Dr. Beno Arnejčič

Rak je predvsem bolezen duše

Psiholog, mojster nevrolingvističnega programiranja, večni raziskovalec človeških globin, optimist. Pa tudi terapevt, trenutno dela specializacijo iz hipnopsihoterapije. Kot predavatelj socialnih veščin na Univerzi na Primorskem živi svoje sanje, želi deliti znanje, učiti, ozaveščati, pomagati rakavim bolnikom in drugim, da najdejo pot iz travm, strahu, zasvojenosti. Kot pravi, vedno obstaja pot. Njegova je velikokrat dolga, gozdna ali prekrita z asfaltom, je namreč izkušen maratonec, ki je pretekel Berlin v treh urah in 14 minutah.

Foto: Uroš Hočevar

Ura je še zgodnja, pa vseeno, ste že odtekli svoj jutranji krog?

Pravzaprav sem ga res. (smeh) Pred intervjujem sem odtekel deset kilometrov okoli Rožnika, da sem uskladil telo z umom, in zdaj grem v odnos. Imamo namreč ego, ki deluje v racionalnem umu, pa tudi notranji jaz, ki deluje v telesu in duši. Če smo preveč v enem ali drugem, izgubimo stik z resničnostjo. Po zaslugi mislecev Sokrata, Aristotela in Platona smo v naši kulturi um zelo povzdignili, nismo pa ga uskladili z umom telesa, zato se pogosto naš ego preveč okrepi. Tako ne opazimo drugih, razvijamo narcistično naravo, ki jo poznamo iz mitologije; Narcis ni nikoli slišal lepe nimfe Eho, ker je videl le sebe, zato je na koncu izhrepenela od neuslišane ljubezni. Podobno se zgodi, če gojimo le telesni um, kar se pogosto dogaja nekaterim športnikom. In to je naša narcistična kultura veličastnega, napihnjenega, ega. Zelo pomemben pa je še tretji um – um polja, sem spadajo odnosi, interakcija, socialna inteligenca. Smo toliko socialno inteligentni, kolikor smo sposobni povezovati svoj racionalni in telesni um z drugimi in drugačnimi posamezniki.

Moramo se zavedati, da nekatero zdravstveno osebje bolnikom sporoči diagnozo, da imajo raka, precej »neprimerno«. Kot povedo, za bolezen pogosto izvedo hladno, neposredno, celo z napovedjo, koliko dni življenja jim je ostalo. To je nesprejemljivo. Napačna komunikacija psihično ohromi bolnika in svojce ter bolnika pahne v globoko travmo.  

Torej lahko tek uporabimo tudi za to, da smo boljši v odnosih, da se bolj razumemo z drugimi?

Zagotovo, vendar le, dokler tečemo k sebi; če tečemo stran od sebe, je to pretiravanje in povzroči presežek ega. Poleg tega je tek zelo koristen, ker krepi vztrajnost in vzdržljivost, ki sta izjemno pomembni življenjski veščini; če lahko pretečemo 5, 10, 21 ali 42 kilometrov, smo vztrajni tudi na drugih področjih, laže se soočamo s stresom, negativnimi dogodki ... O vsem tem pišem v knjigi Tek ali beg, ki bo izšla kmalu. V njej obravnavam tudi nezavedne vidike teka. Kot veliko izkušnjo štejem tudi to, da sem na ljubljanski maraton pripravljal gibalno ovirane mladostnike. Sam sem začel teči, ko mi je umrla mati, njena smrt me je zelo prizadela. Prepričan sem, da nam telesno gibanje pomaga, da se vrnemo v stvarnost, da čutimo trdna tla pod nogami. Že Jung je govoril, da je človek »prima materia«.



Torej bi bilo koristno, da bi imel vsak doma košček zemlje, ki bi ga obdeloval ...

To bi bilo zelo koristno, stik z materijo je izjemno pomemben. Ali, recimo, da slikamo, kiparimo, ustvarjamo z rokami, ko nekaj primemo v roke, to ozavestimo. Kot visokošolski učitelj opažam, da nekateri študentje nimajo stika z zemljo, da so v monologu predvsem z mobilnim telefonom. Ne morem jim dati volje do moči, kot bi rekel Nietzsche, ampak jim lahko ponudim metodo, ki deluje. Zato velikokrat ustvarjamo skupinsko dinamiko in komunikacijo v paru, rišemo, slikamo, modeliramo iz gline. Če rečem študentu, naj ustvari bolečino, postane zelo ustvarjalen. Najprej stopi v bolečino, sam postane bolečina, govori skoznjo, tako pride do nezavednega v sebi. Socialne veščine, ki jih poučujem, so sestavljene iz stebra človeškosti, državljanske kulture in socialne igre. Ena izmed težav današnjega človeka je, da je pozabil biti igriv, igrivost pa je temeljna arhetipska energija. Biti igriv ne pomeni biti samo otrok; otrok je otročji, pogosto neodgovoren, igrivost pa je veselje, radost do življenja. Katera ženska pa ne bi imela rada ob sebi igrivega moškega? In nasprotno. Ampak igrivost ni dovolj, potrebni sta še dve arhetipski energiji: nežnost in ognjevitost. Vse to uporabljam tako v poučevanju kot hipnoterapiji.

Spoznal sem, da je rak predvsem bolezen duše, somatskega uma in odnosov. Travmatični odnosi iz otroštva se tako močno usidrajo v naš um, da to povzroča spremembo človeške celice. Nevroznanstveniki so odkrili, da misel spremeni celico. 

Tudi sami veliko kiparite, ustvarjate?

Ustvarjalnost je en del moje osebnosti, rad pišem pesmi in osebne literarne zapise, dnevnik sanj, modeliram iz gline ... Sicer pa sem bolj športni tip. (smeh) Grem v naravo, v gozd, s partnerico najdem stik z oljkami, ki so zdravilno drevo, stik z zemljo, mene zdravi »prima materia«. Tu si nabiram nove moči.

Tibetanci ločijo ljudi na podlagi petih elementov: zemlje, vode, zraka, ognja in vesolja. Verjamete v različne tipe ljudi?

Imamo razne tipologije, a jaz verjamem, da smo kombinacija različnih tipov. Vsak od nas je enkratna in celovita osebnost, ki se v interakciji z drugimi vsakodnevno spreminja. Ob sebi ves čas zrcalimo druge, v dobrem in slabem. Človek ni nikoli samo dober ali slab, ampak je vedno oboje. Ko to dojame, zraste. Milton H. Erickson, psihiater in hipnoterapevt, je z izjemno učinkovitimi metodami pomagal človeku, da je v svojem jazu združil slabe in dobre stvari v celoto, da je lahko ozdravel. V svoji praksi sledim predvsem dvema velikima človekoma, Miltonu H. Ericksonu in Carlu Gustavu Jungu.



Omenili ste, da je um polja, kamor spadajo odnosi, pomemben del človeka. Tudi sami ste doživeli ločitev od žene, s katero imate najstniško hčer.

Res je, tudi sam imam izkušnjo z ločitvijo. S partnerjem se ločiš, ko se izprazni vrč ljubezni, ko govorimo nerazumljive jezike ljubezni. Pomembno je, da se razidemo spoštljivo ter da je ločitvena stiska tako za partnerja kot za otroke čim manjša. Otroci ob ločitvi, ki temelji na spoštovanju in komunikaciji med bivšima partnerjema, utrdijo svojo socialno inteligenco; postanejo trdnejši v odnosih z drugimi in drugačnimi. Zadovoljen sem in hvaležen vesolju, da vsi ustvarjamo spoštljiv odnos: sedanja partnerica, jaz, hčerka, nekdanja žena. Predvsem pa sem srečen, da vzgajam hčerko z vzorom odločnega in srčnega očeta. Prepričan sem, da ima vsak človek svojo sorodno dušo, samo prisluhniti mora srcu pri iskanju prave. Partnerski odnos je najgloblji odnos, s partnerjem izmenjujemo energijo na vseh ravneh, v dobrem in slabem, in to je zdravilno. V kamrico svoje duše spustimo le redke sorodne duše. Nihče izmed nas ne želi ostati sam. Tudi raziskave kažejo, da človek prej zboli, če je osamljen.

Po drugi strani pa je ravno partnerski odnos tisti, pri katerem je potrebno usklajevanje dveh egov.

Da. Recimo, če smo strasten tekač in partnerja, ki ne želi teči, nenehno vabimo, naj gre z nami, tu ne bo vzajemnega odnosa, saj s tem zgolj krepimo svoj ego in trkamo ob njegovega. Partnerja moramo sprejeti takšnega, kot je. Morda je stopil na našo pot, da nam umirja ego, se ukvarja z jogo ali čim bolj umirjenim. Ali, recimo, če smo po duši umetnik, boem in imamo ob sebi nekoga, ki je inženir ali ekonomist. Takšnega partnerja potrebujemo, da nas usmerja na materijo. Če se partnerja ne sprejemata v različnosti, potrebujeta terapevta ali ločitev.

Edino pravo zdravilo za človeka je človek. Zdravniki in terapevti delamo v dobro človeka. Sporočilo nekomu, da ima raka, zahteva od nas globoko človeškost, plemenito dostojanstvo in upanje, da življenje nikoli ne umre. 

Nasprotja se torej privlačijo?

Skrivnost partnerskega odnosa je, da partnerja ves čas igrata dinamično igro moškosti in ženskosti; če se ženska v nekem trenutku prelevi v moško energijo, se moški prelevi v drugo vlogo. Tako moramo kot moški sprejeti, da imamo v sebi tudi ženske elemente, in nasprotno, ko se ženska sreča s svojim moškim delom narave, postane bolj ženska. Partnerja se morata naučiti izmenjevati te energije. Ker pa živimo v določenih kulturnih vzorcih, smo naučeni, da je moški to, kar se kaže kot klasično moško, ter nič drugega, in tako pridemo v konflikt.

Doktorirali ste na temo psihologije množic, magistrirali iz slovenskega javnega mnenja in odnosa do represivnega aparata. Kakšen je odnos posameznika, Slovenca, do družbe, do oblasti?

Živimo v družbi, v kateri nam primanjkuje pozornosti na posameznika in na stvari. V interesu oblasti je, da pozornost preusmerja drugam. Rešitev je v razvijanju državljanske kulture in zavesti. Človek bo dvignil zavest le takrat, ko bo okrepil pozornost in odstranil strah, ko se bo soočil s svojo temno platjo podzavesti. Strah je v interesu obvladovanja množic, zato bi morali učitelji in vsi ljudje biti v službi človeškosti. Posameznike bi morali ozaveščati, jim dajati priložnosti, da sami najdejo pot, da so ustvarjalni na sebi lasten način. Živimo v nevarni kolektivni ego zavesti, kjer ljudje z zelo močnim egom obvladujejo ljudi, ki so prestrašeni in zaspani. Obenem živimo v svetu primitivne zavesti, nasilja, svetu kemične zasvojenosti, zasvojenosti z odnosi ... Theodor Adorno bi rekel: »Prebudimo ljudi iz kolektivnega sna!« In ravno s hipnozo in transom – saj sta to stanji koncentrirane pozornosti – postanemo ustvarjalni, sami najdemo poti, se učimo. Hipnoza je orodje, ki nam med drugim omogoča, da se kreativno učimo in odstranimo strah. Te pomoči človeku, pa tu se ne bi omejil zgolj na hipnozo, je premalo. Premalo je ljudi, ki bi dovolj sočutno hodili ob človeku. Šele ko zdržimo pogled na bolečino drugega, skozi lastno travmo, dvignemo zavest. Jung je to poimenoval arhetip ranjenega zdravilca. Torej, če želim biti terapevt ali notranji sopotnik, se moram v osebo tako vživeti, da jo podoživim, da ustvarim zavezništvo, da skupaj najdeva cilj in označiva pot do njega.



S partnerico, bioenergetičarko Barbaro Hrvatin, sodelujete z alternativno skupino Can Safe, ki pomaga rakavim bolnikom in njihovim svojcem. Ste v tem primeru tudi vi »ranjeni zdravilec«?

Da, tudi jaz imam v sebi arhetip ranjenega zdravilca, srečanja z rakavimi bolniki se me globoko dotaknejo. Z Barbaro pri obravnavi bolnikov včasih sodelujeva celostno; ona pomaga z bioenergijo in radiestezijo, jaz s hipnoterapijo. To delo, če mu sploh lahko tako rečem, sprejemam kot nekakšno hvaležnost. Obenem sem spoznal, da je rak predvsem bolezen duše, somatskega uma in odnosov. Travmatični odnosi iz otroštva se tako močno usidrajo v naš um, da to povzroča spremembo človeške celice. Nevroznanstveniki so odkrili, da misel spremeni celico. Zdravje človeka je v pozitivni misli, v dejavnosti in okoliščinah, v katerih bi imel čim manj negativnega stresa. So pa seveda ljudje, ki niso v stiku s svojim telesom, ne verjamejo v nič drugega kot razum, in tu potem nastane težava.

Kako pomagate rakavim bolnikom?

Predvsem sem sočuten, skušam jim prisluhniti, poiskati njihove pozitivne spomine in aktivnosti, opazovati neverbalno govorico, nato si prizadevam za dober stik, tudi če je to le kanček nasmeha. Pri tem si pomagam z različnimi pristopi in metodami, z znanjem iz nevrolingvistike, psihologije, coachinga in hipnoterapije. Če je oseba, obolela z rakom, na začetku soočanja z boleznijo, ji zelo pomaga, da spremeni svojo misel in pogled na bolezen. Pri tem pa je pomembna podpora svojcev.

Moramo se zavedati, da nekatero zdravstveno osebje bolnikom sporoči diagnozo, da imajo raka, precej »neprimerno«. Kot povedo, za bolezen pogosto izvedo hladno, neposredno, celo z napovedjo, koliko dni življenja jim je ostalo. To je nesprejemljivo. Napačna komunikacija psihično ohromi bolnika in svojce ter bolnika pahne v globoko travmo. Terapevti potrebujemo veliko časa, da to travmo preokvirimo, spremenimo prepričanja in okrepimo pozitivne spomine. Človeku pokažem, da so še druge možnosti, da se spoprime z boleznijo, da rak ni smrt. S spremembo miselnega vzorca, tudi v globoki hipnozi, spozna, da je še vedno živ in bo živ in srečen. Obstajajo primeri, ko so zdravniki napovedali rakavim bolnikom samo še nekaj mesecev življenja, potem pa so se odpravili na potovanje in živeli še mnoga leta.

Naša družba in odnosi temeljijo na prepovedih in zapovedih ter zelo malo na dovoljenjih. 

Ker so pozabili na bolezen?

Spremenili so misli, življenjski slog, odnose. Povezali so svoj ego z notranjim jazom, našli ustrezno sobivanje z naravo. Seveda ne govorimo o čudežih, govorimo o človeškosti. Edino pravo zdravilo za človeka je človek. Zdravniki in terapevti delamo v dobro človeka. Sporočilo nekomu, da ima raka, zahteva od nas globoko človeškost, plemenito dostojanstvo in upanje, da življenje nikoli ne umre. Kako mu povedati, da ima neozdravljivo bolezen? Ali lahko in na kakšni podlagi sodimo, da je nekaj neozdravljivo? Premalo vemo o nas samih, celovitosti kozmosa in narave. Znanost naj plemenito pomaga človeku, zato smo jo ustvarili. Vzemimo ji nekaj hladnosti in jo oplemenitimo s prijaznostjo. Prijaznost zdravi, sploh v današnjih časih. Vse to izrekam iz sočutja do ljudi, ki jim pomagam, in globoko iz svojega srca.

Besede bolijo, besede so orožje, je rekel Bertolt Brecht.

Freud in Jung sta raziskovala proste asociacije. Zdravila sta z besedami. Kako hitro človek pomisli in izreče besedo? Zelo hitro. Vendar ko jo enkrat izrečemo, je ne moremo vzeti nazaj. Najprej bi morali premisliti in šele nato povedati. Tega se ne zavedamo dovolj, veliko govorimo in premalo poslušamo.

Pogosto se zapletemo tudi v lastno lingvistiko, na primer rečemo: »Jaz bom shujšala. Pa saj ne morem shujšati, potem mi bo še huje!« Ali pa: »Nikoli mi ne bo uspelo.« Poglejte, koliko nikalnic je v tem stavku, pa le enkrat uporabim besedo uspeti.



Torej bi bilo enostavneje reči: Uspelo mi bo!

Tako je. Nikoli nikalnic, ki so sicer v slovenski kulturi zelo prisotne. Naša družba in odnosi temeljijo na prepovedih in zapovedih ter zelo malo na dovoljenjih. Kolikokrat starši rečejo otroku: »Dovolim ti, da si to, kar si.«? Po navadi rečejo: »Ne bodi tak kot drugi, ne obnašaj se tako grdo, ne delaj tega, ne delaj onega, ne, ne, ne, pazi ...!« To so vzorci, ki jih prenašamo iz ene družinske kulture v drugo, jih utrjujemo z jezikom. In nezavedno, po Jungu, govori tudi skozi jezik.

Pri raznih travmah, tesnobah, strahovih, zasvojenostih ljudje ne najdejo varnosti, težko stopajo v pozitivne spomine. Ko jih vprašam: »Ali se spomnite kakšnega prijetnega dogodka, kraja, v katerem ste bili?«, pogosto njihov spomin zamrzne. 

Pravite, da je vedno pot. Kako jo lahko najdemo?

Ko se skozi bolečino matere rodimo v svet, je naš primarni občutek občutek varnosti. Najprej v zavetju matere, potem v okviru družine ter ljudi, ki jih imamo radi. To se mi zdi zelo pomembno. Pri raznih travmah, tesnobah, strahovih, zasvojenostih ljudje ne najdejo varnosti, težko stopajo v pozitivne spomine. Ko jih vprašam: »Ali se spomnite kakšnega prijetnega dogodka, kraja, v katerem ste bili?«, pogosto njihov spomin zamrzne. To je tudi znak, kako močno lahko travmatičen dogodek vstopi v podzavest ter prekrije celo množico lepih dogodkov. In trans med drugim deluje tako, da prikliče pozitivne spomine.

Torej je lep spomin naša pot, naš varni kraj?

Je. Zato pravim ljudem: Ustvarjajmo in negujmo lepe spomine, hranimo fotografije, ustvarjajmo si resnične in pravljične svetove, delajmo lepo z ljudmi. Upajmo si, poglejmo človeka v oči. Spominjajmo se, beležimo, zapisujmo z roko na papir, družimo se, berimo skupaj! Živimo ta trenutek. Saj ko bomo dosegli starost in upajmo, tudi modrost, se bomo s širokim srcem potopili v prijetne spomine in rekli: Kako lep je ta svet.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE