Prof. Dr. Marija Strojnik: Moja teorija je, da imaš lahko samo tri otroke

Ko je Marija Strojnik spremljala človekov prvi pristanek na Luni, o vesoljskem raziskovanju še ni razmišljala. Tedaj gimnazijska maturantka tudi ni načrtovala, da bi študirala fiziko v ZDA. S svojim plodovitim delom se danes uvršča med petsto najpomembnejših znanstvenikov 21. stoletja. Leta 1996 je kot prva ženska v zgodovini prejela prestižno nagrado Georgea W. Goddarta, ki jo podeljuje mednarodno društvo za optiko in fotoniko. Na njen največji prispevek, inteligentni sistem za avtonomno optično navigacijo satelitov po zvezdah, ki jo je razvila kot nujno tehnologijo za raziskovanje daljnih planetov za Naso, se zdaj zanaša vsak, ki uporablja mobilni telefon. Pri optičnem raziskovalnem centru univerze v Leonu v Mehiki se posveča raziskovanju metode za zaznavanje planetov zunaj sončnega sistema. V Ljubljani je bila na jubilejnem, 25. slovenskem festivalu znanosti. Bila je njegova častna pokroviteljica.

Letos zaznamujemo 50. obletnico izjemnega mejnika v zgodovini človeštva – prvega pristanka človeka na Luni. Vi ste prenos spremljali še v Ljubljani, ravno vpisani na študij fizike, kajne? Kako se spominjate dogodka?

Mama in oče sta bila v Ameriki – mama je z očetom, ki je bil tedaj že eno leto na newyorški univerzi Cornell, veliko potovala, kot sestra med štirimi brati sem tako imela precej obveznosti doma –, prvi pristanek človeka na Luni sem si ogledala v prostem času. Sama. Rusi so bili zelo uspešni v osvajanju vesolja, vendar tega niso znali podati ljudem tako kot Američani. Vzbudili so navdušenje nad pristankom na Luni, še več, podvig so podali tako, da je to uspeh človeštva. Pravzaprav smo vsi imeli občutek, kot da smo del raziskovanja vesolja. Menila sem, da bi bila gotovo vključena v dogajanje, če bi živela v Los Angelesu.

Človeštvo mora najti način, da ženske lahko imajo otroke in obdržijo službo, ki so je vredne. Mislim, da je treba z vsemi ženskami delati samo bolje, toliko bolj, ko imajo majhne otroke, ker nas moški še niso sposobni nadomestiti. 

Kaj dejansko pomeni ta dogodek izpred 50 let danes in zakaj ni bilo naslednjega koraka, temveč so opustili program Apollo?

Pošiljanje človeka na Luno in varna vrnitev na Zemljo je izjemen podvig in še zmeraj velja za uspeh. Načrti ponoviti podvig misije Apollo in znova osvojiti Luno so. Na naš naravni satelit naj bi prva v zgodovini stopila ženska, odprava se bo imenovala Artemis – po Apolonovi sestri dvojčici. Vendar je projekt ponovitve raziskovanja Lune danes mnogo bolj zapleten, ker so instrumenti tehnično precej bolj izpopolnjeni, digitalizirani, kar po domače povedano pomeni, da več ko je koleščkov, ki se morajo vrteti, več možnosti je, da gredo stvari narobe. Gledano nazaj in kolikor poznam ZDA, si človeški duh ne more predstavljati, kako draga je misija s človeško posadko na Luno, kot tudi koliko inženirjev in znanstvenikov je s svojim znanjem sodelovalo pri projektu. Denimo, samo na računalniku je v najbolj intenzivnem obdobju pred petdesetimi leti delalo tristo ljudi. In še je malo manjkalo, pa bi modul pristal sredi velikih kamnov, šele po pristajalnem manevru Neila Armstronga je Orel dosegel skoraj popolnoma ravno ploščo na površini Lune.

Morje tišine.

Tako je. Sicer bi pristali v morju smrti. Američani so pozitivno usmerjeni in kar se konča dobro, je dobro. Naj končam … Naftna kriza v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja je prizadela svetovno gospodarstvo in zaradi podražitve cene surovine se Američani niso več zanimali za naslednji korak na Luni, ampak bolj za to, koliko ur morajo čakati na bencinskih črpalkah. Kajti brez avtomobila ne morejo. Živela sem zelo blizu avtobusne postaje, a mestni avtobus je vozil bolj kot ne brez potnikov. Včasih sem se peljala, iz principa, a kaj ko je bil tudi precejšni nered z voznimi redi. Ko so bile hčere mlajše in živele z mano, smo bile torej štiri in seveda smo imele štiri avtomobile. A če me vprašate, je slabo biti odvisen od avtomobila.

Hčere so zdaj odrasle ženske. Ali vaša znanstvena kariera zaradi materinstva ni bila omejena?

Moja teorija je, da imaš lahko samo tri otroke. Najmlajšega nosiš v roki, drugorojenca držiš za roko in upaš, da mu bo najstarejši podal roko. Tega, ali mu jo bo res ali ne, ne moreš kontrolirati. Da, materinstvo je zahtevno. Ko sem hodila v službo, so se mi včasih zapirale oči, kot recimo okoli štirih zjutraj, ko se ti po navadi spi, če moraš ravno vso noč delati. Zdaj se lahko nasmehnem ob spominih, vendar ni prav, da človek svoje življenje tako ogroža – pri petdesetih kilometrih na uro na nasprotnem voznem pasu tvegaš trk. Vedno sem menila, da ima Slovenija dobre pogoje za zaposlene ženske in njihove pravice do odsotnosti z dela zaradi poroda, vendar po drugi strani, če ostane doma, izgubi položaj, ki ga je že dosegla, kljub morda dodatnim denarnim sredstvom. Človeštvo mora najti način, da ženske lahko imajo otroke in obdržijo službo, ki so je vredne. To je moje mnenje. Nisem pa se še dokopala do dobre teorije, kako bi bilo to mogoče. Kar ne pomeni, da ne obstaja: po mojem bi morale delati skrajšani delovni čas, ko so otroci mlajši, denimo štiri ali šest ur – tako bi ostale aktivne na svojem področju in imele več časa za otroke, družba bi seveda morala poskrbeti za vrtce, kjer so otroci lahko po nekaj ur na dan. Veste, če ljudje hočejo najti rešitve, jih vedno najdejo. V to trdno verjamem. Mislim, da je treba z vsemi ženskami delati samo bolje, toliko bolj, ko imajo majhne otroke, ker nas moški še niso sposobni nadomestiti.

Ljudje so zelo nepotrpežljivi do tujcev, in to povsod. Osamljenost ima veliko ravni. Najslabši del je, ker ne razumeš kulture. Recimo, stara sem bila 19 let, ko sem se za očetom preselila v ZDA, ampak nisem bila prav veliko v družbi vrstnikov, ker sem bila izolirana. 

Povejva: študij fizike ste nadaljevali na državni univerzi v Arizoni, kjer ste bili edina ženska v letniku. V moškem svetu znanosti ste občutili diskriminacijo, kajne?

Tako je. Takrat še nismo poznali besede diskriminacija oziroma je bila rezervirana za temnopolte. Odnos do mene je bil tak: »Zakaj si ti šla na fiziko?« Ali: »Kaj boš pa potem delala?« Po drugi strani so bili tudi komplimenti, češ: »Moraš biti pa res inteligentna, da greš na fiziko.« Ampak besedni komplimenti niso vredni zlata. Čutila sem se izolirano in osamljeno. Rada povem, da sem vpisala predmet, ki se je imenoval zgodovina glasbe, in kolegica mi nikoli ni hotela pomagati, če kakšne besede nisem razumela. Ko smo dobili nazaj prvi izpit, sem dobila A plus, ona pa C (v ameriškem izobraževalnem sistemu se izpiti ocenjujejo z ocenami od najvišje A do najnižje F, op. p). Nenadoma se je začela obračati k meni, seveda nisem bila toliko maščevalna, da ji ne bi odgovarjala. Ljudje so zelo nepotrpežljivi do tujcev, in to povsod. Osamljenost ima veliko ravni. Najslabši del je, ker ne razumeš kulture. Recimo, stara sem bila 19 let, ko sem se za očetom preselila v ZDA, ampak nisem bila prav veliko v družbi vrstnikov, ker sem bila izolirana. Po drugi strani sem nameravala doštudirati in se vrniti v Ljubljano. Želja mojih staršev je bila drugačna. Poslušala sem jih. Tako sem bila vzgojena.

Vaš oče je sestavil prvi slovenski elektronski mikroskop. So vam bili geni za znanost položeni v zibelko?

Meni gresta inženirstvo ali fizika, nedvomno imam gene po očetovi strani. Nisem bila posebno zgovorna, javno nastopanje ne bi bilo zame, jeziki tudi niso bili dobra možnost, v matematiki in fiziki sem bila pa dobra. Atom me je zanimal od sedmega razreda osnovne šole.

Govorite slovensko, mar razmišljate v angleščini ali španščini, saj zdaj delate v raziskovalnem centru za optiko v Leonu v Mehiki?

Ne razmišljam v nobenem jeziku, sem na stopnji, ko nisem vezana na jezik. Mislim v tistem jeziku, v katerega kulturi sem tisti hip. Če se pogovarjam z ljudmi v slovenščini, je slovenščina jezik, v katerem razmišljam. V španščini razmišljam včasih čisto običajne stvari. Moj najgloblji jezik je seveda angleščina. Je jezik znanosti in tudi tisto, kar mi je najpomembnejše, je doma v angleščini. To so moji otroci.

S pokojnim možem sta hčerkam dala ameriška in slovenska imena: Maureen Ana, Susan Alenka in Michelle Katka. Kako to, da jih slovensko niste naučili?

Imam močno mnenje o tem, da je treba naučiti otroka prvi jezik. Pri mojih hčerah je bil njihov prvi jezik angleščina, ker sva z možem oba govorila angleško. Torej, poudarek je bil na angleščini in govoriti veliko tisto malo časa, ko sva bila oba doma. Bilo je najlažje in tudi najhitreje, skakati iz enega jezika v drugega hitro postane zapleteno. Torej, ponavljam, ključno za otroke je, da z njimi veliko govoriš. Zato: posveti se svojemu otroku, kolikor se moreš, v tistem jeziku, ki ga ti najbolj ljubiš, s tem mu daš vse tiste ideje, strukture, ki jih sicer še ne zna ponoviti, ampak se že tvorijo v njegovih možganih. Kasneje, med petim in desetim letom, naj se začnejo učiti drugi jezik. Ena mojih hčera je sorazmerno pozno začela govoriti, ampak ko je, je tvorila popolne stavke. Skoraj pika je bila na koncu. Ker sem delala, sem ves čas, ki sem ga imela za dekleta, porabila za to, da sem z njimi govorila. In zelo rade smo hodile plavat. Kljub temu da sem govorila z naglasom, so se hčerke naučile izvrstno angleščino. Pa se je ena žleht mama čudila: »Kako to, da tvoji otroci tako dobro govorijo angleško, ti pa tako slabo?« Pač ni razumela, na koliko načinov se otrok nauči jezika – ne samo od staršev, ampak tudi od vseh drugih ljudi, s katerimi ima opravka. Jaz pa, no, jaz bom vedno imela naglas v angleščini.

Ljudje v Ameriki, bržkone tudi Evropejci, so željni tega, da povedo vse o sebi pa še več. Jasno, na družbenih omrežjih. Če hoče kdo vedeti kakšne informacije, ne potrebuje tako imenovanega velikega brata, ker je večina mladih ljudi odprta knjiga. Veliki brat v Ameriki je mogoče google. 

Ljudje na nočnem nebu opazujemo zvezde, znanstveniki tudi, vendar to delate drugače, kajne? O čem razmišljate, ko gledate v nebo?

Zvezde so zelo pomemben del naših življenj. Ljudje so potovali z njihovo pomočjo od nekdaj. Naš svet je velik zgolj toliko, kolikor daleč lahko gremo in se še vrnemo domov. Ko sem se vrnila v Ljubljano, sem se na avtobusni postaji zazrla v nočno nebo. Ah, to je pa Orion, sem vzkliknila. Doma sem, kjer koli so tiste zvezde, ki jih prepoznam.

Vaš največji tehnični dosežek danes uporabljamo vsi, ki imamo pametni telefon. Lahko razložite, kako ste razvili inteligentni sistem za navigacijo po zvezdah?

Določene zvezde se že dolgo uporabljajo kot navigacijske ceste, ker se ne spreminjajo. Vidiva jih, vi in jaz. Torej, zanje vemo, kje morajo biti. Če denimo ne vidimo ozvezdja Orion tam, kjer bi moralo biti, vemo, da nismo tam, kjer bi morali biti. Za instrument to seveda ne drži, ker ne »vidi« zvezd tako, kot jih vidimo mi. Stroj tudi ne zazna konstelacij, kot jih spoznamo ljudje. Zanje so samo točke. Koordinate točk. Delala sem v laboratoriju za reaktivni pogon kalifornijskega tehnološkega inštituta, ki sodeluje z Naso pri raziskovanju vesolja z robotskimi sondami, ki naj bi se v prostoru same orientirale. Projekt je bil v podporo misiji Cassini, sonde, ki je raziskovala Saturn. Pri raziskovanju oddaljenih planetov je dolga komunikacija med znanstveniki na Zemlji in sondo, ki ji pošiljajo informacije o tem, kje je glede na fotografije polja zvezd. Denimo, ko greste na sprehod ali do trgovine in vidite vse stvari ob poti, ki jih morate videti, veste, da ste na pravi poti. Če denimo pošljete hčerko in bo morda ona zavila čez cesto in na levo, ko ni treba, nenadoma ne bo več videla nečesa, kar pozna, in bo uporabila svoj pametni telefon ter poklicala: »Mami, izgubila sem se.« No, mi nočemo, da se naša medplanetarna sonda izgubi, zato znanstveniki na Zemlji pošljejo ukaze, naj spremeni smer, če gre po napačni poti. Kot bi vi svoji hčeri, če ima telefon s sabo, kot ga imajo mladi dandanes. Med nama rečeno, če se otrok izgubi, je to dober način, da vi veste, kje je. To je veliko bolje, kot da bi kakšen tujec pristopil do nje in jo nagovoril: »Tvoja mama me je poslala.« Mnogo bolje. No, toliko v napotek. Naj nadaljujem: stroj dobi napotek o spremembi smeri, ampak popravek je vedno deset ur prepozen. To se pravi, da porabi veliko energije brez koristi. Če pa ima sonda algoritem za izračun, kje je glede na posredovane slike zvezd v vidnem polju satelitske kamere, je to zelo koristna stvar. Avtonomni optični navigacijski sistem temelji na razpoznavanju zvezdnega polja. Za na novo razvit algoritem je bilo treba identificirati najmanjše število karakteristik zvezd in odkrili smo vzore za prepoznavanje: tri zvezde in dva kota med njima (iztegne tri prste za primerjavo, op. p.) V poskusu je avtonomna inteligentna kamera z vgrajenim zvezdnim katalogom in računalnikom z algoritmi delovala, kot smo si zamislili. In ko stvar dela, dela. Vekomaj. Uporablja se v satelitskem sistemu globalnega pozicioniranja. Včasih povem svojim mladim študentom, kako nekaj krasnega sem naredila, pa me pogledajo, kakor da mi kaj manjka, in rečejo: »Pa saj navigacijo imamo že od vekomaj.« Saj, ti ljudje še nimajo trideset let, si mislim, normalna se jim zdi raba komunikacijskih satelitov, to, da jim pametni telefon v vsakem trenutku pove, kje so.

Kakšno je vaše stališče do nadzora?

Ljudje v Ameriki, bržkone tudi Evropejci, so željni tega, da povedo vse o sebi pa še več. Jasno, na družbenih omrežjih. Če hoče kdo vedeti kakšne informacije, ne potrebuje tako imenovanega velikega brata, ker je večina mladih ljudi odprta knjiga. Veliki brat v Ameriki je mogoče google. Google ve veliko o meni. Denimo, če na sprehodu naredim fotografije, me takoj vpraša, ali naj posnetke naloži v oblak. Po svoje me moti, ker google ve, da sem v parku. Po drugi strani pa lahko tako v Ameriki kot Mehiki pokličem uber, samo da pokažem na mobilnem telefonu lokacijo, kje sem, in najdejo me na pet metrov razdalje. To mi je zelo udobno, zato pravim: če že kdo nima pametnejšega dela kot gledati, kje sem jaz ta hip, naj uživa. Sicer pa – saj nimam česa skrivati. Moj mobilni telefon ve veliko o meni in zato ga zelo cenim.

Zdaj ste usmerjeni v iskanje planetov zunaj našega osončja. Kako globoko v vesolje je treba pogledati in kaj vse je treba za to, da se gre do daljnih planetov?

Nekateri teleskopi, ki so danes v svetu in se že uporabljajo, so tako zgrajeni, da prinašajo v glavnem informacije o skalah, ki se vrtijo okoli svoje zvezde. Imenujemo jih protoplaneti. Ti me ne zanimajo. Jaz ne bom živela na protoplanetu. Mislim, človeštvo se ne bo selilo, potem ko bomo uničili Zemljo, na skupino skal, ker tam ne moremo zgraditi hiše. Preprosto. Raje bi šli na planet, ki je zelo podoben Zemlji, in mogoče bomo pametnejši in bomo z njim lepo delali. Z Zemljo ne delamo ravno lepo.

Ne vidim nobene težave v tem, da bi živela na Luni ali Marsu. A najprej se moramo naučiti pristajati na Luni in se varno vračati na Zemljo, potem šele lahko začnemo graditi atmosfero. Mislim, da je velika možnost za obstoj planetov, ki jih mi lahkoukrotimo, identičnega Zemlji pa ne bo. 

Verjamete, da obstaja kje podoben planet kot Zemlja?

Recimo, če je toliko zvezd, kakor mislimo, da jih je, bi bili lahko ob njih tudi planeti, ki so podobni Zemlji. So pa še druge stvari. Ljudje potrebujemo kisik in vodo ter temperature, kot so na Zemlji. Morda je nekje tam daleč planet, ki ima tudi svoje življenje, a drugo temperaturo. Že samo če bi bila povprečna temperatura planeta višja, ljudje ne bi mogli tam živeti, ker smo zgrajeni iz proteina in pri 45 stopinjah Celzija je za nas prevroče. A domnevno bi kakšni planeti znali biti takšni, da bi jih lahko z ustrezno tehnologijo prilagodili sebi. Recimo, jaz ne vidim nobene težave v tem, da bi živela na Luni ali Marsu. A najprej se moramo naučiti pristajati na Luni in se varno vračati na Zemljo, potem šele lahko začnemo graditi atmosfero. Mislim, da je velika možnost za obstoj planetov, ki jih mi lahko ukrotimo, identičnega Zemlji pa ne bo. No, saj bi lahko bil v čem tudi boljši. Denimo, pred dvesto leti nismo razumeli ničesar o atmosferi, ptiči pa vedo vse o zračnih valovih v njej in od vekomaj znajo plavati. Povedati hočem, obstaja verjetnost, da znanstveniki odkrijejo kaj, česar danes ne razumemo. Človeštvo ima prihodnost, ker ima inteligenco in srce. Ne da se biti človek brez srca. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE