»Rad bi dočakal dan,« pravi, »ko športna prehrana ne bo pomenila posodic s praški, na katerih so slikani mišičnjaki, ampak krožnike, polne raznobarvne hrane, na primer enolončnice s stročnicami, rdečo peso, prigrizke v obliki oreškov, semen.«
Kdo nas vztrajno prepričuje, da so prehranski dodatki nujni za dobro regeneracijo? Predvsem tisti, ki jih prodajajo, so zelo zavzeti. Veliko bolje je, da damo na prvo mesto pravo prehrano.
Načela zdravega prehranjevanja dobro poznamo. S katerimi vprašanji o hranjenju pa se vaši tekači vseeno obračajo na vas?
Splošna načela zdravega prehranjevanja so jasna, celo preveč jasna. Kaj hočem povedati? Marsikdaj si domišljamo, da vemo, kaj je za človeka najboljša prehrana. Če se vtaknem kar v splošno sprejeto »dejstvo«, da se moramo odrekati nasičenim živalskim maščobam v dobro rastlinskih nenasičenih maščob: nasičene maščobne kisline naj bi bile krive za odebelitev žilnih sten. Vemo pa, da je materino mleko kot najboljša hrana za dojenčka sestavljeno predvsem iz nasičenih maščobnih kislin. Vse ni tako zelo preprosto.
Ali drugo »dejstvo«, da si, če piješ, šele ko si žejen, že škodljivo dehidriran. Če bi bilo to res, bi veljalo tudi, da je jesti, ko si lačen, že prepozno. Tako žeja kot lakota prinašata kar nekaj zanimivih koristi. Ko si domišljamo, da vemo več, kot nam je trenutno dano, smo v območju prehranskih verovanj, manj prehranskega znanja. Osebno se trudim ohranjati dvom in se spraševati, kateri nasvet temelji na trdnih in kateri na bolj trhlih temeljih.
Zelo rad odgovarjam na vprašanja, zakaj na primer zajtrk ni nujno najpomembnejši obrok v dnevu in kaj se običajno dogaja, če ga na silo umeščamo v naš vsakdan. Zakaj morda ni najbolj smiseln nasvet, da moramo jesti pet obrokov na dan? Kaj je lakota, kako jo bolj obvladati in jo uporabljati v svoje dobro? Kako jesti, da izboljšamo biotski svet v prebavi in zakaj je to pomembno? Kako gibanje vpliva na presnovo, uravnavanje sladkorja, hormonsko ravnotežje in tudi na bioto? Zakaj splošna in zdravorazumska formula za zmanjševanje odvečne teže »manj jej in se več gibaj« pri veliki večini pretežkih ljudi dolgoročno ne deluje? To so vprašanja, ki se jih je smiselno lotevati premišljeno in celostno.
Veliko ljudi meni, da morajo s povečano aktivnostjo začeti posegati tudi po prehranskih dopolnilih. Kakšno je vaše mnenje, tudi ko o njih govorimo kot o pomoči pri celjenju poškodb?
Vprašajmo se, zakaj je to prepričanje tako zelo razširjeno. Kdo nas vztrajno prepričuje, da so prehranski dodatki nujni za dobro regeneracijo? Predvsem tisti, ki jih prodajajo, so zelo zavzeti. Zato je eden od športnih pripomočkov za mnoge postala plastenka, ki jo imamo ob sebi takoj po vadbi in iz katere srkamo napitek, s katerimi ne bomo zamudili okna priložnosti. Pri tem pa se odpirajo nova vprašanja: je prehranski dodatek dovolj varen, resnično vsebuje to, kar piše na embalaži, in je njegovo uživanje s širšega pogleda tudi smiselno?
Obnova mišičnega in vezivnega tkiva naj torej ne bo le domena dodatkov k prehrani. Veliko bolje je, da damo na prvo mesto pravo prehrano. Šele ko določene hrane zaradi različnih razlogov ne uživamo, naj premišljeno pridejo na vrsto izbrana dopolnila. Za dobro celjenje poškodb priporočam širši pristop, tak, pri katerem razumemo pomen primernega načrtovanja vadbe s postopnim, premišljenim in čutečim povečevanjem obremenitev, z upoštevanjem potrebnega časa za počitek in tudi primerno masažo, lahko samomasažo, ter raztezanje. Dobro je razumeti procese vnetja in razlikovanja med akutnim – koristnim in kroničnim – škodljivim vnetjem. Pri poškodbah je treba razmisliti o pomenu bolečine, ki je na eni strani koristna, a če se ji s pasivnostjo le vztrajno izmikamo ali jo protibolečinsko zamaskiramo, bomo vse bolj deležni njenih negativnih strani.
Kaj pa beljakovine?
Seveda so pomembne, lahko jih uživamo premalo, a tudi preveč. Če jih je premalo, naše telo izčrpava njihove zaloge, ki so nujne pri obnavljanju telesnih tkiv. Če jih uživamo preveč, pa je to lahko škodljivo predvsem za tiste, ki imajo težave z ledvicami. Beljakovine so sestavljene iz aminokislin. Te se delijo na nujno potrebne v prehrani, ker jih naše telo ne zna samo ustvariti, in nenujne. Iz tega je nastal izraz visokokakovostne beljakovine; vsebujejo celo paleto nujno potrebnih aminokislin. Viri so denimo meso, ribe, jajca in mlečni izdelki.
A kaj naj jé nekdo, ki se takšni hrani izogiba? Vse nujno potrebne aminokisline lahko dobimo tudi z rastlinsko hrano, v kateri je dovolj različnih stročnic, semen, oreškov, zelene listnate zelenjave. Za zdravo, to pa pomeni tudi razgibano, športno, življenje je dobro vsaj okvirno slediti priporočilu, naj povprečno užijemo okoli 1,5 grama beljakovin na kilogram telesne teže dnevno. Če želimo povečati mišično maso, pa se je dobro približati 2,2 grama na kilogram telesne teže. To lahko dosežemo tudi brez beljakovinskih dodatkov.
Kako v vaši družini razumete koncept zdrave hrane, glede na to, da ste prav vsi tekači in pogosto uživate tudi vegansko hrano?
Usmerjenost v zdravo prehranjevanje je sestavni del našega vsakdana. Hrana je ne nazadnje narava, ki jo vnašamo vase in iz nje poskušamo narediti najboljše, kar je v naši moči. S tem, kar jemo, vplivamo tudi na to, kaj podpiramo. Lahko rečemo, da s tem, kar vsak dan jemo, dajemo svoj glas, v katero smer se bo svet razvijal. Naš glas je eden, ampak morda ni tako nepomemben. Moja odločitev za predvsem rastlinsko prehranjevanje je prišla zanimivo: ženo Jasmino, ki je bila že od zgodnjega najstništva vegetarijanka, sem želel prepričati, da bi vsaj občasno jedla tudi meso. Mirno mi je odgovarjala, naj ji to nujo natančneje razjasnim. Lotil sem se iskanja razlogov, pri tem pa spoznal: danes, ko imamo privilegij dovolj raznovrstne rastlinske prehrane in možnost preprostega dodajanja nujno potrebnega vitamina B12 – in za nekatere tudi maščobnih kislin omega-3, zlasti njunih dveh podtipov, ki sta predvsem v ribah –, ni več nujno, da zdravo prehranjevanje vključuje meso in mlečne izdelke. Ljudje smo si seveda različni v marsičem, a glede na najine desetletne izkušnje s takšnim prehranjevanjem ocenjujem, da nama zelo ustreza. Jaz sem po nekaj tednih brez mleka in mesa nehal smrčati, mozoljasta koža se mi je izboljšala, znebil sem se pogostih prehladov. Jasmini se prej pogosta vnetja mehurja niso nikoli ponovila.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: