkoplačevalskim denarjem in tako uničili naravo. Nobeden pa nas ni vprašal, ali nam je, državljanom, to v redu ali ne. Težava v Sloveniji je, da skušajo vlada in njene agencije te stvari poriniti naprej brez javnega posveta ali konsenza, kar veliko pove o vsem skupaj. Zadnja leta izključujejo naravovarstvene organizacije iz postopkov pri presoji vplivov na okolje ter iz posvetov, kar je protiustavno. Zato sem zelo vesel, da se je nekaj okoljevarstvenih organizacij pritožilo na Urad varuha človekovih pravic in na Evropsko komisijo. Slovenski politiki se Evropske komisije bojijo stokrat bolj kot lastnih državljanov. Namesto da bi bili v službi naroda, mislijo, da smo mi njihovi podložniki. Takšno snobovstvo slovenske politike in strokovnih služb me zelo pogreje.

Koliko hidroelektrarn na slovenskih rekah bi bilo po vašem mnenju povsem dovolj, da bi zadostili potrebam po elektriki?
Zakaj kar naprej graditi, ne da bi najprej poskusili porabiti nekaj manj elektrike? To je koncept kapitalizma; proizvodnja dobrine, kreacija potrebe in nato prodaja. Moj odgovor je 23 velikih in 250 malih hidroelektrarn. Danes imamo 21 velikih in več kot 500 malih hidroelektrarn. Vse te male hidroelektrarne prispevajo v omrežje manj kot dva odstotka elektrike. Če smo objektivni, so le Dravske elektrarne pri nas zares učinkovite in smiselne, ostale dajejo v omrežje izredno majhne količine energije. Plan vrlih odločevalcev pa je izgradnja dodatnih 19 velikih in 100 malih hidroelektrarn. Zakaj? Da bomo čez dvajset let lahko zgradili še dodatnih petdeset, potem pa nam bo zmanjkalo vode, ki teče 'v prazno', kot radi rečejo 'elektraši'.

Včasih se mi zdi, kot bi bila naša družba »zadeta« z neke vrste drogo, zaradi česar se ne odzove na nič več. To je, če vprašate mene, delno posledica preobremenjenosti z informacijami, saj je v njihovi poplavi težko izluščiti, katere so resnično pomembne. 

Zakaj se glasu naravovarstvenikov v Sloveniji ne sliši bolj? Premalokrat stopijo skupaj ali so tudi njihovi interesi preveč razdrobljeni?
Delno je to res. Delno naravovarstveniki ne znamo stopiti skupaj. Vsi smo zelo zanimivi psihološki profili, ki se običajno bolje pogovarjamo z drevesom kot s sočlovekom ali mediji. In zelo malokrat znamo dobro ubesediti problem, hkrati pa se fokusiramo na stvari, ki so splošni javnosti zelo težko dojemljive. Pogosto v ospredje pošiljamo napačne teme, na primer neko podvrsto metulja ali polžka, ki živi na določenem območju. Toda naravovarstvo ni biologija, je psihologija, saj se na koncu ljudje med sabo zmenimo, ali bomo uničili del narave ali ne. Jaz posvečam svoje življenje reševanju rek, ker se mi zdi, da tudi tisti podvrsti metulja ali polžka sodita tja. Ampak dobro vem, da me ne bo nihče slišal, če bom govoril le o metuljih in polžkih. O pomenu konsenza je treba govoriti pri drugih temah. Denimo o izseljevanju ljudi iz vasi na Balkanu, kjer postavljajo jezove, domačine pa preselijo v najslabša stanovanja v velemestih. O samomorih, ki so rezultat tega. To pa so problemi, s katerimi se lahko poistoveti vsak. Je pa res, da ko pride zadeva na sodišče ali v okoljevarstveno presojo, pridejo v ospredje tudi polžki in metulji. Ter zakonodaja EU, ki te podvrste ščiti pred izumiranjem.

Kje pa se je izgubil aktivizem državljanov? Zakaj je apatija premagala altruizem?
Včasih se mi zdi, kot bi bila naša družba 'zadeta' z neke vrste drogo, zaradi česar se ne odzove na nič več. To je, če vprašate mene, delno posledica preobremenjenosti z informacijami, saj je v njihovi poplavi težko izluščiti, katere informacije so resnično pomembne. Ali pa si ljudje rečejo, da tako ali tako ne morejo ničesar spremeniti, saj delajo politiki vse po svoje. Toda če te nekaj moti, imaš danes možnost dvigniti svoj glas in soodločati. To je vendar bistvo demokracije! Zaradi tega ne boš šel v zapor. Ne bodo te pretepli. No, mogoče v Albaniji, pri nas na srečo še ne. Biti aktivni državljan ne pomeni le podeljevati všečke na Facebooku. Biti aktivni državljan pomeni tudi, da nekaj delaš v korist širše družbe ali pa narave, da sam začneš to akcijo ali pa se ji pridružiš. Ko sem zjutraj še prebiral informacije na treh različnih portalih, sem bil vsak dan slabe volje, saj sem ugotavljal, da pri nas čisto nič ne deluje. Po treh letih tega početja sem si rekel, da se moram odločiti za nekaj, kar me resnično moti, istočasno pa imam znanje in voljo, da se bom temu uprl ali se boril za alternativo. Od takrat naprej le enkrat na teden vzamem časopis v roke ali pa kolege, ki jim zaupam, vprašam, kaj je novega. Ampak zaradi tega lažje živim. V nasprotnem primeru bi izgubil voljo za spremembe.



Nekje na vašem FB profili sem naletela na misel, ki jo je zapisal Ed Abbey: »Čustvo brez akcije je poguba za dušo«. Naravnost izjemna misel, kajne?
Abbey je večino življenja preživel v divjini in se zato boril zanjo. Bil je modrec. Napisal je več knjig, nekaj od njih je postalo osnova za naravovarstvo 20. stoletja. Misel, ki jo omenjate, sicer lahko postaviš v katero koli sfero življenja, ne le v naravovarstvo. Če te nekaj moti, pa ne odreagiraš z akcijo, te to pelje v depresijo. Temu bo pritrdil vsak psiholog. Ko začneš v sebi mleti, prideš do očitanja, na koncu pa zabredeš v globoko temo, iz katere ne najdeš poti. Kombinacija tega in apatičnosti sta po mojem mnenju glavni razlog, da je moderna družba zelo depresivna. Če pa nekaj storiš, četudi ti ne uspe, si svoja čustva potisnil v gibanje, v akcijo. To pa je zelo človeško, kajne? In če se tega držiš v življenju, boš bolj zadovoljen človek. Človek, ki bo dobro spal. Čeprav mogoče ne boš ravno uspešen v kontekstu, s katerim sodobna družba danes pojmuje uspešnost.

Balkan Rivers Tour ni več projekt ali kampanja, temveč gibanje. Kako ste ljudi mobilizirali za akcijo?
Pozimi smo se preimenovali v Balkan Rivers Defence, s čimer smo želeli ponazoriti naše gibanje. Ne verjamem namreč v projekte in kampanje, ampak v gibanje, organsko reč, ki raste od spodaj navzgor. In ki ne rabi stalnega dotoka informacij ali sredstev, ampak pride do točke preloma, ko začne pozitivnost samo še rasti. Potrebovali smo dve, tri leta, da smo ljudem toliko odprli oči, da je prišlo tudi do sprememb v glavah. Sam ljudem nočem položiti svojega prepričanja v njihovo glavo. Dam pa jim iztočnice, s katerimi potem sami odločijo, kaj bodo naredili. Vsak, ki bi rad naredil nekaj dobrega, je v našem gibanju dobrodošel. V naših vrstah so tako že športniki, umetniki, ribiči, prostovoljci… Med njimi je tudi prostovoljka Vera iz Nizozemske, ki razvija našo novo idejo River Intellectuals. Ker smo majhna organizacija z majhnim proračunom, si ne moremo privoščiti, da bi najemali raziskovalne skupine strokovnjakov, da bi pridobili pomembne podatke o vplivu zajezitev na biodiverziteto, človeško skupnost, ekonomijo določene regije, mikroklimo in še kaj. Lahko pa iz tega naredimo trend in k sodelovanju povabimo univerze; njihove profesorje uvrstimo med ambasadorje projekta, študentom pa s tem damo na voljo zanimive teme za magistrske naloge, ki ne bodo nemo in brezsmiselno šle v predale, pač pa bodo še kako uporabljene kot tehtni in preverjeni argumenti ob posvetih, uveljavitvi zakonodaj ter direktnih akcijah, protestih. Na ta način bi radi združili aktivizem z znanostjo ter našemu čustveno nabitemu boju za reke dodali še gole in zgovorne številke ter dejstva. Po dveh mesecih dela imamo na krovu že pet profesorjev ter tri študente, ki zagnano delajo raziskave.

Danes imamo 21 velikih in več kot 500 malih hidroelektrarn. Vse te male hidroelektrarne prispevajo v omrežje manj kot dva odstotka elektrike. Če smo objektivni, so le Dravske elektrarne pri nas zares učinkovite in smiselne. Plan vrlih odločevalcev pa je izgradnja dodatnih 19 velikih in 100 malih hidroelektrarn. Zakaj? 

Bo kdaj nastopil tudi trenutek, ko boste lahko rekli, da ste v gibanju naredili vse, kar ste si zadali?
Ne verjamem v koncept cilja. V športu sem imel vedno postavljene cilje. Vedno sem mislil, da bom, ko bom prišel do pomembne kolajne, prišel do ekstaze. In potem sem čakal, kdaj bo ta ekstaza prišla. Ni je bilo. Bila je luknja. In razočaranje. Zato je pomembna smer, ne cilj. Ko hodiš v pravi smeri, ne iščeš ekstremne ekstaze. Zato ne vem, če bo kdaj prišlo do tega, da bi uresničil vse, kar bi si želel. A tudi če pomagam rešiti le še eno reko, bo to že ogromno. Prav tako kot tudi, če podrem še kakšno pregrado v glavah ljudi. In takšnih pregrad je v glavah še ogromno. Tudi v moji.

Se vam vsaj včasih ne zdi, da ste si naložili (pre)veliko breme?
Tu pa ni dvoma. Zato sem pred meseci tudi zbolel. Tri mesece sem bil v postelji, dva tedna nisem mogel niti hoditi. Preobremenil sem se. Bilo je grozno. Na koncu dojameš, da si sposoben sam sebi to narediti, če si na rame naložiš preveč. To mi je dalo misliti. En sam človek ne more narediti vsega. Nemogoče je. Naravovarstveniki smo sicer altruistični profil ljudi, ki je zelo nagnjen k izgorelosti. Nobeden tega ne jemlje kot službo, vsi bolj kot misijo. A nenazadnje je naravovarstvo delo, in to zelo izčrpavajoče. Ker se ženemo za višjim dobrim, pogosto pozabimo nase. Zato sem kljub strašni izkušnji z izgorelostjo danes malce absurdno hvaležen zanjo; brez te klofute življenja, ki me je tako kruto streznila, življenja ne bi zares poznal in cenil.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE