V tistem hipu ne pomislimo na muko, ki pride s čiščenjem dovozne poti in iglic, ki se sipajo z drevesca. Veselimo se druženja, daril, piškotov. A bolj ko se dan D dejansko približuje, bolj razmišljamo, kdo vse bo sedel za mizo pri družinski večerji. 

In se spomniš, da bo tam teta veganka, ki bo predavala omizju o mučenju živali. Pa sestrična, ki te bo gledala z obsojajočimi očmi, ko boš povedala, da si cepila otroka. Cepljenje vendarle povzroča avtizem, kaj ti je? Upaš, da se bo ta božič stari oče lepo vedel in ne bo že od šestih popoldne nasekan ter nedoumljivo pogosto povedal enega in istega vica. Veš, da bo mama, ki letos gosti družinsko večerjo, doživela živčni zlom, če bo zažgala že samo en piškot, in ko boste jedli, bo stara mama gledala v usta in spraševala, kako se nam zdi. Če bomo rekli, da je dobro, bo pritrdila, da je sicer v redu, ampak da bi ona bolj solila. Sestra bo prišla spet v novi obleki, nališpana, in jedla bo samo solato. Tebe pa, ki si boš v usta tlačila vso hrano po abecednem vrstnem redu, bo naslednjega jutra mučil ne samo čuden občutek, ker si del te družine, temveč slaba vest, ker ti bo ves dan – slabo.

Aha, darila

Med sabo se bomo obdarovali. A nekateri mislijo, da je za to priložnost treba vzeti kredit in podarjati reči, ki so nekje v rangu vaše mesečne plače. Vi pa ste »samo« spletli tople nogavice. In veste, da je to vredno darilo, ne nazadnje je od srca in delo vaših rok, a vseeno ... Občutek je zoprn.

Ne glede na to, da so prazniki dnevi ljubezni, so tudi dnevi stresa, prepirov, »kratkih stikov«, političnega obračunavanja in predvsem budnica starim spominom, še posebno tistim slabim. Kako torej z najmanj poškodbami preživeti praznike? Še več, kako se celo imeti lepo? Prvo pravilo je gotovo: manj je več. Takoj za tem pa: popolnost najdete samo v pravljicah. Pa še tam je deklico z vžigalicami kar precej zeblo.

Ne glede na to, da so prazniki dnevi ljubezni, so tudi dnevi stresa, prepirov, kratkih stikov, političnega obračunavanja in predvsem budnica starim spominom, še posebno slabim.

Ne, ni vam treba

Pričakovanja vas lahko spravijo v hud stres. Recimo, vsako leto se od vas pričakuje, da storite nekaj, česar ne marate, ker je pač tako v navadi. Ste najmlajši otrok, čeprav že odrasli, in vedno vas pošljejo v trgovino po tri nujne reči deset minut pred zaprtjem, in to na božični večer. Kaj bi bilo, če bi prej povedali, da ne boste šli, da pa lahko greste nekaj dni prej? Mama bi bila užaljena. In? Predvidevam, da bo preživela. Družina pa tudi. Predvsem v dnevih, v katerih so obredi tradicija mnogo družin, je čas, da se vprašate, ali to res – moram. Se bo podrl svet, delam resnično nekaj dobrega za našo družino, bo brez tega dejanja, ki me vsako leto spravi v obup, konec sveta? Ne bo, samo pravila igre boste spremenili. Praznikov se boste lotevali aktivno in ne boste samo pasivni opazovalec »drame«. Če pa je to nekaj, kar vam ne prinaša stiske, in ste vi tisti, ki se vsako leto skregate, ker kdo misli drugače kot vi ... Ste že premišljevali o tem, da bi bili preprosto tiho, gledalec v teatru družinskih zgodb? Presenečeni boste, koliko bolj zanimivo je, če ne rečete nič. Naj vsi v družini igrajo svojo vlogo. In vi končno preživite praznike, ne da bi kaj popravljali, razlagali, se igrali mirovnika ali po stalni navadi spodbudili konflikt, v prepričanju, da vam bo oče končno rekel, da mu je žal za tisto, kar je bilo.

Zakaj to počnete?

Od vas se vsako leto pričakuje, da boste ravno vi tisti, ki pripravi božično večerjo. Ne samo da hodite v službo in imate tri otroke, vse boste morali skuhati sami in kot vsako leto vam bo zmanjkalo časa. Zakaj to počnete? Če vam ne prinese radosti in ste po praznikih na smrt utrujeni in z angino, je čas za razmislek. Saj niste edini, ki v vaši družini kuha! Naj letos gosti večerjo kdo drug! Ali pa povabite svoje najbližje, da prispevajo, z vami pripravljajo hrano, ali določite, kdo bo odgovoren za kaj. Naj babica naredi juho, teta sladico, ded speče meso, mož pa pospravi stanovanje. Recimo. 

Morda pa niso krivi samo prazniki

Mnogim prazniki ne prinesejo nobene radosti. Naj bo zato, ker nimajo ljudi, s katerimi bi praznovali, ker živijo v revščini ali pa ker so »samo« potrti, sami mislijo, da brez razloga. Velikokrat si rečejo, da bo gotovo bolje z januarjem, da so to pač ti dnevi, ko je dan krajši, ko iz vseh prodajaln buhti prisila sreče in veselja. Takrat se je treba vprašati, ali je to, kar čutite, nekaj, kar je povezano s prisilo decembrske radosti, ali gre za občutenje, ki vam je domače vse leto. Morda so prazniki priložnost premisleka o tem, kdo ste in kaj ravno v vas zbudi upanje. Takrat je lahko novo leto res priložnost za nov začetek. Zgolj po lastnih pričakovanjih.