Minilo je mesec in pol, odkar velja karantena zaradi izbruha koronavirusa. Utrujena sem. Ne vem, ali od čakanja, korone, razmišljanja ... A kot je rekla babica, dokler imaš toplo posteljo, hrano in streho nad glavo, nimaš razloga, da tarnaš. Mislim, da zdaj prvič razumem njene besede. Pa je to dovolj? Čustveno plimovanje zaradi razdvojenosti med resnico in željami me vsak dan opozarja, da moje življenje že dolgo niso več sanje male princese. Si želim preveč? Ali ravno nasprotno, sem se zaradi otrok in strahu pred osamljenostjo prehitro zadovoljila, preveč popuščam, sem preveč ustrežljiva? Še vedno verjamem, da se nekatere želje uresničijo, druge pa malce kasneje. A hudič je, ker nikoli ne veš, katere želje pridejo potem. Natočim si kozarec vina …

V tistem trenutku prereže tišino monologa zvonjenje mobilca. »Lara« je pisalo na zaslonu. Čudno, da me kliče ob tej uri. In ravno ona.

»Hej, reci,« s slušalko, naslonjeno ob ramo in lice, še naprej režem korenje ... in pijem svoj najljubši rizling. On ga nosi iz Štajerske.

»Konec je, danes sem ga odrezala,« komaj izdavi v joku.

»Kako to misliš, da si ga odrezala? Daj pomiri se …« ji v umirjenem tonu prigovarjam, medtem ko spet vzamem v roko kozarec rizlinga, da malo pomirim tudi sebe …

»Danes mi je povedal, da je še vedno intimen s svojo ženo. Si predstavljaš, po vsem tem, kar mi je obljubil,« izdavi v eni sapi.

»Kako to misliš, da je intimen s svojo ženo? Pa saj si vedela, da je poročen.« Lara mi je pred dobrim letom dni, ko se je zapletla v skrivno romanco s svojim poročenim ljubimcem, zatrjevala, da nikoli ne bi želela kaj več od strastnega razmerja. Da je rada svobodna in da nikoli ne bi želela, da zaradi nje pusti ženo. Ne, sebe si že ne predstavlja v vlogi gospodinje, ki bi ob vikendih ujčkala njegova otroka in se s kislim nasmeškom trudila za osvojitev naslova najboljše mačehe na svetu. Vse, kar zanjo šteje, je brezpogojna pozornost, ki ji jo ljubimec skrbno namenja na njunih skrivnih srečanjih. Občutek, da ga ima vsake toliko povsem zase in da beži k njej po nebeško mano, ji je vlival moč. Njeno zmagoslavje je bilo še slajše, ko ji je potožil, kako frigidna je njegova žena. Ja, ti ukradeni trenutki so ji zadoščali. Vse do takrat …

»Že res, da je poročen, ampak rekel je, da se je že tri leta ni niti dotaknil. Da ga ne privlači več. Zdaj pa kar naenkrat prizna, da se je malo prej dal dol z njo. Gnusi se mi, kako me je lahko tako prevaral?« Lara zaihti v eni sapi.

»Prevaral? Daj, Lara, resno, zakaj te je to tako presenetilo?«

»Kar naj ga ima, pri meni nima več vstopa! Vse obleke, ki mi jih je podaril, bom razrezala in vrgla stran,« ihti Lara. Zasmili se mi. Vem, da je ta ukradena intimnost smisel njene ženskosti. In zdaj ji jo je ukradla frigidna ženska. V grlu zadušim cmok, ko pomislim, kako rada bi ji zaupala, kaj se mi je zgodilo pred nekaj urami …

Z možem sva se po rojstvu prvega otroka precej odtujila. Veliko sva delala, a vseeno sva vsaj na dopustu našla trenutke le za naju. Ko je nenačrtovano prišla mala Maja, pa je šlo vse navzdol. Vsakič, ko sem želela zbuditi najino intimnost, me je Zoran zavrnil z novim izgovorom, da je utrujen, da bova drugič … Večkrat sem se počutila kot duh, ko sem se gola sprehodila mimo njega in ga nalahno pobožala po tilniku, da bi v njem prebudila slo. Zaman. Tako so minevali dnevi, meseci … Spraševala sem se, kaj je narobe z mano. Sem dolgočasna, v njegovih očeh le še mama, gospodinja, s katero se nebrzdana strast ne spodobi? Večkrat sem ga vprašala, kaj si želi, a je ostajal hladen. Utišal me je, naj ne silim vanj, da je vse samo še težje. Potem so se začeli prepiri, ker se preprosto nisem zmogla več še naprej delati, da je vse v redu. Počil mi je ventil in sem sredi noči začela kričati nanj. Ali jokati. »Veš, če bi se bolj potrudila, bi dobila, kar želiš,« mi je zabrusil v navalu jeze. »Kako, saj ne želim, da mi delaš uslugo! Prekleto! Želim, da me hočeš!«

Moje izbruhe je izkoristil kot razlog, da je krivdo za to, da nisva več intimna, naprtil meni, rekoč, da sem s svojim vedenjem zavozila ta odnos. Mešalo se mi je! Čeprav sem bila vedno samozavestna glede svojega videza, sem začela dvomiti o sebi bolj kot takrat, ko me je kot najstnico z mozolji premetavalo iz enega čustva v drugo. Kako zelo sem hrepenela po njegovem dotiku, po tem, da bi spet tako kot včasih pobožal moje male prsi, jih nežno vzel v usta in mi s poljubi prekril telo. Vsaka zavrnitev je v meni zarezala rano, teža moje nemoči pa se je kopičila. Priznam, potiho zavidam ženskam, kot je Lara, ki lahko tako neobremenjene, svobodne in intrigantne moške vabijo v svoja dehteča nedrja. Verjetno sem tudi zato ves ta čas, ko mi je Lara hitela razlagati o svojem skrivnem ljubimcu, molčala. Čeprav sem zadnje mesece slutila, da je takrat na tenisu med mojim možem in prijateljico preskočilo še kaj več kot le teniška žogica. A tako kot se zdi človeštvo nemočno v boju proti nevidnemu virusu, ki se z vsakim dihom poglablja v vse pore družbe in širi strah pred apokalipso, tako nemočno in obupano sem se jaz počutila v bitki z nevidnim sovražnikom najinega odnosa.

Tistega dne pa se je vse spremenilo. Na televiziji so ravno končali Odmeve, ko me je Zoran zleknjen na kavču potegnil k sebi. Presenetilo me je kot strela z jasnega, ko mi je sunkovito odmaknil spodnjice in si me vzel brez vprašanj. Kričala sem od naslade in si pri tem pokrivala usta, da sem vsaj malo zadušila zvoke. O, kako zelo sem ga pogrešala v sebi. Bilo je kot takrat, ko sva se v prvih mesecih spoznavanja predajala strastem užitka in brezglavo iskala kotičke, da potešiva slo po bližini. Nisem doživela orgazma, a bilo je, kot da bi jih sto. Ko si je opomogel od sopenja, je pobral spodnjice in majico ter se brez besed odpravil pod tuš. Gola sem ležala na kavču in gledala za njim. Po začetnem navalu vznemirjenja se je v meni zbudil čuden občutek praznine. To ni bilo veselje, ne obup, ne jeza, ne žalost … bila je ogromna zevajoča praznina.

»Adijo, na hitro skočim še v pisarno, jutri imam pomemben sestanek,« pri vratih zavpije Zoran. »Saj boš v redu, a ne?« še doda, ne da bi počakal na moj odgovor.

Slutila sem, da se je kljub medobčinski prepovedi gibanja odpeljal k njej. Lahko da je imel slabo vest, ker se je vdal nasladi zaradi hipnega poželenja. A ni več bolelo. Vsa bolečina je bila že zdavnaj izjokana in v vlagi solza je strohnel še zadnji obup nad lastno nemočjo.

Skupaj zmoremo, se je zaslišal glas iz radia, bodimo solidarni, ostanimo doma …

»Vse bo v redu, Lara, boš videla, zaslužiš si več,« pomirjajoče dodam. »Jaz pa tudi,« mi uide. Lara utihne. Končno. Hotela sem ji zaupati, da že nekaj časa vem, da ljubimka z mojim možem. Hotela sem ji povedati, da ji ničesar ne zamerim in da sem ji odpustila. A zakaj bi prehitevala dogodke? Jutri je nov dan in kdo ve, koliko časa bo še trajala karantena.