»Kjer se ne spotikam ob trume turistov, kjer zasanjane stare ulice še vedno nudijo varno zatočišče sanjačem in ponujajo bogastvo trenutkov vsem, ki si dovolijo izstopiti iz drvečega vlaka vsakdanjika in se za hip umiriti ter tvegati, da utegnejo srečati celo samega sebe.«


Slovenci smo res zanimivi. Tudi če se odpravimo na najbolj odročne dele sveta, nikjer nismo »varni« pred sodržavljani.

Slovencev na potovanjih se, drugače od onih doma, ne izogibam in se mi zdijo v veliki večini varne, prijazne, razgledane ter odprte živali. Nič čudnega, da se hitro zavohamo in delimo obilico nepozabnih trenutkov. Če mi znajo kdaj iti na živce zaradi črednega nagona doma, je to očitno navlaka, ki nas je večina ne tlači v prtljago. Slovenci smo super narod, le malo se moramo potruditi. Pač kot vsi drugi, ki bi radi postali sam svoj presežek.



Slovenščina me razveseli bolj od ljudi. Ta izjemni, neponovljivi, tako posebni jezik je najlepši del vseh nas. Najti slovensko knjigo je zame recimo vsaj tako lepo kot srečati Slovenca. Srečujemo se tako rekoč povsod. Lezemo izpod kamnov v Etiopiji, na dnu najbolj južnih celin, na severu najbolj severnih krajev, zaletavamo se na indijskem pesku, v Tanzaniji, v ameriških gozdovih, vsepovsod je moč najti slovenskega endemita. In vedno je krasno! Dodati moram sicer, da sem bila vzgojena v časih bratstva in enotnosti, tako da me srečanja z Bosanci, Srbi in drugimi bivšimi Jugoslovani prav tako zelo razveselijo, čeprav morda ne govorijo našega izjemnega jezika. 

Potovanja naj bi človeku »odprla glavo«, mu dala zavedanje, da obstajajo zgodbe večje od njega samega. Potovanja naj bi delovala transformativno. Pa delujejo? Na Slovence, mislim. Glede na to da smo popotniki, bi morali biti že vsi razsvetljeni. 

Seveda, mislim da je ta proces transformacije univerzalen in se dogaja vsem, ne glede na državo, ki nam izda potni list. Tudi na Slovence, jasno, deluje odpiranje glav in raziskovanje obzorij blagodejno in prepričana sem, da nam tudi kot družbi, ne le posameznikom, to nič drugega kot obilno koristi. Slovenci sicer veliko potujemo, a se ne strinjam, da smo vsi popotniki. Rekla bi, da smo vesela mešanica približno 80 odstotkov turistov in 20 odstotkov popotnikov, ki svojih poti, destinacij, časovnih okvirjev in aktivnosti, celo povratkov, ne načrtujejo prav skrbno in si na ta način pridržujejo pravico do izkušenj, za katere niti ne vedo, da obstajajo. 

Sreče v čakanju na upokojitev mi pač niso mogli prodati kot nekega superluksuznega tlačanstva, zaradi katerega bi se bilo vredno odpovedati vsemu tistemu, čemur pravimo življenje. 

Do popolnega razsvetljenja pa imam občutek, da nam še malo manjka. Ker za slednje je treba odpotovati vase, kar v tem podivjanem času predstavlja kar velik izziv. Namreč vsi izgovori odpadejo, za omenjeno destinacijo ne potrebujemo nobene letalske vozovnice, nobenega denarja, družbe, le voljo. In sami sebe.

Ampak dobro, tudi veliki, bogati in pomembni narodi so daleč od razsvetljenja, tako da ni potrebe, da se majhni zaradi tega kaj posebno vznemirjamo. Dobro pa je, da vemo, kje smo, in da smo poleg tega pripravljeni še kaj premakniti na bolje.

Petnajst let je minilo, odkar ste se vrnili s petinpolletne poti po svetu. Je vaš rekord še vedno nedotaknjen?

Na srečo in nesrečo hkrati da; še vedno so vsi štirje dosežki iz Guinnessove knjige svetovnih rekordov aktualni. Na srečo rečem kot avanturistka, na nesrečo pa kot motivatorka, ker svoje delo v zadnjih petnajstih letih očitno opravljam precej jalovo. Da mi ni uspelo s predavanji in knjigami zmotivirati nikogar, da me preseže, je v bistvu neuspeh. Dobro, ljudje vztrajno in še vedno poročajo, da se ob branju in poslušanju Pulkove dobro zabavajo. Dandanes je to že nekaj, spravljati Slovence v dobro voljo, pravi Tadej Toš, jaz pa se veselim poletja in dejstva, da bo spet veliko ljudi tičalo na plažah med platnicami Pocestnice in se režalo dogodivščinam z razpotij sveta neke ravno prav ubrisane slovenske motoristke. 


 

Si upate pomisliti, kdo bi bili, če ne bi obkrožili sveta?

Me spreleti groza, ja, vsake toliko, ko poslušam preklinjati ljudi bodisi zaradi preveč bodisi premalo dela, tarnati nad monotonijo življenja, kroničnim pomanjkanjem kvalitetnega časa, neobvladljivimi mladiči, ko vidim izpitost na obrazih ter ugasle iskre v očeh. Zelo dobro vem, da bi se tudi jaz lahko zagozdila v udobju varne mizerno plačane službe, čakala na penzion in se tolažila, da delam, kar imam rada. A sem brezkompromisno iskrena. Hvaležna, da sta me vedoželjnost in radovednost zbrcali na cesto ter me spodbudili k odkrivanju novega, neznanega. Sreče v čakanju na upokojitev mi pač niso mogli prodati kot nekega superluksuznega tlačanstva, zaradi katerega bi se bilo vredno odpovedati vsemu tistemu, čemur pravimo življenje. 

Imamo modrece, ki ne gredo dlje od svoje vasi, pa druge, ki se odmaknejo v najbolj oddaljene tuje kotičke. Menite, da je treba potovati, da si prepihaš utrjene in škodljive misli?

Težko modrujem za vse modrece sveta. Zase pa vem, da mi oddaljeni tuji kotički koristijo. To so kraji, v katerih sem najbolj dojemljiva, tam se največ naučim.

Verjamem, da se da prepihati utrujene in škodljive misli tudi doma. A za to si je treba vzeti čas in ljudje si dandanes vse težje nudimo, kar nam pripada. Čas zase. Potovanja nas na srečo v to kar prisilijo. Doma je v bistvu precej preprosto najti vedno kaj navidezno pomembnejšega in se zamotiti z nepomembnimi aktivnostmi, namesto da bi lotili tistega, kar nas najbolj moti, in nekaj dejansko spremenili. Želeti si in nič premakniti pač največkrat na žalost ni dovolj. 

Še vedno torej potujem, a sem vedno bolj lena. Vedno raje vstajam pozno, vedno teže se motiviram, da prevozim 1800 kilometrov na dan, in vedno bolj všeč so mi dnevi, ki jih preživim med raziskovanjem enega samega kraja. Živali. Ali človeka. 

Kaj vam danes, povsem vsakodnevno, prinaša največji užitek?

Še vedno se rada prestavljam. To mi koristi. Pomaga mi, da se umsko in fizično ne utopim ali celo zakrnim. Poleg tega se recimo čisto mirno in brez slabe vesti posvečam rečem, ki me trenutno navdihnejo. Lani poleti sem se zaljubila v bejzbol. Fenomenalen šport! Konec leta sem največ časa posvetila tihotapljenju semen motovilca v Ameriko in učenju ljudi, za kaj vse so prikrajšani v najbolj razvitem delu sveta. Večino tega leta sem preživela v Afriki in namesto da bi potovala, sem kvačkala. Da, kvačkala! In ne, ni se poslabšalo samo meni, kvačkala sem v družbi motoristke, ki sem jo spoznala, ko sem potovala okoli sveta. Strašno fino se nama je namreč zdelo, da so se Južnoafričani odločili nabrisati Indijce v Guinnessovem rekordu ter ustvariti največjo odejo na svetu, večjo od štirih kvadratnih kilometrov!

Sprejemanje izkušenj, ki jih ponuja življenje, je največji blagoslov, ki si ga lahko nudite. Še vedno torej potujem, a sem vedno bolj lena. Vedno raje vstajam pozno, vedno teže se motiviram, da prevozim 1800 kilometrov na dan, in vedno bolj všeč so mi dnevi, ki jih preživim med raziskovanjem enega samega kraja. Živali. Ali človeka. 



Kako vidite nas, Slovence? Kaj vas, no, razen lepe narave in družine, takoj spomni, da ste spet »doma«?

Že Seneca je rekel, da ni bil rojen za življenje na enem samem vogalu, da je ves svet njegova domovina. V tem sva si podobna. Dom imam še vedno samo en, na Ptuju, in to se ne bo nikoli spremenilo. Res je, da nisem veliko doma, a ko sem, v tem neizmerno uživam. Ker sem se odločila, da bom življenje preživela z dragim soprogom (ki je prišel v paketu s svojim domom), se trenutno več časa zadržujeva na njegovem koncu sveta. Tam se nikakor ne počutim doma. Vedno ko se peljem po opravkih, se spogledujem z drugačnostjo ljudi, vedno se predstavim, da sem iz Evrope ter da sem malo na obisku. Po osebni definiciji domačnosti pa se tam prav dobro počutim; tako se mi zgodi povsod, kjer mi spečejo domači kruh. Prastaro gostoljubje pač.

Sicer pa spreminjanje koordinat v najini družini ni strašen pretres; spakiraš – v kontejner ali potovalko – in se prestaviš. Vsi mi smo na tem svetu tako ali tako samo na dopustu in nobene razlike ni, če si omogočimo še malo razkošja tega pisanega in raznovrstnega sveta. Da se prehitro ne naveličamo krajev, ljudi, življenja in konec koncev tudi samih sebe.