Pripoved se je pričela pravzaprav pravljično. Povzemam: »Pred nami je praznični čas, čas, ko se bomo lahko sprostili in pozabili na vsakdanje težave. Pravijo mu veseli december. Za premnoge je povezan s skrbmi, kaj komu podariti. Predvsem tistim z večjimi in polnimi žepi je težko. Kaj kupiti svojim otrokom, da jih osrečijo.« Uf, tukaj sem pa postala pozorna. Bogati imajo težave, kaj kupiti svojim otrokom, da jih bodo osrečili? Hja, nerodno, ker se tega pač ne da kupiti, kajneda?! A razumem njihovo praznino.



Znanka, ki dela v vrtcu, mi je pripovedovala, v kakšni stiski so že najmanjši otroci. Saj veste, vrtičkarji so sila radodarni s pripovedmi in zagotovo so v tem času prihoda dobrih mož še toliko bolj radoživi. In so oni drugi, ki so tiho. Z razlogom. Tako se je vzgojiteljica s šestletniki pogovarjala o obdarovanju, vrednotah, njihovem dojemanju materialnih dobrin in sočutju do sočloveka. In mi je povedala za Blaža: deček prihaja iz štiričlanske družine, z njimi živi tudi obnemogla babica, starša sta redno zaposlena. A ker imata oba zgolj zajamčeni plači, opravljata še dodatna dela. Največkrat popoldne in ponoči. Zato sta Blaž in sestra Vanja, ki je petošolka, pogosto doma sama in skrbita tudi za babico. Blaž je vzgojiteljici zaupal, da sta starša zvečer, ko se vračata z dela, tako utrujena, da sploh ne slišita, ko jima s sestrico hitita pripovedovati dnevne prigode. In zato je nanju zelo jezen. Povedal je, da jima letos ni uspelo pogledati nobene sestrine domače naloge, ker nimata časa. Ampak sestra je v šoli zelo pridna, še ponosno pove mali Blaž. Tudi ob koncu tedna, če sta starša doma, imata toliko hišnih opravil in skrbi za babico, da jima za otroka zmanjka časa. Dejal je, da ob praznikih ne prejemata daril, ker mamica in očka povesta, da nimata denarja. Zato so se v vrtcu odločili, da bodo prijateljčki skupaj naredili za Blaža darilo presenečenja. Potem se je razgovorila še šestletna Sanja in povedala, da živita z mamico sami in da ji je velikokrat dolgčas. Ker mora mami veliko delati in tudi potovati, skrbita zanjo ena in druga babica. Sanja je sicer vesela, ko ji mami s službenih potovanj prinaša darila, ampak ona bi se rada s svojo mamo igrala in želi si, da bi tudi kam šli, tako kot njeni prijatelji. In tukaj je še Peter, ki je skupaj s sestrico pisal dedku Mrazu, naj usliši njuno željo: da se mama in oče ne bi več prepirala, da bi imela rada tudi njega in sestro. Da bi bili več skupaj, da bi skupaj odšli na izlet, igrišče, kamor koli, samo da bi bili skupaj. Tako Peter.


Blaž pripoveduje o sebi. O sestri, mami in očetu. Blaž je žalosten.


Vse več otrok je zapuščenih, pove družinski terapevt mag. Andrej Omulec, ki na obravnavah otrok zaznava vse večji odmik staršev od njihove primarne naloge – vzgoje in poudarja: »Neukvarjanje z otroki se pojavlja ne glede na socialni položaj družine in ni problem samo revščina, kar je stereotip družbe. To je vedno težava staršev in nikoli družbenega okolja, kaj šele otrok, ki to zavrženost doživljajo. Zavedati se je treba, da otrok ne more zavreči starša, pa naj bo še tako slab. Starš je avtoriteta in otrok potrebuje vzgojo in ukvarjanje z njim, starša vedno pogreša.«

Kolikokrat smo že povedali, kaj pomeni dobro starševstvo? In v tem prazničnem času je to opozorilo še toliko bolj pomembno. Ne potrebujemo blišča in nočemo bede, ne smemo dovoliti, da nas bosta sedanji družbeni sistem, neoliberalizem, in z njim bolno hlastanje posrkala do konca. Še vedno upam, da razumemo, kaj je smisel življenja.