Odkar se je kot zaročenka britanskega prestolonaslednika prvič pojavila v javnosti pa vse do tragične nesreče se je, kljub številnim škandalom v zasebnem življenju, priljubila milijonom po svetu. Velika dobrodelnica brez predsodkov, ki si je za poslanstvo tudi po tem, ko se je odpovedala življenju na razkošnem dvoru, zastavila pomoč ljudem v stiski.



Bila je glamurozna in skromna obenem, žrtev moževega prešuštva, hkrati pa tudi sama prešuštnica, modna ikona obenem pa ženska, ki se je znala tudi otresti vseh družbenih spon in se sprostiti v nebrzdani zabavi. Mati, ki je pogosto kljubovala kraljevemu protokolu, da bi sinovoma pokazala tudi življenje, ki ga živimo navadni smrtniki; uspešno ali neuspešno, vzljubil jo je ves svet, verjetno prav zato, ker se je drznila postaviti po robu tudi njenemu veličanstvu. In ker kljub bulimiji in depresiji, ki sta jo vztrajno spremljali v burnem zakonu, ni zanemarila svojih dolžnosti, ne kot pripadnica dvora ne kot mati.



Bila je princesa, ki si je okoli svojega statusa ustvarila zvezdniško auro. V svetu slavnih se je gibala, kakor da bi bila med domačimi, po drugi strani pa je znala nastopiti skromno in čuteče, ko je svojo roko ponudila hudo bolnim, ljudem v pomanjkanju in, ne nazadnje, ko jo je v svojo bližino sprejela nedvomno njena vzornica, Mati Tereza. Njena smrt, ki je prišla mnogo prezgodaj, je skorajda povzročila zlom britanske monarhije, tako huda je bila zamera Dianinih podanikov in podpornikov, ki so to ostali tudi po njeni ločitvi od princa Charlesa. Tako neznanska je bila jeza, da še dolgo niso potihnile govorice, da je bila njena smrt morda celo načrtovana, naročena, da za njo stoji nekdo z dvora, kjer so venomer trepetali, da jim bo svobodomiselna, nepredvidljiva in samosvoja Diana tako ali drugače pokvarila ugled.



Toda dvajset let po tragediji, ki je vzela življenje Diani, njenemu takratnemu partnerju Dodiju Al Fayedu in še vozniku Henryju Paulu, Dianin telesni stražar Trevor Rees-Jones je edini preživel, princesa velja za izjemno močno družbeno ikono. Kot uradni vzrok nesreče sta obveljali vinjenost voznika in prevelika hitrost v pariškem predoru med begom pred paparaci, Diana je umrla za posledicami usodnega trčenja nekaj ur pozneje v bolnišnici. V jutranjih urah 31. avgusta je svet zaokrožila strahotna novica. Princesa ljudskih src je mrtva, so obsežno poročala vse televizijske postaje, Diana pa je v prihodnjih dneh zasedla tudi naslovnice tiskanih medijev. V središču pozornosti se je znašla tudi na videz hladna Elizabeta II., ki se je sprva otepala posebnim častnim poklonom, saj Diana vendarle ni bila več pripadnica kraljeve družine, temveč navadna smrtnica, je trdila. A Diana nikoli ni bila navadna smrtnica, so jo prepričevali ostali kraljevi in tudi novopečeni premier Tony Blair, bila je ljudska princesa, od takšne se je tudi treba posloviti. Tako si želi britanski narod, tako si želi svet, je nazadnje obveljalo in kot so opozarjale tudi gore cvetja ter ganljivih sporočil pred Kensingtonsko in Buckinghamsko palačo v dneh po smrti.



In kot je potrdil pogreb 6. septembra: dogodek, ki je po gledanosti podrl televizijske rekorde (samo na Otoku si je slovesnost ogledalo več kot 30 milijonov ljudi in več kot dve milijardi po svetu), tudi na ulicah so v solzah in molče spremljali pogrebni sprevod tisoči žalujočih. Dva tisoč politikov, aristokratov, takšnih in drugačnih dostojanstvenikov ter zvezdnikov se je zgrnilo v Westminstrsko opatijo, da bi Diani izrekli poslednje slovo. Zbrane je do solz ganil Dianin dobri prijatelj in zaveznik Elton John, ki je zaigral in zapel priredbo skladbe Candle in the Wind, ki je takrat doživela tudi svojo prvo živo izvedbo, ta pa je postala velika prodajna uspešnica – ves dobiček je glasbeni zvezdnik seveda namenil dobrodelnim organizacijam, ki jih je zavzeto podpirala njegova prijateljica.



In, ne nazadnje, v ospredju je bila žalostna usoda princev Williama in Harryja, takrat starih komaj 15 in 12 let, ki sta se tako mlada morala spopasti z nepopisno tragedijo, nerazumljivo izgubo, ki ju je zaznamovala za vedno. Kot da ne bi bilo bolečine ob materini smrti dovolj, sta skozi odraščanje doživljala in spremljala najrazličnejše govorice, gotovo tudi laži in podtikanja, namige o zaroti in prelaganje krivde za tragedijo v Parizu – čeprav nič od tega ne bi moglo spremeniti okrutnega dejstva. Njune mame ni bilo več.



Danes sta oba odrasla, prvi z družino, drugi na pragu zakonskega življenja, oba korakata po materinih stopinjah in sledita njenemu dobrodelnemu poslanstvu. Šele v letošnjem letu sta spregovorila o bolečini in življenju, ki je sledilo po materi, o spopadanju z izgubo, zmedenosti in strahovih, ki so še vedno pogosto prisotni kakor nočna mora. O izkušnji, ki jima je življenje obrnila na glavo, spominih na mater in obžalovanjih sta nedavno spregovorila v dokumentarcu Diana, najina mama: Njeno življenje in zapuščina (Diana, Our Mother: Her Life and Legacy). Denimo, o zadnjem telefonskem klicu: bilo je večer pred usodno tragedijo, ko ju je mati klicala iz Pariza, a nista utegnila dolgo klepetati, saj se jima je mudilo nazaj k igri. »Nikoli ne bom prebolel, kako kratek je bil tisti telefonski pogovor,« je povedal princ Harry. Kdo ve, kakšen bi bil pogovor, če bi vedel, da je zadnji …« William, oče dveh otrok, si rad predstavlja svojo mater v vlogi babice: »Čudovita bi bila. Obenem pa bi zanesljivo vedno povzročala zmedo, saj bi otroka razvajala do obisti. Verjetno bi se pojavila sredi večernega kopanja, v kopalnici povzročila prav neurje z mehurčki in s svojim glasnim smehom, potem pa pustila razdejanje in odšla!«



Premiero je doživel tudi manj opevani dokumentarec zloglasnega pisca in novinarja Andrewa Mortona, ki naj bi mu Diana zaupala svoje zvočne izpovedi, polne gneva, bolečine, strahov in obžalovanj. Gradivo je nastalo v letih 1992 in 1993, ko se je razšla z možem in se začela pripravljati na slovo od kraljevske funkcije. Med drugim je zaupala, da je Charlesa pred poroko videla samo trinajstkrat, pozneje si je pogosto zaželela, da bi se preprosto oženil s Camillo in za vedno izginil iz njenega življenja.



Različne plati Dianinega življenja so nam v minulih mesecih, pred obletnico tragedije, predstavili številni filmarji in pisci, vsak nam burno in ekskluzivno ponuja novo, drugačno resnico. Danes pa pustimo škandale iz njenega zasebnega življenja ob strani in se spomnimo njenega veličastnega in bogatega življenja. In tistega usodnega dne, ko smo ob žalostni vesti za nekaj časa obmolknili vsi.