Ljuba prava Prijateljica,

zame so pravi prijatelji tisti, ki mi znajo postaviti pravo vprašanje. In potem čakati. Biti tam z mano. Biti tiho z mano. Čakati, da sama najdem svoj odgovor.

Ve ste mi v tem tednu postavile pravo vprašanje.

Eno najbolj pravih in najbolj pomembnih zame.

Toliko srčnih in ljubezni polnih stavkov ste mi napisale, po tistem, ko ste prebrale prejšnje nedeljsko pismo Moja nerazredčena, necenzurirana življenjska zgodba. Čisto fizično sem čutila objeme, ki ste mi jih podarile. In mnoge ste mi, z največjo ljubeznijo in s sočutjem, postavile enako vprašanje. Vprašanje, ki si ga prej sama nisem upala zastaviti. Nisem ga hotela niti zmogla videti.

Če bi si nanj odgovorila, bi vedela, da sem (bila) čisto, čisto sama.


ZAKAJ ME NIHČE NI ZAŠČITIL?

Kje so bili vsi tisti, ki so videli

vedeli, kaj se dogaja? Ki so videli malo deklico in popolnoma nestabilno mamo, pa niso nič naredili? Ki bi jo morali umakniti iz peklenskega okolja? Ki so dobivali telegrame o tem, da je dekličina mama umrla – čeprav ni, pa se niso zganili.

Kje so bili tisti, ki so brali članke in sodne obtožbe o izstradanem dojenčku, pa niso niti preverili, kaj se dogaja s preostalimi otroki? S sestrico – z mano. Ki sem sicer ostala živa, a sem si bolj kot vse želela, da bi sama umrla namesto dojenčka. In sem tudi skušala umreti.

Kje so bili vsi tisti, ki bi me morali zaščititi?

Pod »vsi tisti« poleg ožje družine in širše skupnosti (šola, šolski psihologi, socialna služba …) spada tudi oseba, iz katere je sestavljeno pol mene.

Moj oče.

Vedno sem se trudila, da bi bila podobna njemu, ne svoji versko blazni mami.

Tako sem se trudila, da me ja ne bi primerjal z njo.

Vedno se pazila, da bi bila »normalna« in prizemljena kot on.

Da bi bil ponosen name.

Da me ne bi metal v isti koš z njo.

Da bi bil ponosen name. Da bi bil moj oči ponosen name.


(Se nadaljuje.) 

Pretekli del najdete tukaj. Zgodba pa se nadaljuje tako.