Ribičeva vdova ni bila med najbolj priljubljenimi v vasi. V glavnem je veljala za odljudno čudakinjo. Zeliščarsko čarovnico. Pasjo mater. Ljudje je niso marali, prav tako ona njih. Bali so se je, ona pa jih je morda prezirala. Živela je v hiši, ki je bila najdlje od malega trga, na katerem so se ob veliki, zarjaveli štirni zbirale vaške tercijalke in kjer so možje ob poletnih večerih balinali in modrovali o vsem in še čem. Njena kamnita hišica je bila tako rekoč pripeta v strmi breg nad zalivom. Edina je imela razgled na bližnje otoke in daljno kopno. Na vzhodni in zahodni strani hiše so se raztezali ovčje ograde in nasadi oljk. 

Ribičeva vdova ni imela otrok niti sorodnikov, ki bi jo obiskovali. In daleč od tega, da bi imela sosede, h katerim bi hodila na klepete ob popoldanski kavi. In vendar so vsi čutili, da ni nesrečna. In to se jim je zdelo sramotno. Marsikdo se je še spominjal smrti njenega moža. Marsikdo je imel še živo pred očmi sivo jutro, v katerem so trije ribiči iz sosednje vasi na improviziranih nosilih iz mreže in vesel nesli razmesarjeno truplo čez vso vas do njene hiše. V vetrovni noči se je jambor na polovici prelomil in treščil nanj. Razklalo mu je lobanjo. Takoj je bil mrtev. 

Stopila je čez prag, kot bi jih že dolgo pričakovala. S strašljivo mirnim obrazom je na stežaj odprla vrata in jim odkazala prostor, kamor naj ga položijo. 

Odklonila je vsakršno pomoč vaških žena. Truplo je sama umila in sama bedela ob njem. In v tej noči se je prebivalcem vasice od groze ježila koža. V vdovinih oknih ni bilo luči, niti drobnega plamena sveče, razločno pa sta se čula zalegla pesem in blazno sladostrasten glas, ki ni utihnil vse do jutra. Nihče iz vasi ni videl niti solze v njenih očeh. Za pogrebom je šla sama, skoraj sproščena v svojem brezbrižnem dostojanstvu. 

V črnini je niso videli nikdar. 

Moj Mare! Kako smešno je vse skupaj pravzaprav! Ko vidim njihove obraze, prežete z nekakšnim preplašenim odporom, celo gnusom, ko ujamem kakšen kratek pogled, ki me poskuša neopažen oplaziti, se komaj zadržim, da se na glas ne zasmejim. Toda ne. Niti prezira niso vredni, Mare. Kaj pa oni vedo, zakaj nisem niti trenila, ko so te takrat prinesli. Le ti veš, da sem preveč spoštovala tvoj odhod, da bi ga mazala z obupom in solzami. Oba sva vedela, Mare, da se bo to nekega dne zgodilo. Vsakič, ko sem te objela, preden si šel, ko sem ti naslonila lice na prsi in slišala utrip tvojega srca, sem z vso bitjo čutila, da je morda zadnjič. Pravzaprav se nočem spraševati, zakaj ravno midva. Zakaj ravno ti in niti nočem razmišljati, kako da sva to oba slutila. 


*Z zgodbo Ribičeva vdova je na devetem Oninem natečaju leta 2005 zmagala avtorica Urška Bradeško. Rdeča nit natečaja je bila Tolmun mojega hrepenenja. 

Jutri ne zamudite nadaljevanja zgodbe Ribičeva vdova