V intervjuju za Delo ste povedali tudi, da se bo zmanjšala plodnost, močno pa bo padla tudi učinkovitost imunskega sistema, več bo obolenj ščitnice. Ne glede na to, da ta hip nihče ne dvomi o resničnosti tragičnih napovedi posledic ekološke katastrofe, se bo čez leto dni znatno manjše število ljudi ukvarjalo s tem problemom, vsaj v javnosti. Kaj lahko naredimo?
V prvih nekaj urah požara so bili ljudje in narava izpostavljeni tveganjem akutne zastrupitve, vendar na srečo do smrtnih primerov ni prišlo. Če bi šteli mrtve, bi institucije delovale bolj zavzeto, čeprav nič bolj profesionalno. Ni opravičila za govoričenje, da jih je katastrofa presenetila. Takoj bi morali razglasiti evakuacijo okoliškega prebivalstva. To je dokaz neorganiziranosti in neznanja odgovornih, ki bi morali odstopiti. Niti jih ni odstavil predsednik vlade. Prehajamo v obdobje dolgoročnih posledic kronične kontaminacije, ki bodo pokazale obsežnost katastrofe. Tukaj nam analitska kemija ne more pomagati, uvesti bo treba biomonitoring ekosistema in ljudi ter bioteste »in vitro«. Leta 2008 sem skupaj z Veterinarsko fakulteto opravil raziskavo Onesnaženost reke Ljubljanice s pomočjo ugotavljanja spremembe spola pri ribah. To je bila prva tovrstna raziskava v Sloveniji. Zaradi omejenega denarja je bilo preiskano majhno število rib, toda pri 10,5 odstotka samčkov smo histološko ugotovili spremembo spola zaradi hormonskih motilcev. V reko so prišli prek urina žensk, ki so jemale kontracepcijo ali hormonsko terapijo. Dokaz, v kako majhnih koncentracijah delujejo. Za nadaljevanje raziskave je »zmanjkalo« denarja, čeprav so testi poceni. Sedaj je skrajni čas, da se zaradi katastrofe izvajajo kot redni monitoring Ljubljanice.

Kemis je obratoval z dovoljenji države. Kaj lahko pričakujemo pri razreševanju težav? Sploh kaj – ali bo morala tukaj spet imeti največjo vlogo civilna iniciativa?
Če civilna družba ne bo zahtevala dolgoročnega spremljanja stanja, se bo vse končalo pri meritvah »izbranih« vzorcev, ki bodo seveda pokazali, da so merjeni parametri okrog »še dopustnih«, z lažno tolažbo, da bo »narava hitro razgradila strupe«. Toda v igri so sinergični učinki strupov ter procesi biomagnifikacije v prehranski verigi, biotransformacije in bioakumulacije v tkivih. Njihova koncentracija v vodi in prsti bo padla, ker bodo strupi prešli v organizme in ljudi. Če ne bomo uvedli biomonitoringa, bodo strupi »čudežno izginili«.
Ste od takrat, ko ste podali svoje ugotovitve o dolgoročnih posledicah požara, dobili še kakšne nove, še bolj skrb zbujajoče?
Končno so »našli« dioksine in PCB, ki so najnevarnejši strupi, kar jih pozna znanost. Že poprej sem napovedal, da predstavljajo največjo dolgoročno grožnjo, ker je zgorelo ogromno plastike. Ob tem moram povedati, da je bilo vzorčenje zemljine napačno. Takoj po intervenciji bi morali na te strupe testirati tudi kri gasilcev (HR-GC
MS analizo in test na krvne lipide), ki so bili najbolj izpostavljeni, pa tega niso storili, kar je nezaslišano.
Pri nas govorimo zgolj o oceni tveganja, vendar je v mednarodni skupnosti uveljavljena tristopenjska procedura: Risk Assessment - Risk Management - Risk Information. Bistven akt za ukrepanje pa je Risk Treatment Plan, ki mora biti pripravljen za vsak primer nesreče, od požara, potresa do poplav ali terorističnega napada. In ta operativni dokument, spisan na eni strani, s potrebnimi ukrepi po prioritetah dobi poveljnik gasilcev ali CZ, ki je prvi na prizorišču. V Sloveniji bi morali zahtevati takojšno izdelavo teh dokumentov in usposabljanje odgovornih.

Verjamem, da vas situacija na Vrhniki, glede na to da problematiko varovanja okolja spremljate že leta, ne preseneča. Pa vendar, je v tej zgodbi kar koli, kar je spodneslo tudi vas, veščega »operiranja« s strupi?
Nesreča z nevarnimi kemikalijami je že vrsto let visela v zraku, le še datum in lokacija nista bili znana. Leta 1996 je izšla moja knjiga Pesticidi, ubijalci življenja in povzročila večleten medijski vihar okrog kemične varnosti. Vlada je bila prisiljena 26. julija 2001 ustanoviti Medresorsko komisijo za varno ravnanje s kemikalijami. Sestavljali so jo predstavniki vseh ministrstev, GZS, predstavniki sindikatov, predstavniki znanosti in NVO, ki sem jih zastopal. Nekaj let smo odlično delovali in prejeli najvišje pohvale iz EU. Vendar je bila komisija v Sloveniji vse bolj moteča. Leta 2005 so jo preimenovali v Medresorno komisijo za kemijsko varnost in reformirali, vstopili so predstavniki agrokemičnega lobija, dokler je niso postopoma »ugasnili«. Prepričan sem, da bi tako komisijo krvavo potrebovali, jasno, da v izvorni zasedbi.