Rdeč je lep, a neužiten
Skorš (lat. Sorbus domestica) izvira iz Male Azije in načeloma uspeva tam kot vinska trta, tudi na bolj revnih, apnenčastih tleh, saj ni zahteven. Prenese tako vročino, sušo kot nizke temperature. Drevo skorša ima široko razraščeno krošnjo, listi so ozki in dolgi. Cveti maja ali junija, beli cvetovi pa so zbrani v grozdasta socvetja. Jeseni rodi drobne okrogle, sprva zelene plodove. Veliki so do pet centimetrov in tehtajo do 20 gramov. Podobni so jabolkom ali hruškam, a so bolj okrogli, rastejo pa v manjših šopih. Ko se obarvajo rdeče, so še vedno trdi in trpkega ter kislega okusa. Takšni niso užitni, zato je treba počakati, da se zmehčajo. To se zgodi šele, ko odpadejo ali jih potrgamo. Počasi se zmehčajo in obarvajo rumenorjavo, njihov okus pa je prijetno sladko-kisel. Sadeži vsebujejo drobna semena. So dober vir vitamina C, vsebujejo veliko čreslovin, pektina in kislin ter malo sladkorja. Zaradi sorbinske kisline je skorš naravni konzervans, saj zavira razvoj mikroorganizmov. V živilski industriji so ga nekoč veliko uporabljali za konzerviranje sadnih sokov, vina in marmelade. Ponekod v tujini imajo skorševe nasade za pridobivanje sokov in sadnega vina.

Okusna marmelada in še kaj
Iz plodov lahko pripravljamo kompot, marmelado, džem, žele, a običajno v kombinaciji z drugim sadjem, predvsem jabolki, hruškami in kutinami. Skorša je običajno le manjši del. Sveže pripravljeno kašo lahko uporabljamo kot dodatek skuti ali jogurtu, kot nenavaden solatni preliv ali sladkokislo omako, ki se dobro poda k mesu.




Rešuje črevesne težave
Skorševim sadežem že iz rimskih časov pripisujejo zdravilno moč, pa naj gre za posušene sadeže, marmelado, vino ali žganje. Žganje so nekoč uporabljali za zaustavitev diareje, sok in marmelado pa so priporočali za zdravljenje črevesnih in želodčnih težav. Plodovi in njihovi proizvodi v našem telesu učinkujejo razkuževalno, ugodno vplivajo na prebavo in imajo antioksidativno vlogo.

Nekoč obvezen spremljevalec vinogradov
Plodove so nekoč dodajali moštu ali vinu kot naravno sredstvo za bistrenje in večjo obstojnost. Ko so začeli uporabljati žvepleno kislino, je skorš izgubil svojo najpomembnejšo vlogo. Nekoč je bil skoraj obvezen del vsakega vinograda. Poleg vloge pri pridelavi vina je bil cenjen tudi zaradi kakovostnega lesa, ki je izredno trd, žilav in težko cepljiv. Hkrati je les elastičen in lahek za obdelavo, kar je bilo primerno za izdelavo vretena lesene stiskalnice. Kolarji so pri izdelavi nove stiskalnice v vinski kleti morebitno skorševo drevo posekali, novih dreves pa niso več sadili. Poleg tega so drobne pečke slabo kaljive. Klice skorša pa so zelo občutljive in ob napadu glivic propadejo, zato je vzgoja sadik iz semena zelo težavna. Za sajenje jih danes vzgajajo s cepljenjem. Takšna drevesa rodijo prej, nekje po četrtem letu. Zaradi lepo razraščene krošnje in privlačnih plodov so lahko lep okras vrta.

Pazimo na drevo
Danes je žal redka drevesna vrsta, ki za ohranitev potrebuje našo pozornost. Dočaka visoko starost, tudi prek dvesto let. Ponekod v Sloveniji lahko občudujemo častitljive primerke. Kot na primer Mrazov skorš na Žalerjevi domačiji v Loki pri Žusmu. Star je okoli dvesto let, visok pa 18 metrov.