Človek, ki mu med množico zaslug lahko pripišemo vzpostavitev sistema Športnovzgojni karton in presečno študijo Artos, v okviru katere od leta 1970 fakulteta za šport spremlja trende sprememb v življenjskem slogu šolajoče se populacije, je pravi naslov za vprašanja o usodnem pomenu rednega gibanja. Prof. dr. Janko Strel je namreč s svojim strokovnim delom močno zaznamoval športno vzgojo.

Več kot polovica vseh bolniških odsotnosti je povezana s težavami gibalnega aparata, ki iz državne blagajne na letni ravni terjajo okoli pol milijarde evrov. Zakaj potemtakem zdravstveni sistem ne vlaga več energije v preventivo?

V Sloveniji imamo kar 48 zdravniških specializacij. Vsaka od njih gleda na človeka parcialno. Celostno ga obravnavajo le pediatri in družinski zdravniki. Od kod izhajajo težave gibalnega aparata, vemo. Ljudje imajo skromno mišično moč, kar je velik problem, saj je ravno ta odločilna za kompaktnost sklepov. Brez ustrezne gibljivosti in moči smo potencialni kandidati za poškodbe. Z ustreznimi programi in redno vadbo bi lahko brez večjih težav na letni ravni odpravili kar polovico bolniških odsotnosti, posledic okvarjenega gibalnega aparata, in s tem prihranili kar 250 milijonov evrov. Šport o tem ne razmišlja. Njegova glavnina je organiziran, komercialni šport, katerega namen je, da ga ljudje spremljajo na televizijskih napravah. Po moji oceni v Sloveniji kar 150.000 ljudi redno spremlja nogomet na primer, pred ekrani so vsaj deset ur tedensko. Prav oni so potencialni bolniki. Seveda je šport vrednota in ga je vredno spremljati, a pamet v roke. Šport vodi dobiček. Zato sem se navadil, da med oglasi vedno vstanem in se sprehodim; ne dovolim si, da bi vplivali name. Zdi se torej, da je komercialnemu športu zdravje zadnja skrb. 

V primerjavi z evropskim prostorom smo Slovenci precej visoko športno aktivni. Zahvaliti se gre kakovostni in več desetletij trajajoči bazi, ki se začne že pri otrocih. A ko ljudje zapustijo šolo, resne spodbude ni. Redno gibanje v odraslosti je precej odvisno od lastne motivacije. 

Kaj lahko naredimo?

Zdravstveni sistem bi moral organizirati športno dejavnost predvsem za tiste, ki so v predkronični fazi. Dober družinski zdravnik lahko namreč že leta pred akutnimi težavami predvidi, pri kom se bodo čez čas pojavile. 

Številni ljudje, ki se danes redno rekreirajo, to počnejo na podlagi lastne motivacije. Če vas prav razumem, pa bi morali več narediti za sistemsko spodbujanje?

Dejstvo je, da je kljub vsemu del prebivalstva danes v bistveno boljši kondiciji, kot je bil pred desetimi leti. V primerjavi z evropskim prostorom smo Slovenci precej visoko športno aktivni. Zahvaliti se gre kakovostni in več desetletij trajajoči bazi, ki se začne že pri otrocih. A ko ljudje zapustijo šolo, resne spodbude ni. Res je, da tečemo, obiskujemo športne prireditve za rekreativce, a njihov skupni imenovalec je na koncu denar. Redno gibanje v odraslosti je precej odvisno, kot ste dejali, od lastne motivacije. Opazili pa smo, da ima zlasti pri ženskah zgodnja športna vzgoja pomembne posledice. Razlogov zanje je več; prvi je, da je fakulteta za šport že pred leti sprejela sklep takšne sistemske ureditve, ki bi omogočila, da diplomira enako število moških in žensk. Drugi je, da dekleta športno vzgojo v šolah učijo profesorice športne vzgoje, tretji, da se je sčasoma dajal večji poudarek športnim objektom, namenjenim ženskam. Samo poglejte ljubljanski maraton in desetkilometrski tek. Udeleži se ga skorajda več žensk. So tudi bolj izobražene. Še več; današnja generacija učenk je motorično na mnogo višji ravni kot pred 30 leti. Pri učencih je raven upadla. Ženske se obenem bolj usmerjajo v šport, ki ni tako izrazito tekmovalen, saj svojo energijo vlagajo še v druge reči. Moški si želijo predvsem zaslužka in užitka, ženske pa zdravja. Vrhunski športni rezultati Slovencev prav tako niso naključje, saj imamo kakovostno bazo, ki jo začnemo graditi že v vrtcu. 

Tretjina otrok se s športom sreča le pri športni vzgoji. Ker si ne morejo privoščiti krožkov, nadaljnje spodbude, izgubijo motivacijo. To ni problem samo zato, ker s tem izgubijo telesno zmogljivost kot posledico redne vadbe, temveč tudi drugi pomemben del športa, ki je cela serija pozitivnih psihosocialnih dejavnikov. 

Kje se potem zaplete?

Pri razslojevanju. Tretjina otrok se s športom sreča le pri športni vzgoji. Ker si ne morejo privoščiti krožkov, nadaljnje spodbude, izgubijo motivacijo. To ni problem samo zato, ker s tem izgubijo telesno zmogljivost kot posledico redne vadbe, temveč tudi drugi pomemben del športa, ki je cela serija pozitivnih psihosocialnih dejavnikov. 


Zdravje je šport, mišična masa je generator imunosti, ste mi povedali pred začetkom pogovora. Mi lahko podrobneje razložite?

Količina mišične mase, kakovost mišičnega tkiva zagotavljata proizvodnjo hormonov, ki spodbudijo imunski sistem, da ustvarja množico vojakov stražarjev. Imunskega sistema ni brez mišične mase. Energija človeka je odvisna predvsem od količine prejetega in količine porabljenega kisika. Količino prejetega zagotavljamo s povečano pljučno kapaciteto, količino izkoristka pa z aerobnim treningom. Tako poskrbimo za povišanje hemoglobina v krvi, ki zagotavlja vezavo kisika in s tem njegovo sproščanje v obliki energije. Če z redno vadbo povečamo zmogljivost srčno-žilnega sistema, povečamo tudi možnosti za regeneracijo, obnovo energije. Vse to pa seveda zahteva vajo. Moj recept za zdravje je tri ure branja in tri ure telesne aktivnosti dnevno. (Vmes za šalo odpre aplikacijo, ki pokaže, da je do začetka septembra v tem letu naredil dobrih štiri milijone korakov.) Seveda pa ne kakršno koli branje in ne kakršna koli aktivnost.