Robert Kranjec: Šport je bil moj izhod

Preden mi sploh uspe narediti uvod v intervju, ki si ga želim opraviti z njim, me trikrat popravi, da ga moram tikati. »Ti« mi gre težko z jezika, a Robert vztraja. Na koncu klonim. Nobene potrebe nima po razdalji nedostopnosti. Predolgo je že vsem na očeh, preveč je že doživel in spoznal. Za Robertom Kranjcem sta dve desetletji smučarskih skokov. Šampion, ki je marca 1998 debitiral v svetovnem pokalu, sicer odhaja v pokoj, a je ta bolj kot kar koli drugega začetek novega poglavja. Robert namreč ni le vrhunski športnik, Robert je človek, ki si je zgodbo o uspehu spisal z garanjem, odrekanjem in izpiljeno osredotočenostjo.

Vsi poznamo vaše profesionalne dosežke. A ko sem se pred intervjujem pogovarjala z ljudmi, ki vas poznajo tudi z druge plati, so mi omenili, da izjemno radi rišete. No, to pa je presenečenje. Res rišete?

(Smeh.) Zdaj sicer že nekaj časa nisem, ampak včasih sem, res je. Nazadnje prijatelju, ki sem mu za rojstni dan naredil sliko. Morda bo zdaj kaj več časa na voljo, da se spet lotim. Risanja in slikanja se nikoli nisem učil, zato, če že, ustvarjam tako, da imam pred sabo podobo. Zadnjo sliko sem naslikal na platno, v črno-beli tehniki.

Ko sem jih imel 18 in sem moral opravljati redno prakso na srednji frizerski šoli, sem si rekel takrat, frizer pa res ne bom! Zavestno sem se odločil, da bom čisto vse podredil športu in da mi bo uspelo. 

Soproga Špela je pred kratkim za Nedelo presunljivo iskreno govorila ne samo o tem, kako je biti poročen z vami, temveč tudi, kaj je sama doživela in preživela.

Ja, tokrat je bilo prvič, da se je izpostavila tako.



Imate občutek, da je bilo včasih težko biti vaša žena?

Seveda ji ni bilo lahko. Veliko sem bil zdoma. In še kadar sem bil prost, sem si naložil delo ali trening in v resnici nisem bil doma. Najteže je bilo, ko sva posvojila Piko. Ravno se je začenjala zima in jaz seveda nisem bil doma. Tisto obdobje je bilo zanjo izjemno težko tudi zato, ker je eno biti devet mesecev noseč in se pripravljati na prihod dojenčka, nekaj popolnoma drugega pa ga dobiti v roke in skrbeti zanj. S posvojitvijo se nama je življenje obrnilo na glavo, bilo je težko. A dejstvo je tudi, da se moraš po odločitvi za življenje vrhunskega športnika prav tako naučiti hitro preklopiti, ko greš zdoma. Seveda sva se s Špelo slišala čez dan in zvečer, a moje misli so bile povsem drugje.

Ko sem se z njo dogovarjala za termin, mi je povedala, da 16. gotovo ne boste imeli časa, ker imata obletnico poroke. Čestitam!

Res je, praznujeva 12 let.

V intervjuju je povedala tudi, da ni dneva, ko ne bi oddelali treninga. Od kod v vas ta delavnost, predanost, zagnanost, občutek, da je delo preprosto treba opraviti?

Mogoče mi je bila velik zgled mami. Delala je zjutraj in popoldne, ko je prodajala knjige. Nenehno je bila v pogonu. Morda sem to, ko sem bil mlad, prevzel od nje, ne vem. Mogoče sem si kdaj kasneje s svojo delavnostjo tudi škodoval, ker si nisem vzel časa za počitek. Ampak tak sem; vedno sem raje naredil več, kot je bilo treba, ker sem se tako počutil močnejšega in samozavestnejšega.

Oče mi je umrl ravno takrat, ko sem ga želel predstaviti Špeli. Žal je svojega tasta spoznala šele, ko je ležal v krsti. No, seveda sem si kdaj, ko sem gledal druge družine, želel, da bi bilo tudi pri nas tako, a okoliščine so bile pač takšne, kakršne so bile. Sicer pa, vsaka šola je za nekaj dobra. Ne nameravam pa delati enakih napak, kot jih je delal moj oče. 

Kako ste odraščali? Občutek imam, da ne ravno z zlato žlico v ustih.

Nikakor ne. Doma je bilo vse prej kot rožnato. S finančnega stališča pa sploh ne.

Ravno zato so vaši dosežki še toliko več vredni. Kar ste dosegli vi v luči ne najbolj ugodnih okoliščin, je res hvale vredno.

Ne vem. Verjetno sem to svojo pot videl kot edino mogočo. Nekateri hodijo v šolo, naredijo faks, zame pa je bil šport možnost »izhoda«. Ko sem bil star 16, 17 let, sem začel čutiti, da bi morda lahko bilo kaj iz tega. Še bolj jasno pa se je želja izoblikovala, ko sem jih imel 18 in sem moral opravljati redno prakso na srednji frizerski šoli. No, sem si rekel takrat, frizer pa res ne bom! Zavestno sem se odločil, da bom čisto vse podredil športu in da mi bo uspelo.

Kaj pa oče?

Starša sta se razšla, ko sem imel okoli deset, enajst let, a je oče dokončno šel od doma, ko sem jih imel 14. Nisva se veliko videvala. Prvič po tem šele čez deset let, ko sva se po naključju srečala na neki poroki. Nato sva se videla pogosteje, včasih tudi slišala, a neko obdobje nisva imela odnosa.



Sta še v stiku?

Oče mi je umrl ravno takrat, ko sem ga želel predstaviti Špeli. Žal je svojega tasta spoznala šele, ko je ležal v krsti. No, seveda sem si kdaj, ko sem gledal druge družine, želel, da bi bilo tudi pri nas tako, a okoliščine so bile pač takšne, kakršne so bile. Sicer pa, vsaka šola je za nekaj dobra. Ne nameravam pa delati enakih napak, kot jih je delal moj oče.

Tudi hčerka Pika se ukvarja s športom, kajne?

Res je. Si pa nikakor ne želim biti oče, ki jo v kar koli sili. Res mi gre na jetra, ko vidim starše danes, bolj ambiciozne od otrok samih. To je popolnoma narobe. Ko sem bil mulec, mi je šport pomenil pobeg iz težav, videl sem ga kot igro, nisem ga jemal resno. Seveda sem resno treniral, a bolj kot kar koli drugega je bil rešitev, da ne zabredem.

Če bi vam takrat kdo rekel, da boste postali vrhunski športnik, bi verjeli?

Najbrž ne bi. Ne bi se mi zdelo mogoče. Veš, nekje do 18. leta sem bil skoraj vedno zadnji. Kar se rezultatov tiče, ni bilo nič iz mene. Je že res, da sem na trenutek kaj pokazal, sicer pa ne. Obkrožali so me veliko bolj nadarjeni in boljši skakalci od mene, jaz pa sem cepetal za njimi in se boril.

Preprosto je iti z nogami naprej, jih spustiti in kar bo, bo. Pri skokih pa včasih niti ne čutiš nog, morda se bojiš padca, a nimaš kaj, moraš čez. Z glavo naprej. Sicer ostaneš na mestu. 

Talent pa očitno ni vse.

Res ni, zdaj celo še manj kot včasih. Vrhunski šport je danes izjemno zahteven, ne samo kar se fizične pripravljenosti tiče. Samo talent je občutno premalo.

Pa tudi, vas dejstvo, da ste bili neko obdobje zadnji, ni motilo. Zanimivo.

Ne, sploh me ni motilo. Bilo je izziv, hotel sem bili boljši. Bil sem del generacije športnikov, med katerimi sem si želel le to, da jih »nagonim«. (Smeh.) Ko so začeli drugi v Planici dobivati prve FIS-točke, me je to samo še bolj gnalo. In ko sem nato tudi sam počasi začenjal riniti v ospredje, me je ravno to še bolj žgalo. Ogromno sem se naučil od trenerjev, Primoža Peterke in vseh drugih, ki sem jih opazoval in spremljal, se skušal učiti od njih. Za zgled sem si jemal tudi športnike drugih disciplin, ki morda konstitucijsko niso bili enaki meni, a sem skušal od njih prevzeti druge kakovostne značilnosti in jih vzeti za svoje.



Trenutno tudi veliko kolesarite. Se vam zdi, da boste zdaj vseeno izbrali pot, ki je manj tekmovalna, ali preprosto to niste vi?

Po pravici povedano teh 14 dni po Planici niti nisem imel časa, da bi premišljeval, kako bom naprej. Ko bo prišel dopust in ko se bomo preselili v novo hišo, bo napočil tudi čas za razmislek. Morda bom ostal v športu, morda se bom usmeril čisto drugam, se za kaj novega izšolal, ne vem. No, frizer gotovo ne bom. Nisem za to. (Smeh.) Frizer mora biti tudi malo psihologa, jaz pa, odkrito, nisem narejen za to, da bi poslušal probleme drugih. (Smeh.) Vsekakor bom skušal biti kar se da odprt. Si pa ne znam predstavljati, da ne bi počel ničesar. Včeraj sem recimo hotel biti prost, a sem vseeno šel na kolo. Šport mi je tako zelo zlezel pod kožo, da je biti neaktiven zame nekaj nepredstavljivega, kot bi bil bolan. Preprosto moram kaj narediti zase. Potreba, odvisnost od gibanja morda.

Špela je v omenjenem intervjuju povedala tudi, da ste v vseh letih, tudi če ste bili kdaj vmes na kakšni bolj divji zabavi, naslednje jutro brez izjeme vstali ob šestih in šli teč. Tako je bilo tudi na dopustu. Ni dneva brez treninga. Se še vedno zbujate ob šestih?

Se, ker Špeli skuham kavo. Čakam, da se pripravi. Potem pa je že počasi treba hčerko peljati v vrtec.

Ko je bila še majhna, je sicer spraševala, zakaj se hočejo fotografirati z mano, zakaj si želijo mojega podpisa, a se s tem nikoli ni preveč obremenjevala. Pika je zelo posebna punca. Strašna flegmatičarka. Če bo na treningu sedla, pač bo, ko bo delala, bo pa delala. 

Spoznala sta se prvega maja v Poreču in če bi jo takrat kdo vprašal, je prav tako povedala v intervjuju, da boste njen mož, bi ga resno vprašala, kaj je kadil, haha.

Kar mi je pri Špeli najbolj všeč, je to, da me ni spoznala kot Robija skakalca. Takrat sem ji celo rekel, da mi je ime Izidor. (Smeh.) Skokov sploh ni spremljala. To mi je bilo top!

In Pika, kako se njej zdi, da ima takšnega carja za očeta?

(Smeh.) Morda šele zdaj začenja dojemati, da sem malo bolj izpostavljen. Ko je bila še majhna, je sicer spraševala, zakaj se hočejo fotografirati z mano, zakaj si želijo mojega podpisa, a se s tem nikoli ni preveč obremenjevala. Pika je zelo posebna punca. Strašna flegmatičarka. Če bo na treningu sedla, pač bo, ko bo delala, bo pa delala. (Smeh.)

Skoke imate radi, to je jasno. Je prav »imeti rad« glavni pogoj za uspeh?

Ah, jaz sem jih živel. Ves čas sem premišljeval samo o tem. Tuhtal sem o opremi, tem, kaj bi še lahko izboljšal, katero vajo dodal, da bi bil še bolj pripravljen, kako bom preživel popoldan, kaj bom jedel ... Nenehno sem mlel v glavi.



Je v tem športu dejansko kaj občutka svobode in letenja, ki si ga predstavljamo mi, ki skoke zgolj gledamo?

Seveda, le da je bilo tega občutka včasih več, ker so bili kombinezoni večji in smo res imeli občutek, kot da letimo. Zdaj je vse skupaj bolj podobno padanju. Takrat pa, takrat je bilo pa res dobro!

Ste se pogosto znašli v situaciji, ko vas je bilo strah?

Ne, strah me ni bilo. Bolj sem bil prežet z adrenalinom, bi rekel. Recimo na prvi dan skokov ali ko menjaš letalnico, morda kdaj na Planici na 120, če je bil veter neugoden. Sicer ne, ker so skoki postali rutina.

V celoti sem se nehal ukvarjati s tem, kaj si ljudje mislijo o meni. Hitro mi je postalo jasno, da je kritiziranje slovenski nacionalni šport, da takšni pač smo. Saj veste, vse je narobe že, če ima sosed na avtu boljša platišča. Seveda me je, ko sem bil mlajši, pljuvanje strahovito bolelo, danes pa bi mi bilo težko bolj vseeno. Zadovoljen sem in ponosen na to, kar sem ustvaril. 

Tudi v vrhunskem športu obstajajo profili ljudi, od katerih so si nekateri, tako kot vi recimo, sposobni sami sešiti dres, do drugih, ki imajo občutek, da so zvezde. Kako ste se znašli v tem svetu nasprotij?

Ja, res je. Nekateri ljudje potrebujejo medijsko pozornost, se z njo hranijo, drugi so bolj umaknjeni vase. Tako pač je. Na koncu je vse odvisno od tega, kaj ti osebno ustreza. Mene sicer medijska prepoznavnost sama po sebi nikoli ni motila. Razen seveda, kadar mi ni šlo dobro. Ko sem bil mlajši, sem se pogosto ukvarjal s tem, kaj si mislijo drugi. Kritike so me strašansko prizadele in šele kasneje, ko sem s pomočjo psihologa razčlenil nekaj osnov, mi je sčasoma postalo vseeno. Aleš Vičič (Že več kot 20 let eden vodilnih strokovnjakov za psihološko pripravo športnikov, op. p.) mi je pomagal, da sem začel vse bolj razmišljati s svojo glavo, in mi pomagal delati načrte. Ko zdaj gledam nazaj, imam občutek, da sem dobro speljal. Kajti ko mi kdaj ni šlo dobro, na skakalnici nisem mogel uživati. Je bil pa strašansko dober tisti občutek, kot sem se začel vleči iz krize. V celoti sem se nehal ukvarjati s tem, kaj si ljudje mislijo o meni. Hitro mi je postalo jasno, da je kritiziranje slovenski nacionalni šport, da takšni pač smo. Saj veste, vse je narobe že, če ima sosed na avtu boljša platišča. Seveda me je, ko sem bil mlajši, pljuvanje strahovito bolelo, danes pa bi mi bilo težko bolj vseeno. Zadovoljen sem in ponosen na to, kar sem ustvaril.



Najbrž se tudi niste valjali v samopomembnosti, ko vam je šlo dobro.

Ne, kajti vedno sem šele na koncu vsake sezone potegnil črto in presodil, ali je bila uspešna. Potem sem si vzel dva, tri tedne zase, a da bi kdaj po kakšni tekmi čutil neznansko evforijo, to pa ne. Pomembno je, da v odločilnem trenutku pokažeš, kaj znaš. In pogosto moraš preprosto prek sebe. Nikoli ne bom pozabil občutka, ko sem bil na prvih olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju na 120 na posamezni tekmi prve serije. Noge so se mi zatresle, a sem šel čez. Tudi v Planici je včasih tako, da morda nisem bil v formi, a ko zaslišiš občinstvo, greš, z glavo naprej in 106 na uro. Preprosto je iti z nogami naprej, jih spustiti in kar bo, bo. Pri skokih pa včasih niti ne čutiš nog, morda se bojiš padca, a nimaš kaj, moraš čez. Z glavo naprej. Sicer ostaneš na mestu.

Z glavo naprej in 106 na uro. Odlična prispodoba v resnici. Nekaj drugega kot iti z glavo skozi zid. Kdaj ste močno začutili razliko med enim in drugim?

Največkrat takrat, ko mi ni šlo. Ko ti namreč gre dobro, ne razmišljaš preveč, vse teče. Krize pa, ko te celo »krivi« po zraku, so tiste, ki so odločilne za to, da pokažeš, iz kakšnega testa si.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE