Psihologinja Terri Apter: Nič ni bolj toksičnega kot sram

»Pohvala nam lahko povrne moči bolj kot hrana. Graja nas lahko rani in poniža, nas oropa dostojanstva, ponosa in veselja,« je zapisala psihologinja in pisateljica Terri Apter v knjigi Moč pohvale in graje.

Kako ste dobili idejo, da si hvala in graja zaslužita posebno knjigo?

Prvič se mi je posvetila, ko sem kot mlada raziskovalka snemala izmenjave med dojenčki in njihovimi mamicami. Takrat sem res z vsem bitjem začutila, da je takoj po hrani, zraku in vodi naša največja potreba stik z drugimi človeškimi bitji. In zato je logično, da smo naravno opremljeni z neverjetno izostrenim sistemom čutenja, kako se drugi odzivajo na nas. Ta naša zmožnost je eno najosnovnejših orodij za preživetje, sploh ker se rodimo popolnoma odvisni od drugih.

Hvala in graja sta za malo človeško bitje med najosnovnejšimi učnimi metodami. »Bravo!« in »Fuj!« nas predvsem usmerita, kajne? Nas naučita, da je nekatero vedenje zaželeno, spet drugo pa povsem nedopustno.

V resnici gre za mnogo več. Če otrok ni deležen zadostnih rednih odmerkov hvale, se njegovi možgani preprosto ne bodo enako kakovostno razvili. Pravzaprav bodo zaradi izostanka hvale za vedno poškodovani.

V psihološki stroki je dolga desetletja vladalo prepričanje, da je graja po definiciji nekaj slabega. Da morata imeti otrok in starš same pozitivne izmenjave – idealno prav nobene negativne. To se je izkazalo za zelo zelo škodljivo.   

Neverjetno.

Kadar obličje mame ali očeta izžareva hvalo, dojenčkove možgane preplavijo endorfini in oksitocin. Ugodje, ki ga ob tem doživlja, je zanj najboljša motivacija, da si še naprej zagotavlja njuno pohvalo. Če odrašča v zdravi družini, je torej hvala naravno orodje za učenje in optimalen razvoj.

Mati narava še enkrat več demonstrira svojo genialnost!

Najbrž še bolj, kot si mislite. Otroci, ki vsak dan izkusijo hvalo, preprosto kažejo boljše dosežke. To so potrdile tako raziskave pri njihovih treh kot pri desetih letih. Pri tistih, ki niso bili deležni hvale, so opazili otopele odzive v možganskih mrežah – zlasti v tistih, ki so povezane z učenjem in motivacijo. Še enkrat: hvala je ključni gradnik zdravih možganov in potrebe po njej nikoli ne prerastemo.



Kaj pa graja? Je enako pomembna za normalen razvoj?

Ne. Graja je sicer izjemno pomembna, a vseeno ne toliko kot hvala. Je pa dejstvo, da nas je evolucija opremila tudi z neverjetno izostreno občutljivostjo za grajo. In glede na to, kako močno smo se programirani odzvati nanjo, je je zelo hitro preveč. Opozorila bi, da otroci tudi zanemarjanje doživijo kot eno najhujših in najbolj ogrožajočih oblik graje. Stresni hormoni, ki se pri tem sprožijo v njih, tudi trajno poškodujejo razvijajoče se možgane. Ampak!


Ampak?

Ja, tu je treba primakniti resnično velikanski ampak. V psihološki stroki je dolga desetletja vladalo prepričanje, da je graja po definiciji nekaj slabega. Da morata imeti otrok in starš same pozitivne izmenjave – idealno prav nobene negativne. To se je izkazalo za zelo zelo škodljivo.

Tako kot vsak ekstrem.

Takšna nepretrgana harmonija med starši in otroki je ne samo škodljiva, temveč je na koncu koncev tudi povsem nemogoča. In zaradi takih zablod so se številni starši cela desetletja miselno bičali, ker niso bili ves čas zmožni popolnih odzivov. Kot da bi bila to sploh kdaj dejanska možnost!

Kako torej najti zdravo ravnovesje?

Kot osnovno vodilo velja posvojiti, da je pohvala v povprečju boljša kot graja. S pametno in primerno odmerjeno hvalo skoraj vedno dosežete boljše rezultate.

Otroka je treba hvaliti za napor in vztrajnost, ne za talent ali inteligenco. Hvaliti je treba predvsem delovne navade. Torej: »Bravo! Poglej, kakšen napredek si naredil, ker si vložil toliko truda! Čestitam!«  

Kot je zapisala slovita pisateljica Astrid Lindgren: »Zelo malo je tega, kar lahko iztepemo iz otroka. In zelo malo je tega, česar ni mogoče iz njega izvabiti z objemi.«

Tako. A pozor, vsa hvala ni enako dobra! Daleč od tega. To je samo še ena zabloda iz časov, ko so starše učili, naj svoje otroke ves čas tuširajo s hvalo. Saj si predstavljate: »O, bravo! Zbudil si se! Dejansko si vstal iz postelje! Kako čudovito!«

Ha, ha, težava je v tem, da sploh ne karikirate.

Ali pa samo čisto malo. »Prišla si dol k zajtrku! In zdaj si boš še sama namazala svoj toast! Izjemno!« No, okej, zdaj pa mogoče že malo karikiram … (smeh) Ampak če jih starši takole oblivamo s hvalo, zapravljamo eno od svojih najosnovnejših mentorskih sredstev. S takim tuširanjem se otroci prav ničesar ne naučijo. Kvečjemu nasprotno! In na takšno hvalo se človeška bitja zelo hitro tudi rada navadimo.

Kot na vsako drogo.

Kot na vsako drogo, ja. To so jasno potrdile tudi številne raziskave. Otroci, vajeni nenehnega rutinskega hvaljenja, postanejo od njega tako odvisni, da se brez njega sploh komajda še lotijo kake naloge.


Pa saj je logično …

No, iz tega jasno sledi, da je treba hvalo na svojih otrocih sicer uporabljati vsak dan, ampak kot skrbno odmerjeno zdravilo. In še eno zelo pomembno praktično dognanje: otroka je treba hvaliti za napor in vztrajnost, ne za talent ali inteligenco. Hvaliti je treba predvsem delovne navade. Torej: »Bravo! Poglej, kakšen napredek si naredil, ker si vložil toliko truda! Čestitam!« Pa še na nekaj bi opozorila. Pri hvali se moramo truditi biti čim bolj iskreni. Otroci zelo dobro vedo, kdaj je pristna in kdaj hlinjena. In starše na to tudi opozorijo. Samo prisluhniti jim je treba. Pa saj prav za to vendar gre! Ko recimo devetletnica na papir vrže nemarno čačko, niti ne pričakuje, da jo bodo zaradi nje oblivale fanfare slave. Pričakuje pa, da bo večino časa deležna resnega prijateljskega odziva na to, kdo je in kaj skuša s svojim izdelkom izraziti.

S to mislijo bi lahko tudi sklenila intervju. A naj vas vseeno vprašam: če moramo hvalo pri otrocih skrbno odmerjati kot zdravilo, kako je potem šele z grajo?

Prav imate: pri njej je treba paziti celo še bolj! Vedno tvegamo, da v grajanem vzbudimo občutek, da ni vreden ljubezni. In če gre za otroka, to v njem praviloma vzbudi hude občutke sramu. Nič pa ni za zdrav razvoj tako toksično kot sram! To seveda ne velja samo za naše otroke, temveč tudi za starše, partnerje in sodelavce. Ko smo izpostavljeni graji, v hipu zakrknemo v tako defenzivo, da praviloma sploh ne slišimo, kaj grajajoči dejansko pravi.

Graja je za večino pravzaprav tako boleča, da nam izklopi tisti žlahtni sprednji del možganov, kjer domujejo prisebnost, inteligenca in empatija.

Tako. In potem se avtomatično aktivira vezje za protinapad: »Kaj?! JAZ?! JAZ da sem tak in tak?!? Ne, TI! TI si tisti, ki …«

Osnovno vodilo zdrave graje je: vedno kritiziramo konkretno dejanje ali njegov izostanek, kajne? Nikoli pa osebnosti ali celo narave kritiziranega.

To je tako pomembno, da bi si veljalo v vsakem prostem trenutku ponavljati kot mantro, vse dokler nam to vodilo dodobra ne pronicne v podzavest.


Brez razumevanja osnovnih zakonitosti graje in hvale tudi ne moremo razumeti, kako deluje zakonsko življenje. V knjigi Pomežik Malcolma Gladwella sem prebral, da je mogoče s skrbnim opazovanjem pogovora med partnerjema precej natančno napovedati, ali bosta dolgoročno ostala skupaj. In to celo kar z več kot 90-odstotno zanesljivostjo.

Tako nekako.

In glavni dejavnik napovedi je, koliko sta v opazovanem obdobju izmenjala pozitivnih in koliko negativnih izjav. Sem si prav zapomnil?

Ste, zelo dobro.

Sem si prav zapomnil tudi to, da je za napoved trajne skupne sreče potrebno razmerje pet hvalilnih izjav za vsako grajajočo?

Tako je. Ob tem dognanju bi se veljalo zamisliti nad tem, s kakšno lahkoto izrekamo določene sodbe. Te so lahko tudi precej iz trte izvite ali pa so bistveno manj kot z dogodkom povezane z izkušnjami iz našega otroštva.

Ena naših najpomembnejših življenjskih nalog je, da se ves čas sprašujemo o pravilnosti naših sodb. To je pravzaprav eden najosnovnejših delov službe, ki smo jo prevzeli, ko smo postali človeško bitje.

Ta naloga je vseživljenjska in prav res ključna za kakovostno preživetje nas vseh, sploh ker je oblikovanje sodb v tako zapletenem svetu tako zapleten proces. Pri tako zamotanih vprašanjih, kot so pred nami danes, nam intuicija pogosto preprosto ne more pomagati.

Oziroma nam lahko celo pošteno škodi, zlasti ker se ima v svoji skriti srčni kamrici prav vsak od nas za medgalaktičnega šampiona v zdravi pameti.

(smeh) Lepo ste to povedali. Ves čas se moramo spraševati: »Sem posameznim dejavnikom pripisal pravilen pomen? So se vmes pojavili novi podatki, zaradi katerih moram posodobiti prepričanja?« Nekateri ljudje trpijo za prav uničujočim mankom zmožnosti spreminjanja dotedanjih stališč.

Hočete reči, da zato trpi predvsem njihova okolica?

Seveda, s takimi je praviloma precej nemogoče živeti. A tudi sami čisto dovolj trpijo, pa če se zavedanje o tem trudijo še tako izriniti na obrobje zavesti. Njihova nezmožnost spreminjanja prepričanj je tudi tista, ki najbrž največ prispeva k izbruhu vojn in podobnih družbenih katastrof.

Z grajo vedno tvegamo, da v grajanem vzbudimo občutek, da ni vreden ljubezni. In če gre za otroka, to v njem praviloma vzbudi hude občutke sramu. Nič pa ni za zdrav razvoj tako toksično kot sram! To seveda ne velja samo za naše otroke, temveč tudi za starše, partnerje in sodelavce. Ko smo izpostavljeni graji, v hipu zakrknemo v tako defenzivo, da praviloma sploh ne slišimo, kaj grajajoči dejansko pravi.   

V knjigi opozarjate, da je posebno nesrečen pojav za kakovost naših sodb dvig družbenih omrežij.

O, prav res! So idealno okolje za razvijanje plitvega razmišljanja in slabe presoje, naravnost idealno gnojišče črno-belega pogleda na svet. Okolje, kakršno opogumljajo razni facebooki in twitterji, bistveno povečuje hitrost, s katero oblikujemo sodbe. Obenem pa občutno niža njihovo zanesljivost. Narcistično ozračje »mi-proti-njim«, ki se ob tem ustvarja, tudi manjša verjetnost, da bomo iskali dodatna dejstva ali pojasnila posameznega vprašanja.

Večkrat ste že javno pozvali k uvedbi posebnih tečajev družabne pismenosti. Tam bi se državljani lahko naučili vsaj osnovne realpolitike novih digitalnih pokrajin, ki jih naseljujemo. Česa bi jih najprej naučili, če bi se v sklopu takih tečajev znašli v vlogi učiteljice?

Oh, ljudi bi bilo treba vsaj opozoriti, kakšen učinek ima na nas okolje, v katerem smo sproti ves čas deležni tako instantne in tako množične sodbe velike skupine ljudi. Kako naša potreba po množičnem odobravanju pogosto grobo blokira našo voljnost in zmožnost presojanja dejstev. Ali pa kako hitro lahko, ko smo deležni graje, otrpnemo v bojevitost, namesto da bi se o predmetu pogovora raje dodatno izobrazili. Poleg tega delujejo všečki in retviti kot izjemno močna oblika hvale.


Človeku res ni treba biti psihiater, da bi opazil, da mnogi storijo tako rekoč vse, da bi bili deležni novega nagrajujočega odmerka. Prav imate: facebook deluje kot nekakšen giga amfiteater za hvalo in grajo. Pravzaprav gre za hvalo in grajo na steroidih. Nikoli v zgodovini ni človeštvo poznalo česa primerljivega.

In če že nabirava točke za obtožnico … Družbena omrežja preprosto niso okolje za nianse. Nianse so pa še kako potrebne pri ocenjevanju soljudi in njihovih dejanj. Razmišljati bi morali tudi o tem, kako vsaj malo zajeziti preganjanje, ki se na družbenih omrežjih vrsti nad posamezniki. Prav imate, da je to graja na steroidih. In ljudje smo dejansko biološko ustvarjeni tako, da bomo storili marsikaj, da bi se izognili graji. Ne razumite me narobe: družbena omrežja so čudovita tehnologija in jih je mogoče uporabljati za marsikaj zelo koristnega. Ampak kar se tiče izražanja mnenj in statusov, so izjemno nevarna.

Hm, ampak kaj ni prav izražanje mnenj in statusov tako rekoč vse, kar počnemo na facebooku?

(smeh) Saj zato pravim, da je vse skupaj tako nevarno. Prav zato ves čas pozivam, da vsaj naše mlade izobrazimo o spletnih bližnjicah in stranpoteh. Pa tudi sami bomo veliko naredili zase in za druge, če se bomo ves čas opominjali, da so za razumevanje sveta potrebne nianse. In da je treba svoja prepričanja ves čas posodabljati. Mislim, da bi ljudje pri teh kompleksnih procesih potrebovali malce pomoči in da bi si jo tudi zaslužili. Prepričana sem namreč, da si velika večina človeških bitij želi biti poštena in razumna. Poskusi z zelo majhnimi otroki so, vsaj zame, precej jasno dokazali, da smo po naravi dobro hoteča bitja, biološko nagnjena k sodelovanju in poštenosti. Je pa ob vseh disfunkcijah v našem okolju žal za mnoge velik izziv takšni tudi ostati.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE