»Babica je vedno nosila lasuljo. Vsi so jo gledali od daleč, kar mi je bilo nenavadno, kajti meni se je zdela povsem v redu, nisem razumela, zakaj tako buljijo vanjo.« 

Za njeno življenjsko prizadevanje je ključna ekipa, v kateri se je znašla kot mlada, entuziazma polna ženska, ki si je želela spremeniti svet na bolje. Izjemno pa jo je zaznamovala tudi babica, ki je živela s hudimi opeklinami. »Opečena je bila po vsem telesu. Živa je gorela, ko je šla v gorečo hišo po dokumente ... Kot otrok sem veliko časa preživela z njo. Zdelo se mi je zelo zanimivo, ko sva hodili na zdravniške preglede in sem videla, kako so jo vsi opazovali. Spominjam se teh občutkov. Vedno je nosila lasuljo. Vsi so jo gledali od daleč, kar se mi je zdelo nenavadno, kajti meni se je zdela povsem v redu, nisem razumela, zakaj tako buljijo vanjo. Zanimivo je to, da se ona ni čutila drugačna. Ni imela občutka, da izstopa, čeprav je. Vedno se je lepo oblekla. Nobene potrebe ni imela, da bi se skrivala. Zato se tudi meni ne zdi v redu, da bi se drugačni od nas skrivali. Prav je, da se pokažemo takšni, kot smo,« zaupa.


Posebna gostilna s posebnimi ljudmi
Že peto leto je minilo, odkar uspešno deluje gostilna Druga violina, kjer dela šest varovancev doma, ki ga vodi. Obenem je Valerija predsednica Skupščine Socialne zbornice Slovenije in neprekinjen alarm, ki opozarja na krivice. Kajti kaj drugega kot krivica je dejstvo, da po eni strani Druga violina Maltežanom streže na najvišji ravni, Slovenija pa blokira vključevanje v družbo osebam s posebnimi potrebami. Medtem ko smo v Sloveniji proslavljali kulturni praznik, je namreč ekipa tega čudovitega prostora v središču mesta tri dni gostovala na Malti, kjer jih je v predsedniško palačo povabila predsednica Marie-Louise Coleiro Preca, ki so jo posamezniki s posebnimi potrebami ne samo postregli, temveč zanjo pripravili tudi kulturni program.

Medtem v Sloveniji
Medtem se je pri nas zapletalo z zakonodajo, ki bi jim omogočila enakovredno socialno vključevanje v družbo. In Valerija je, jasno, ogorčena. A ne bo ostalo samo pri tem. »Zakon iz leta 1983 je zastarel in ne sledi novim modelom, invalide pa obravnava le v okviru institucij in jih izloča iz družbe. Tako so odvisni le od dobre volje nekaterih in od sreče, mi pa želimo, da bi lahko tudi oni sami odločali o tem, kako hočejo živeti,« trdi Bužanova in napoveduje, da igre z njihovimi življenji ne bo več dovoljevala. 


UTEMELJITEV ŽIRIJE
Si kdo zna predstavljati Staro Ljubljano brez Druge violine? Dr. Valerija Bužan je naredila doslej nepredstavljivo, bolje rečeno nevideno: svoje varovance je pripeljala v najbolj prometen del mesta in jim podarila svobodo, nam obiskovalcem pa ponudila priložnost, da razumemo, kdo so ljudje, ki so drugačni od nas. Globok poklon za takšen privilegij spoznavanja.