EKSKLUZIVNO: Prvič po ločitvi od Primoža Peterke

Renata Bohinc: V imenu ljubezni sem dopuščala, česar ne bi smela

Z Renato Bohinc smo odkrito spregovorili o njeni najtežji življenjski preizkušnji, ločitvi od nekdanjega skakalnega asa Primoža Peterke.

Leto 2019 je družini Renate Bohinc prineslo končno odločitev in premik. Lani se je z otroki odselila iz skupnega doma in zaživela novo življenje. Po 23 letih se je zgodba, ki smo jo v medijih spremljali vse od začetka, končala. Čeprav je medijem po tem dogodku zaprla vrata, predvsem da bi zaščitila svoje otroke, se je po našem povabilu odločila spregovoriti, tudi zato, da opogumi ženske, ki so se morda znašle v podobnem obdobju.

Doživela sem tako nebesa kot pekel. Na najinem začetku, ko sem postala kraljica Slovenije, Primož je začel na veliko zmagovati in pred nama je bil ves svet, so me vsi nosili po rokah, nekaj let kasneje sem začela spoznavati tudi drugo stran, blato, dotaknila sem se dna. 

Lani ste praznovali 40-letnico in ravno tedaj se vam je zgodila velika življenjska sprememba. Kako doživljate svoja leta, kako se počutite v svoji koži?

Spomnim se, da sem brala intervjuje, v katerih so ženske pripovedovale, da so pri 40 letih dozorele, niso se več obremenjevale z istimi stvarmi kot včasih. Zdi se mi, da se mi dogaja isto, drugače gledam na življenje, čisto druge stvari imajo zame vrednost kot nekoč, končno tudi sebi dajem veljavo. Prej je bilo treba skrbeti za tri majhne otroke in ni bilo priložnosti za to. Začela sem se opazovati, kaj delam, kaj mi je všeč, kam bi šla, česa si želim. Sem v fazi, ko bi rada čim prej spet uredila dom. Lani smo se odselili v najemniško stanovanje, a spomladi nas čaka selitev, v svojo hiško. Bolj cenim čas, ko smo z otroki skupaj, niso več v ospredju samo osnovne skrbi, da bo skuhano in pospravljeno, ampak da se imamo lepo, gremo skupaj na sprehod, se smejimo, da se veliko in o vsem pogovarjamo. To cenim, to so trenutki, ki me napolnijo z milino.

Družina vam je od nekdaj pomenila največ, ste čutili, da ste se morali odreči svojim sanjam, ker ste v zgodnjih dvajsetih nepričakovano postali mama?

Zame so bili otroci vedno na prvem mestu, a če pomislim, sploh ne vem, kako mi je takrat uspelo vse skupaj izpeljati, saj še nisem bila dozorela. Življenje mi je kar samo prinašalo vse. Tako kot se mi je zgodilo, tako sem sprejela in šla naprej. Ko sem zanosila z Majem, sem še malo delala v manekenskih vodah, ko se je rodila Gaja, pa sem jih povsem opustila. Kasneje so otroci sami v albumih našli moje fotografije z modnih revij, naslovnic časopisov in predvsem Gaja se je začela zelo zanimati za to, videla sem jo, kako jih gleda, celo v šolo jih je odnesla, sama tega svojega obdobja nisem nikoli poudarjala, niti omenjala ga nisem. Zdaj pa si ona želi postati manekenka in ima vse dispozicije. Mislim, da si zelo želi živeti moje sanje. Bomo videli, malo je treba še počakati, najprej šola.

Kako ste jih vzgajali, če niste bili niti blizu osebne zrelosti?

Mislim, da sem veliko povzela po mamini vzgoji, tudi ona se je ločila in ostala sama z dvema otrokoma – imam šest let starejšega brata – a je kmalu spoznala novega partnerja in skupaj sta še danes. K nam se je preselil, ravno ko sem vstopila v prvi razred osnovne šole, in večkrat pomislim, kako veliko sem se od njega naučila. Oba z bratom naju je sprejel za svoja, pri nas je šlo vse z odprtim, spoštljivim pogovorom. Tako sem si želela tudi sama z otroki in z leti smo razvili enak odnos. Otrokom sem dosledno postavljala meje, jih učila spoštovanja, hvaležnosti, odkritosti, in mislim, da nam je to vsem prešlo v kri. Smo to, kar smo, vendar smo na trdnih tleh, tako sem jih vzgajala. Maj je polnoleten in želi postati novinar, Gaja je skakalka in se trenutno odloča, na kateri gimnaziji bo nadaljevala šolanje, želi postati manekenka, Stela pa je v šestem razredu.

Mislila sem, da bo naša ljubezen dovolj, a zadaj so bili večji problemi, ki jim nisem bila kos. Pri vzgoji sem znala imeti trdo roko in odločno besedo, da sem otroke vodila, pri njem pa mi to ni uspelo, preprosto sem mu v imenu ljubezni dopuščala stvari, ki jih ne bi smela, a drugače nisem zmogla. 

Na skupnih fotografijah, ki jih objavljate tudi na družbenih omrežjih, je videti mladostnost, razigranost, tudi vašo. Kot da je med vami prijateljski odnos.

Naš odnos je resda tudi prijateljski, a ko je treba nastopiti kot mama, sem mama! Koliko je prijateljstvo z otroki pri tej starosti v redu, ne vem, to je dvorezni meč, včasih me ne jemljejo resno in moram povzdigniti glas, zaustaviti »prijateljsko« vedenje. To zahteva od mene ogromno energije, včasih so tudi po več ur kuhali mulo, a sem jim lepo razložila, zakaj to počnem in da vlagam v njihovo prihodnost. Otroci bodo zrasli, še malo in bomo začeli rezati popkovnice, počasi se bo treba pripraviti, da stopijo vsak na svojo pot.

Spomnim se, že pred mnogo leti ste govorili, da ste večinoma z njimi sami, Primož je bil profesionalno odsoten. Kako je bilo preživljati z njimi prva leta?

Ne morem reči, da sem jih povsem sama vzgojila, tudi Primož jih je, zelo veliko pa sem bila z njimi res sama in ne bom rekla, da ni bilo naporno, trije so in že samo iti v trgovino z vsemi ... Ampak takrat nisem pustila, da bi to doživljala kot naporno, tako je bilo treba in pika, zaradi otrok! Marca in aprila, ko se je sezona končala, je bil Primož zraven, bili smo skupaj. Kadar sem potrebovala njegovo odločno besedo, je deloval, četudi od zadaj ali z daljave. Na to smo se navadili. Po mojem mnenju je na koncu še vedno moški tisti, ki naredi red. Dokler se je dalo, je bilo tudi pri nas tako.

Kako ste zmogli, in potem še vsi medijski pritiski in pomp okrog vas, včasih zaradi dobrih stvari, velikokrat pa zaradi problematičnih.

Otroke sem zmeraj želela obvarovati pred medijskimi pritiski. Večkrat sem tudi novinarje prosila, naj to spoštujejo, in lahko rečem, da večinoma so. Nekoliko sem medije pustila zraven, večinoma pa sem želela diskretnost. Otroci hodijo v šolo in vrstniki znajo biti tudi nesramni. Ja, kako sem zmogla? Ponavadi sem šele zvečer, ko sem otroke dala spat, začela razmišljati, potem sem mlela za nazaj in analizirala dnevne dogodke, dejanja, odločitve. Čez dan ni bilo časa, poleg tega me je vedno preganjalo, da mora biti vse brezhibno urejeno. Kar naprej sem čistila in skrbela za red, pretirano, to sem lani začela spoznavati in ozaveščati. Vse je moralo biti kot iz škatlice, otroci urejeni, v šoli urejeno, dom urejen, kar ni dobro, bolje je čas izkoristiti za druge stvari, iti ven, v hrib, se sprostiti in uživati in si ne ustvarjati idiličnega življenja iz popolne čistoče. Jaz pa sem pol življenja preživela v čiščenju!

Psiholog bi pretirano čiščenje najbrž znal s čim povezati.

Najbrž res. Verjetno sem se tako zamotila in lani sem pri sebi kar pošteno razčiščevala, da se moram te obsesije znebiti. Nisem še zmagala, delam pa prve korake. Poleg tega me k temu spodbujajo vsi trije otroci, kajti tudi njih sem obremenjevala. Morda sem v svoji glavi želela videti, da je vse brezhibno, da je vse lepo in prav, tudi ko je bilo v resnici daleč od tega.

V življenju sem bila zaljubljena samo enkrat in dosti je bilo. Morda sem se zablokirala, a res ne želim več hoditi okrog vsa zmedena. 

Že pred leti – kolikor ste delili javno – je bilo videti, da ne bo šlo več, a ste še našli zaloge moči, do lani, ko je vse skupaj naraslo do končne odločitve. Kaj je pretehtalo?

V preteklosti se me je držala misel, da ne želim, da bi otroci doživljali ločitev. V vseh letih notranjih in zunanjih bojev sem prebrala veliko življenjskih knjig, ki so mi kazale še drugo pot. In nato sem v eni, odločilni noči spoznala, da moram zares pretrgati, da postaja škodljivo ne le zame, temveč tudi za otroke. To je pretehtalo, da sem od odločitve v mislih prešla k dejanju. Koliko poguma in odločnosti je to zahtevalo od mene, dojemam šele zdaj. Triindvajset let sva bila skupaj, in ko se to konča, umre del tebe. V zadnjih mesecih pred selitvijo sem poiskala tudi strokovno pomoč, da sem se lahko rešila iz začaranega kroga misli. Spomnila sem se, da sem, ko je bil Maj še čisto majhen, govorila, da je moja usoda, da bom pri 40 ločena, od kod mi to, ne vem. Težko je, a meni so moč dali otroci. So moj steber, o vsem smo se zelo veliko pogovarjali in nekako skupaj sprejeli odločitev. Tudi moji domači so me podprli, ko so videli, da tokrat mislim resno, spet sem se obrnila nazaj, k mami.

Prevzemate tudi nase kaj odgovornosti?

Mislila sem, da bo naša ljubezen dovolj, a zadaj so bili večji problemi, ki jim nisem bila kos. Pri vzgoji sem znala imeti trdo roko in odločno besedo, da sem otroke vodila, pri njem pa mi to ni uspelo, preprosto sem mu v imenu ljubezni dopuščala stvari, ki jih ne bi smela, a drugače nisem zmogla. Mislim tudi, da bi za vrhunske športnike, ki končajo kariero, moralo biti bolje poskrbljeno, ker večinoma ne znajo živeti sami s sabo. Poznajo hotel, treninge in tekme, vse je urejeno. Doma pa te čaka resnično življenje, otroci, žena, hiša.

Vam uspe prihraniti otrokom bolečino mater, ki o njihovem očetu nimajo več lepih besed?

Mislim da, o njem doma pravzaprav ne govorim kaj dosti, jim pa rečem, »saj vas ima ati rad«. Če se je vse to moralo zgoditi, je bilo vredno, trije otroci so se nama rodili! Kako bodo med seboj naprej, se bodo menili sami, jaz sem njihova mama, on oče. Vsi imajo svoje telefone in pustim jim, da se sami odločijo, kdaj želijo imeti stik z njim in kako. Je pa tudi od njega odvisno, kakšen odnos bodo imeli, niso več majhni.

Kot deklica sem bila vedno drugačna od drugih, še zaradi temne polti sem velikokrat slišala zbadljivke. Primoža so prav tako veliko zasmehovali, tudi njegovo otroštvo ni bilo rožnato. Morda sva imela sorodne stiske. 

V štiridesetih, ki ste jih komaj dopolnili, je pred vami še vse življenje, imate še ambicije, morda nove?

Kar se tiče dela, opažam, da me vedno bolj zanima področje, na katerem že nekaj let delujem, kot strokovna sodelavka sem zaposlena v Tosami. Ukvarjam se z dopolnilno prehrano, zdravim življenjem, naravno kozmetiko, vse to mi je resnično pomembno in podala sem se v raziskovanje, kaj je tu dobrega. Kdo bi si mislil, da se bom našla v tem. Rada delam s starejšimi ljudmi, in ko slišim zahvalo, da sem komu pomagala, me to napolni z energijo. So me pa povabili k snemanju dveh reklam. Dodaten zaslužek čisto prav pride (smeh), pa tudi spet mi je všeč. Po začetni tremi sem se prav sprostila in začutila, da uživam. Sicer pa je vse, kar si želim, samo še mir in da smo zdravi, nasmejani. In še eno željo že leta nosim v sebi, rada bi odpotovala na Kubo. Drugače pa: v življenju sem bila zaljubljena samo enkrat in dosti je bilo. Morda sem se zablokirala, a res ne želim več hoditi okrog vsa zmedena.

Doživela sem tako nebesa kot pekel. Na najinem začetku, ko sem postala kraljica Slovenije, Primož je začel na veliko zmagovati in pred nama je bil ves svet, so me vsi nosili po rokah, nekaj let kasneje sem začela spoznavati tudi drugo stran, blato, dotaknila sem se dna. In pri svojih štiridesetih imam prevečkrat občutek, da sem na svetu že devetdeset let. Ko v službi kdaj slišim, ko se stranke, stare gospe, med seboj pogovarjajo, se mi zdi, kot da smo enake. Resnično se počutim staro. Dopuščam pa možnost ljubezni, zrele.

Kako ste doživeli ločitev staršev pri petih letih?

Spomnim se, da mi je bilo hudo, ker sta se kregala, in kolikor me je ločitev prizadela, se je izkazalo, da sta naredila prav. Tudi oče je že 30 let v novem partnerstvu, ohranili smo stike in zdaj se razumemo veliko bolje, kot smo se takrat. Moj oče ve, da sem maminega partnerja sprejela kot očeta in svojega učitelja, z njim sem hodila na koncerte, uvedel me je v rock glasbo, tudi na poroki me je on oddal. Je moj izhod v sili, kadar ne vem, kaj naj naredim, ga pokličem, in ne zamenjam ga za nič na svetu. Z mami sta moja idola, še zdaj tako uživata, hodita na morje, na izlete, tudi jaz si želim imeti tak odnos. Deset let je mlajši od nje, zaradi česar sta imela na začetku kar nekaj težav z okolico, a njuna ljubezen je zdržala vse!

Česa vas je naučila ta lekcija? Kaj je bilo v vas takšnega, da ste pritegnili takšno izkušnjo?

Lekcija je bila res velika in verjamem, da vsaki slabi stvari sledi nekaj dobrega. Zagotovo sem postala močnejša, zdaj znam tudi hitro postaviti mejo, včasih nisem znala. Dojela sem, da na nekatere stvari ne moremo vplivati. Če se nekaj mora zgoditi, se bo, pa če se na trepalnice postaviš. Morda naju je skupaj pritegnilo tudi najino otroštvo. Kot deklica sem bila vedno drugačna od drugih, še zaradi temne polti sem velikokrat slišala zbadljivke. Besede vrstnikov sem čutila kot zmerjanje in domov sem se pogosto vrnila objokana, da ne želim več v šolo. To me je zelo prizadelo. Primoža so prav tako veliko zasmehovali, tudi njegovo otroštvo ni bilo rožnato. Morda sva imela sorodne stiske.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE