Gabriela Babnik

Rasizem ni diskutabilen, rasizem je dejstvo

Gabriela Babnik je na ljubljanski filozofski fakulteti študirala primerjalno književnost, vendar se je v nekem trenutku odločila, da potrebuje oddih, in šla v zahodno Afriko. Na univerzi Ile-Ife na jugozahodu Nigerije je našla mentorja. S svojim bodočim možem, ki prihaja iz Burkina Fasa, se je po Nigeriji vozila v stolčenih kombijih in za magistrsko delo kupovala knjige nigerijskih avtorjev in avtoric. Kasneje je prevedla celoten romaneskni opus nigerijske pisateljske dive Chimamande Ngozi Adichie. Svoj prvenec Koža iz bombaža je nosila v glavi kakšni dve leti in ko je Nela Malečkar, njena literarna mati, dejala, da njene prispevke za revijo Ampak bere kot literaturo, zato naj napiše roman, je to storila v dveh mesecih. Sledili so romani V visoki travi, Sušna doba in Intimno.

Je tudi podpredsednica Društva slovenskih pisateljev in četrto leto programska vodja Slovenskih dnevov knjige, ki bodo med 18. in 22. aprilom. Odlična mojstrica pisane besede z možem in tremi otroki trenutno živi v Ljubljani in sanjari, da bi enkrat zares odšla živet v Burkina Faso.

Živite v Ljubljani in Burkina Fasu. Kakšen je razgled na okolji, v katerih živite in ustvarjate?
Po malem imam ves čas ta pogled – pogled od zunaj. Toda po drugi strani je Ljubljana moje mesto, v katero se zelo rada vračam. Ko sem v Burkina Fasu, ga strašno pogrešam. Sicer pa je pri pisanju vedno dobro imeti odmik od upovedovane teme. Denimo, roman V visoki travi, ki pripoveduje izključno o slovenskem okolju v času socializma, je nastal v Burkina Fasu, medtem ko sem prvenec Koža iz bombaža, v katerem pripovedujem o Afričanu, ki zaradi ljubezni pristane v Ljubljani, napisala tukaj. Težko bi se čisto odtegnila Ljubljani oziroma Sloveniji, med drugim zaradi jezika. Potrebujem živ stik z jezikom. Nenehno ga moram preverjati. Zame jo kot material za oblikovanje. Spominjam se občutka, kako sem v Burkina Fasu želela kupiti knjigo Brine Svit. V tem smislu sem še malo staroveška.

Imela sem šest let, ko sem napisala prvo pesem. Izhajam iz delavske družine, v kateri knjig ni bilo na pretek; bila pa je ena – Antologija slovenskih pesnic. Požrla sem jo in napisala pesem po zgledu ene, menda s konca 19. stoletja. Dobila sem nagrado. Kos kruha, namazanega z maslom. Kako sem bila ponosna. 

Pišete na roko, ne?
Vedno. Prva verzija mora biti napisana na roko, v zvezek. Za drugačne emocije gre. Tudi ko berem druge avtorje, prav čutim, koliko so pisci z mano. Pisanje je obrtniško delo. In obenem samotno početje. Izvrstno je, da imaš veliko materiala, ker ga kasneje lahko izločaš, čistiš, dopolnjuješ, se razgleduješ – ne samo po literaturi.

Tudi po slovenstvu? Zatohlosti, ki veje po deželi? Občutku samozadostnosti? Počasnem odpiranju etičnih meja iz prepričanja, da iz tujine prihaja samo slabo bodisi v obliki migrantov bodisi kapitala? Sprašujem, ker se v vašem doslejšnjem literarnem opusu ponavlja element rasizma. Slovenskega rasizma.
V Sloveniji imamo precej nizek tolerančni prag oziroma družbeni konsenz glede tega, kaj je sprejemljivo oziroma v mejah dopustnega. Pa v resnici ne gre samo za rasizem, temveč za vse oblike nestrpnosti, kot so ksenofobija, islamofobija, šovinizem, kristjanofobija, homofobija itd. Trenutno smo se znašli v situaciji, ko drugačnost razumemo kot nekaj, kar zgolj preči naš prostor – tiho upanje, da bodo tudi »migrantje« slej ko prej odšli –, kar je smiselno odriniti v margino. Predvsem pa se pri izrekanju opazk o drugih praviloma nanašamo nase. Torej na lasten zgodovinski spomin, in ne na tistega, ki ga žalimo. Zelo pogosto slišim, da beseda »nigger« v Sloveniji ni žaljivka in se tu »črnce« tako poimenuje. S tem ignoriramo, da drugemu vzamemo pravico do njegovega vpogleda, ga popredmetimo, oropamo njegove osebnosti. Če n-besedo uporablja beli govorec nasproti črncu, je to nedvoumno rasistična žaljivka, ki glede na zgodovinski kontekst, ne samo ameriški, temveč tudi evropski, ni primerljiva z besedo idiot ali čefur. Skratka, hočem reči, da rasizem ni diskutabilen, temveč je dejstvo. Berite romane Toni Morrison ali Octavie Butler, ki sicer fikcionirajo zgodovino suženjstva, pa vam bo hitro postalo jasno, o čem govorim.


Kako se to kaže na ravni jezika? Mislim tudi na vaša dela.
Rasizem zelo pogosto prihaja na plan prek jezika. Jezik, ki ga govorimo in pišemo, nas zaradi svoje narave, ki pogosto deluje na nezavedni ravni, izdaja. Osebno zelo pogosto razbiram nekogaršnjo osebnost na podlagi zapisanega. Njegovo socialno ozadje, izobrazbo, celo starost itd. Ampak to je seveda poklicna deformacija. Presenetljivo, kako nepismeni smo, kako v resnici ne obvladamo jezika, na katerega se tako radi sklicujemo in ga navajamo kot identitetno sredstvo. Po drugi strani zaznavam purizem, ki prihaja na plan ravno prek jezika. Naj navedem primer. Pogosto slišim očitek, zakaj svojega moža, ki prihaja iz Burkina Fasa, nisem naučila odlično govoriti slovensko. Pisateljica pa takšna! V svoj zagovor lahko rečem, da jezik zame ni sredstvo discipliniranja, ni stvar nacionalističnih diskurzov, temveč mehkobe, miline, vsakokratnega odločanja, pretočnosti. Seveda je jezik lahko tudi moč, ki jo moraš znati v pravih trenutkih uporabiti.

Pisateljevanje je zelo moška drža, čeprav so v zadnjem desetletju in več do glasu prišli izjemno kvalitetni ženski pisateljski glasovi. Ne drži, da smo vsi enaki in imamo enake možnosti, do tja je še dolga pot. Sama sem se za to, da danes lahko rečem, da sem pisateljica, odrekla marsičemu. 

V svojih delih, s svojimi besedami torej, lahko najbolje odgovarjate okolju, v katerem trenutno živite? Ali je to oblika vašega odpora? Morda negacija iluzije, v kakšnem krasnem svetu živimo?
Seveda. Literatura je od nekdaj upovedovala zamolčane prostore in teme. Morda ti prostori in teme z vsakdanjim jezikom sploh niso upovedljivi. Po drugi plati si ne prisvajam nobenega branja. Možna so vsa branja. To vedno ponavljam.

A denimo branje Sušne dobe, vašega tretjega romana, govori o zamolku.
Da. O molku ženskega užitka. Ko sem prebrala esej Renate Salecl Molk ženskega užitka, vključen v knjigo (Per)verzije ljubezni in sovraštva, sem se zavedela, da moj roman Sušna doba pripoveduje ravno o tem. Izpostavila je, da so bile ženske v umetnosti ponavadi v vlogi muz, zelo redko ustvarjalke. Se pravi, umetnik je ponavadi moški, ženska je muza navdihovalka, ohranjevalka dobrega spomina. Philip Roth, eden najbolj slavnih ameriških pisateljev, je v kratkem romanu Umirajoča žival na primer upodobil moškega, ki si, da bi presegel smrt, vzame mlajšo študentko. Ker je ponavadi moški tisti, ki si jemlje mlajšo žensko, sem v Sušni dobi naredila ravno nasprotno. Vzela sem žensko, ki gre v Afriko in si vzame mladega ljubimca. Afričana. Zanimalo pa me je tudi – mogoče celo prežeto z lastno izkušnjo – kako sem se kot pisateljica morala zavestno vsakič znova upirati pritiskom.


Je za to, da ste pisateljica in od pisanja živite, potrebna samozavest?
Da. Pisateljevanje je zelo moška drža, čeprav so v zadnjem desetletju in več do glasu prišli izjemno kvalitetni ženski pisateljski glasovi. Ne drži, da smo vsi enaki in imamo enake možnosti, do tja je še dolga pot. Sama sem se za to, da danes lahko rečem, da sem pisateljica, odrekla marsičemu. In zato tudi tako cenim to, kar počnem, pri čemer naj dodam, da je pisateljevanje garaško delo. Lepo, vendar garaško. Seveda pišem tudi o ženskih temah, ampak me res zanima, kako z neko vehemenco, s polnim samozavestnim glasom govoriti to, kar pač govorim. O zamolčanih stvareh. Denimo, kaj stori moja Ana v Sušni dobi? Njen največji greh ni to, da si je našla ljubimca ali da je umorila lastnega otroka, temveč da je začela ustvarjati. In za to žrtvovala vse drugo. To so zadeve, o katerih v vsakdanjem življenju ne govorimo. Na glas. Govorimo na primer o poporodni depresiji in liku matere na piedestalu, nihče pa ne govori o občutkih strahu in krivde, mešanici, ki se lahko spremeni v nekaj slabega. In o tem želim pisati. Potem gre za vprašanje, kako to narediti. Kako vstopiti v zgodbo. Da boli. Vedno mora malo boleti. Po drugi strani mora biti literatura tudi takšne vrste, da bralk in bralcev s prvo stranjo ne odvrneš od branja. Namen je s knjigo uprizoriti miselni proces. Umetniška vrednost ne sme biti v sekundarni vlogi, ko govorimo o teh temah, zato jezik, zato toliko poudarka na metaforah v mojih knjigah. 

Pogosto slišim očitek, zakaj svojega moža, ki prihaja iz Burkina Fasa, nisem naučila odlično govoriti slovensko. Pisateljica pa takšna! V svoj zagovor lahko rečem, da jezik zame ni sredstvo discipliniranja, ni stvar nacionalističnih diskurzov, temveč mehkobe, miline, vsakokratnega odločanja, pretočnosti. 

Je tudi za vas boleče brskati po skrajnih robovih vsebinskih točk?
Oh, seveda. Ko sem pisala roman Sušna doba, in napisala sem ga v Burkina Fasu, sem si šla strašno na živce. Tri mesece me je bila ena sama popadljivost. Toda roman sem na primer začela pisati iz vprašanja, kdo je odgovoren, če se mojemu otroku kaj zgodi. Tako v evropskem kot afriškem okolju. Jaz, in nihče drug. Ta ideja me je tako obsedala, da sem šla spisat tristo strani obsegajoče delo. Seveda sem prej domislila celotno zgodbo.

Bližajo se Slovenski dnevi knjige, ki jih četrto leto programsko vodite. Zasnovali ste jih okoli osrednje teme filma in literature. Torej boste raziskovali, kje se ti umetniški področji stakneta?
Zadnjič sem si sredi dneva privoščila ogled filma Maškarada v režiji Boštjana Hladnika. Divji film. Vitomil Zupan je zanj napisal scenarij. Nekdaj je bilo za pisatelje samoumevno posegati v druge umetnosti, danes je takšna praksa redka. Zato pripravljamo diskusije v atriju Pošte s filmskim prizoriščem. Pa ne le diskusije, v atriju bo vrvel knjižni sejem. Da bodo dobre zgodbe, strastne debate edino, kar nas lahko preseneti. In ne dež. Ustvarjalci bodo razpravljali o tem, kako so na filmskem platnu prezentirani ženski liki, kako se ustvarjalci odmikajo od literature in stopajo v polje filma, in nasprotno, kaj je bilo v tem smislu že narejenega in kam vse še lahko gremo, predvsem pa, kaj so specifike obeh področij. V Kinoteki in Komuni bodo prikazovali tudi filme, narejene po slovenskih literarnih podlogah – za otroke, mladostnike in odrasle. Glasbenica in izvrstna esejistka Nina Dragičević bo imela v Nebotičniku predavanje, ki se ga zelo veselim, in sicer o glasbi v jugoslovanskih erotičnih filmih. Matevž Lužar bo imel v Društvu pisateljev scenaristično delavnico za pisatelje. To je namreč posebna obrt, povsem drugačna od pisanja romana ali radijske igre. Upam, da se bom naučila napisati scenarij, skrajni čas bi že bil.


Menda pripravljate tudi knjigo na temo pogleda. K pisanju ste povabili različne ustvarjalce.
Recimo, da je bila od izuma tiska osrednji komunikacijski kanal med ljudmi beseda, na začetku dvajsetega stoletja pa je bil film tisti, ki je v kulturi prinesel radikalen preobrat. Milijoni vsak večer s svojimi očmi, medtem ko sedijo pred platnom, spoznavajo človeške usode, značaje, čustva, itd. Filmska podoba je na nek način postala mesto čaščenja. In religija, ki se prakticira v kinematografih, je religija zabave. Seveda v filmih iščemo različne stvari, nekateri iščejo intimnost, spet drugi globino, korenine, in potem tretji blišč površinskosti, trenutne privlačnosti, videza. V središču vseh teh zanimanj je pogled, če je v dobi hiperproduktivnosti sploh še mogoče govoriti o pogledu. Novejše študije vprašanje vida raje postavljajo v širši okvir, ki zajame cel spekter zaznavnih in čustvenih procesov. Morda bi bilo bolj smiselno govoriti o izkustvu. Skratka, izvirnost kinematogafskega spektakla se osredotoča okoli optičnega dispozitiva, in v tem smislu nas je zanimalo, kako se – ravno v preseku pogleda – srečujeta film in literatura.

To je morala biti precej zagonetna naloga za ustvarjalce.
Nina Dragičević, Jože Dolmark, Dušan Šarotar, Tibor Hrs Pandur, Ivo Svetina in Nataša Velikonja so k pogledu prisopili na izjemno raznorodne načine. Pri pregledovanju prastare vezi med filmom in literaturo so se vrnili k najbolj izvornemu. Moram reči, da so se me vsi eseji zelo dotaknili, in me spomnili, zakaj počnem, kar sploh počnem. Urejanje knjige na določeno temo, kar smo uvedli kot specifiko festivala, na nek način predstavlja enega izmed vrhuncev festivala.

Pisanje romana je kot ustvarjanje povsem novega kozmosa. Konstelacije zvezd morajo biti natančno definirane, in če veš, kako je biti zvezda na nebu, če si bil kdaj zvezda na nebu, potem to visenje v zraku lahko samo še bolj avtentično popišeš. 

Se osredotočate predvsem na slovensko literarno in filmsko produkcijo ali vabite tudi tuje goste?
Letos smo povabili madžarskega režiserja Ferenc Töröka, prejemnika več nagrad s področja filma, in Gáborja T. Szántó, madžarskega pisatelja, esejista, scenarista in urednika madžarskega judovskega časopisa Szombat. Avtorja bosta spregovorila o svojem skupnem filmskem projektu 1945, se dotaknila razmerja med zgodovino in posameznikovo (judovsko) usodo, pojasnila, kako umeščata zgodovinsko tematiko v lastno poetiko, ter osvetlila razmerja med pojmi, kot so resnica, zgodovina in laž v literarno-filmskem izrazu.

Očitno vas tudi osebno stik med literaturo in filmom zelo privlači. Menda so vas nagovarjali k pisanju scenarija po romanu Sušna doba?
Ah, to so pobožne sanje. Ano iz romana bi igrala Merly Streep, Ismaela mlad, postaven Burkinafasec, dogajalo pa bi se v Ouagadougouju. Kot vidite, imam že vse v glavi. Res je, film me že dlje fascinira in sploh se rada spogledujem z različnimi žanri. Tudi kritiko, tudi radijsko igro.


Se spominjate, kdaj so vas prevzele besede?
Imela sem šest let, ko sem napisala prvo pesem. Izhajam iz delavske družine, v kateri knjig ni bilo na pretek; bila pa je ena – Antologija slovenskih pesnic. Požrla sem jo in napisala pesem po zgledu ene, menda s konca 19. stoletja. Dobila sem nagrado. Kos kruha, namazanega z maslom. Kako sem bila ponosna. Kasneje, ko so se nekateri v družini odločili študirati veterino, sem seveda tudi sama želela postati veterinarka. Do literature je prišlo nekako organsko. Študirala sem primerjalno književnost, kar je bilo zame osvobajajoče. Ta študij je bil zame nekaj najlepšega, ogromno mi je dal. In profesorji, kot so denimo Boris A. Novak, Lado Kralj, Tomo Virk, Vanesa Matajc, počaščen si, da se ljudje takšnega profila sploh ukvarjajo s teboj. Leta 2007 sem potem vseeno spisala roman, ki je nekakšen odgovor nazaj vsemu tistemu, kar sem prebrala in predihala na komparativistiki. Zgodba o mladem Afričanu, nekakšnem subalternu, ki zaradi ljubezni pristane v Ljubljani? Nosi leviske, uporablja ustekleničen parfum in ima prebranega Baudelaira, predvsem pa ne živi na drevesu? Morda je bila tu na delu tudi moja mladostniška objestnost.

Najbrž me je spremenilo materinstvo, ko sem bila stara 22 let, sem sedla na tovornjak, se odpeljala v Pariz, pustila vse ... 

Bralke in bralci v vaših delih iščemo avtobiografsko noto. Koliko se v njih zares projicira izkušnja razmerja med Slovenko in Afričanom, vaše družine?
Svoje čase sem se avtobiografskosti v svojih romanih precej upirala, zdaj ne več, saj mi je jasno, da je v ospredju tega, kar pišem, način, kako pišem. Za imaginacijo gre, za tisto presežno, morda celo nevidno. Če se pač kdo prepozna v mojem romanu, lahko rečem le to, da imam očitno precejšnjo zmožnost vživljanja. Pisanje romana je kot ustvarjanje povsem novega kozmosa. Konstelacije zvezd morajo biti natančno definirane, in če veš, kako je biti zvezda na nebu, če si bil kdaj zvezda na nebu, potem to visenje v zraku lahko samo še bolj avtentično popišeš. Hočem reči, da je za moje pisanje nepomembno, ali je Gabriela poročena z Dramanom iz Burkina Fasa ali z Janezom iz Velikega Globokega. S tovrstnimi bralskimi projekcijami se v resnici več ne ukvarjam, ker za literaturo niso produktivne.



Povejte, kaj mislite o tem, ko vas označijo za erotično pisateljico?
Oh. Nekajkrat sem že slišala to oznako in moram reči, da je zanimivo. Gre pač za veščino, ki jo uporabljam v pisanju. Ko mi je prevajalec, ki je prevedel Sušno dobo v angleščino, dejal, da v romanu prepoznava feministične tone, sem se neke noči zbudila in se vprašala, kakšna glasba pa je v romanu Intimno. Ni je. Če je že kakšna glasba v Intimnem, potem je to erotika. Ki razdira minimalistične reze v to družbo, predvsem v smislu rasizma. Seveda, priznam, zelo me fascinirajo, tudi v zgodbah drugih pisateljev, erotične pasaže, kako ujeti tanko mejo med umetniškim in pornografskim. Z jezikom to lahko naredim. Da si ženske vzamejo moškega, da si vzamejo telo, da so avtonomne do svojega telesa, samozavestne, da si znajo narediti užitek – to razumem kot emancipacijo. Vulgarnost in brutalnost me ne zanimata. Pri zadnjem romanu Intimno me je navdušila in ganila fotografija Deane Lawson z naslovom Tay – njen model je lik v mojem romanu.

Svojčas sem imela tudi občutek krivde, ker sem moža iztrgala njegovemu prostoru. Čutila sem se nekako odgovorno za to, da je tukaj, kot bi se on verjetno čutil odgovornega za to, če bi bila jaz tam. 

Z družino veliko potujete, tudi zaradi knjig. Sanjarite, da bi enkrat zares odšli živet v Burkina Faso, v mesto Bobo Dioulasso, kjer živi vaša afriška družina?
Prej smo bili več v Burkina Fasu, zdaj smo nekako nasedli v Ljubljani. Zaradi mobilnosti pa tudi večjezičnosti sva dala starejši hčerki v francosko šolo – okoli štiristo, petsto jih je po vsem svetu, program omogoča, da otroka kot rožo vzameš iz enega sistema šolanja in nadaljuje drugje – sin je še v vrtcu. Toda eno so želje, drugo pa življenje. Morda tu projiciram tudi lastne strahove, toda ne vem, kako bi se na to spremembo odzvali otroci. Sedemletni Aini bi afriško okolje morda še bolj ustrezalo, medtem ko je starejša Sinja bolj umirjena, rada ima, da je vse urejeno. Najmlajši pa je tako ali tako guverner. Tako so ga poimenovali afriški dedki in babice, ki so ob njegovem rojstvu pogledali v zvezde. Morda pa bo nekoč treba sprejeti odločitev in preprosto oditi ter pustiti vnemar vprašanja, kaj se bo tedaj zgodilo z mojo knjižnico, in še bolj z mojim jezikom. Seveda iščem izgovore. Najbrž me je spremenilo materinstvo, ko sem bila stara 22 let, sem sedla na tovornjak, se odpeljala v Pariz, pustila vse ...


V zgodbo dveh se nagrmadi marsikaj. Poleg tega izvora ni mogoče kar tako izbrisati. Kaj to pomeni za vaju z možem?
Pri razumevanju tega, kaj pomeni medrasno razmerje, mi je zelo pomagala literatura. Z branjem tekstov Franza Fanona, martiniškega psihoanalitika, ali ne nazadnje Edwarda Saida ter seveda številnih nigerijskih avtorjev in avtoric sem razumela, da nisem prva na svetu, ki se je znašla v takšni situaciji. Branje t. i. postkolonialne literature mi je torej pomagalo tudi pri razumevanju, kako temnopoltega moškega dojemajo na Zahodu, kaj se pričakuje od njega, posledično njegovi odzivi itd. To so namreč zelo determinirane vloge.

Zato ta fascinacija v vaši literaturi?
Da. Svojčas sem imela tudi občutek krivde, ker sem moža iztrgala njegovemu prostoru. Čutila sem se nekako odgovorno za to, da je tukaj, kot bi se on verjetno čutil odgovornega za to, če bi bila jaz tam. Se je pa ta občutek v zadnjih letih polegel. Okoli sebe sicer videvam precej takšnih razmerij, čeprav ne vedno tudi srečnih. Žalost se vidi na otrocih, ki manko očeta izražajo tako ali drugače. Na festivalu Fabula je nedavno gostovala pisateljica Taiye Selasi. Predstavila je roman Gana naj gre, v katerem se ukvarja z odsotnostjo afriških očetov. To je stereotip, ta manko očeta. Treba se je paziti vsakršnega predalčkanja: da so vsi temnopolti slabi, ali da imajo v Afriki ženske, kot se je nazadnje izrazil francoski predsednik, po osem otrok itd. Gledat sem šla statistiko, povprečje je 4,6 otroka! Vseh ne moremo soditi po enem. A prav v tem smo tako dobri. Dostikrat me vprašajo, kakšni so afriški očetje. Kakšni? Kot drugi, včasih boljši, včasih slabši. Vseh vrst in nazorov, kot povsod.

Ključno pa je biti, gledati, in ne obsojati. Sprejemati, tudi če boli. In predvsem razumeti. 

Barack Obama je v knjigi Sanje mojega očeta razkril izkušnjo razcepljene dediščine po črnem (odsotnem) očetu in beli materi. Menite, da bo vašim otrokom v čem drugače, morda laže od prejšnjih generacij, ki so iz dveh okolij in s seboj nosijo svoje travme?
Mislim, da rasizem ni stvar črno-belih dokumentarnih filmov iz srede šestdesetih let prejšnjega stoletja in da se stvari v globalnem niso zares spremenile. Samo bolj sofisticirane postajajo. Če nekomu nočeš ravno v obraz izreči, da ga ne maraš, na primer navržeš, da njegova hrana smrdi, in podobno. Kar se tiče najinih otrok, se mi zdi pomembno zlasti to, da mi zaupajo. Da vedo, da se bom potrudila zanje in jim skušala odgovoriti na zastavljena vprašanja. Deklicama pogosto rečem: Ko bosta odrasli, bo to za vaju. Pri tem ne mislim toliko na obleke ali nakit, ki ga v resnici nimam, kot predvsem na knjige. Če razumeš tisto, kar se je zgodilo pred teboj, morda laže hodiš v prihodnost. Včasih pomaga občutek, da nisi prvi in tudi ne edini, ki se mu dogajajo določene reči. Ključno pa je biti, gledati, in ne obsojati. Sprejemati, tudi če boli. In predvsem razumeti.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE