Se spomnite prvega kosa, ki ste ga izdelali?

To so bile bele majice, potiskane z mojo avtorsko fotografijo. S tekstilom sem se sicer že prej ukvarjala deset let, v eni od športnih trgovin sem skrbela za nabavo tekstila. Oblačila in moda, to me je že od nekdaj privlačilo. Mislila sem, da se bom s tem, da sem natisnila svoje fotografije na majice, promovirala kot fotografinja, nisem nameravala postati oblikovalka.

Kdaj ste začutili, da se lahko iz oblikovanja razvije nekaj več?

Prva zaloga majic je bila res velika, odziv je bil sicer dober, a so ostale do naslednjega leta. Potem mi je bilo neprijetno ves čas hoditi na umetniške sejme z enakimi izdelki, zato sem beli dodala še črno in začela delati tudi z barvnim blagom. Stranke so bile zadovoljne, vračale so se in govorile, da bi imele poleg majice še kako obleko ali krilo. Pravzaprav me je okolica potisnila, da sem naredila še en korak naprej.

Model sem, ker hočem pokazati, da moja oblačila niso namenjena samo manekenkam s popolnimi postavami, moja oblačila so primerna za vse ženske.  

Zakaj ste za ime znamke izbrali BELO?

Najprej sem mislila, da bom delala le bele stvari, a ime sem znamki dala, ko sem delala tudi že z drugimi barvami. A ker sem začela z belimi majicami in srajcami, sem se odločila za to ime, pa še všeč mi je, ker je preprosto.



Ljudem ni težko odšteti nekaj več denarja za večerno obleko ali odštekan modni kos, za majico, ki jo nosijo vsak dan, pa morda raje odštejejo 9,99 evra v Zari ali H&M. To verjetno ni voda na mlin nekoga, ki oblikuje kose za vsak dan?

Mentaliteta ljudi se spreminja, morda tudi zaradi novic o izkoriščanju ljudi in celo otrok v teh velikih verigah, na dan pridejo tudi novice o kemikalijah, ki jih vsebujejo ta oblačila. Vse to prehaja v našo zavest, a verjetno je standard pri nas prenizek, da bi si lahko privoščili več. Prav zato pri meni niso več v ospredju majice s kratkimi rokavi, ker jih najteže prodam. Jaz majice ne morem izdelati tako poceni, da bi jih lahko prodajala po takšnih cenah, kot jih prodajajo v Zari ali H&M. No, pa tudi v interesu mi ni. Je pa kljub temu dovolj ljudi, ki imajo raje nekaj kosov, ki so kakovostni in jih lahko dolgo perejo in nosijo. V zadnji zimski kolekciji sem imela obleko, ki je bila nekaj posebnega, stala je 70 evrov, a se je najbolje prodajala. Najdražji kos v kolekciji je šel najbolje v prodajo, ker je bil najbolj odštekan.

Rada imam enobarvna oblačila preprostih krojev, res imam rada minimalizem, tudi skandinavsko umetnost in kulturo. Imam tudi kak pisan kos, a to je le češnja na smetani. V trgovinah je ogromna izbira, a ko začneš iskati, ugotoviš, da je vse enako.  

Že na začetku pogovora ste omenili, da ste najprej na majice tiskali fotografije, zakaj tega več ni v vaših kolekcijah? Še vedno delate tudi kot fotografinja …

Gotovo se bodo fotografije še znašle na oblačilih, a ker mi je bila prva kolekcije tako všeč, še nisem dobila ideje, ki bi jo presegla, res pa se nočem ponavljati. Se pa tudi potiski različno obnesejo na različnih materialih, na viskozi ne ostanejo tako lepi kot na bombažu. Rada delam z viskozo in še iščem način, kako narediti izdelek, na katerem bo potisk obstojen.

Ste tudi model za svoje izdelke, komu kot fotografinja prepustite fotografiranje?

Model sem, ker hočem pokazati, da moja oblačila niso namenjena samo manekenkam s popolnimi postavami, moja oblačila so primerna za vse ženske. Velikokrat fotografiram kar sama, kdaj pa mi pomagajo prijateljice ali fant. Zdi se mi tudi najbolj pristno, da sama predstavim svoje izdelke, pa še najhitreje je, če kar sama sebe fotografiram (smeh).

Kaj ste pripravili za poletno sezono?

Obleke, tunike in dolga krila. Oblačila, ki jih iščem, a jih v trgovinah ne najdem. Rada imam enobarvna oblačila preprostih krojev, res imam rada minimalizem, tudi skandinavsko umetnost in kulturo. Imam tudi kak pisan kos, a to je le češnja na smetani. V trgovinah je ogromna izbira, a ko začneš iskati, ugotoviš, da je vse enako. Preden sem naredila to kolekcijo, sem šla po trgovinah z oblačili višjega in nižjega cenovnega razreda, samo zato, da sem videla trende – da sem videla, česa ne bom delala (smeh).



Kaj pa dolgoročni cilji, kje vidite svojo znamko čez nekaj let?

Trenutno si najbolj želim, da bi čim večkrat na cesti videla ljudi, ki nosijo moje kose. Ko vidim neznano žensko, ki nosi mojo srajco, sem tako ponosna in srečna, da bi me lahko razgnalo (smeh). Za prihodnost si ne upam previsoko letati, si pa zelo želim, da bi bila moja znamka prepoznavna. Želim si, da bi imela kakovostno in zanimivo ponudbo v čudovitih butikih, torej da bi bila proizvodnja tako velika, da bi lahko od nje preživela.

Zdaj največ prodajate na sejmih in prek družabnih omrežij, kajne?

Ja, največ prodam prek facebooka. Ženske vidijo moje izdelke in z menoj navežejo stik. Pri tem je tudi prednost, da nimam teliranih oblačil, redkokatera se zmoti, ko naroča, ženske poznamo svoja telesa. Najdete pa me tudi na umetniških stojnicah v Ljubljani in okolici, to je pravzaprav moj showroom.